Knjiga Angela Vode. Skriti spomin je izšla hitro zatem, ko smo dobili tri knjige, Tamare Griesser Pečar Razdvojeni narod, Jožeta Dežmana Moč preživetja in Alberta Svetine Od osvobodilnega boja do banditizma, ki prav tako po dvajsetih letih ostajajo temeljna literatura za razumevanje naše preteklosti in sedanjosti. Knjiga s spomini Angele Vode je tudi obrtno vrhunsko pripravljena, od opomb, spremne besede do slikovnega gradiva, to delo je naredila publicistka Alenka Puhar.

Spomini se berejo kot napeta politična kriminalka

Skriti spomin Angele Vode je izredno pretresljiva knjiga. Spomini se berejo kot napeta politična kriminalka. Alenka Puhar je napisala opombe, v katerih je navedla nekaj osnovnih podatkov o osebah, ki v spominih nastopajo, napisala časovno preglednico življenja in dela Angele Vode, dodala pa je tudi spremno besedo, ki že tako zanimive in pretresljive spomine samo še vrhunsko nadgradi.

Od leta 1922 je bila članica komunistične partije

Kdo je bila Angela Vode? Rodila se je leta 1892 v Ljubljani, šolala se je na dekliškem liceju v Mladiki, ki ga je zaključila z učiteljsko maturo, ki ji je omogočala poučevanje v osnovni šoli. V letih 1912 do 1920 je poučevala na različnih osnovnih šolah po okolici Ljubljane. Udeležila se je razcepa Socialdemokratske stranke Slovenije, ki velja za ustanovitev prve komunistične organizacije v Sloveniji. Zaposlila se je kot tajnica v tovarni litoželeznih izdelkov. Leta 1921 je naredila strokovni izpit za poučevanje prizadetih otrok in se zaposlila na Pomožni šoli v Ljubljani, kjer je delala 25 let. Uživala je ugled odlične učiteljice otrok s posebnimi potrebami. Od leta 1922 je bila članica komunistične partije.

Pisala je strokovne članke, postala predsednica Ženskega pokreta, ki je bil del Feministične alianse, leta 1930 je postala predsednica Društva učiteljic, delovala je v strokovnih društvih, pisala je članke v večino takratnih časopisov in revij in predavala o različnih temah politike, kulture, sociale itd., v glavnem skozi optiko ženske diskriminacije oz. emancipacije. Leta 1934 je izdala knjigo Žena v sedanjem svetu, leto kasneje knjigo v srbohrvaščini Žena i fašizam, leta 1936 je uredila knjigo Pomen pomožnega šolstva in njegov razvoj v Jugoslaviji, leta 1938 je objavila knjigo Spol in usoda, 1. del, leto kasneje pa še drugi del pod istim naslovom.

Preganjali so jo fašisti, nacisti, najbolj pa komunisti

Nekaj mesecev po podpisu pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo so jo komunisti zaradi nasprotovanja izključili iz Komunistične partije. Leta 1941 je organizirala pomoč ljudem, ki so se zaradi nacizma umaknili iz Štajerske na Kranjsko. V pol leta se je prepričala, da gre komunistom predvsem za »sovjetijo«, zato se je umaknila v napol zasebno dobrodelnost. Ko so leta 1942 začeli Italijani množično zapirati in streljati talce, je napisala peticijo Mussoliniju in organizirala zbiranje ženskih podpisov. Komunisti so proti takšnim spontanim akcijam, ki niso bile pod njihovim strogim nadzorom, nasprotovali, peticijo so zaplenili, Vodetova pa je bila deležna vedno hujših klevet. Spomladi 1943 so jo aretirali Italijani, po nekaj tednih izpustili, januarja 1944 so jo aretirali Nemci, odpeljali v taborišče Ravensbrück, od koder se je septembra shirana vrnila v Ljubljano.

Maja 1947 je bila med 30 ljudmi, ki jih je aretirala Udba

Po vojno in komunistični »osvoboditvi« so jo septembra 1945 na posebni šoli vzeli na delo, vendar zaradi zaznamovanosti, ker je bila izključena iz komunistične partije, ni dobila stalne zaposlitve. Maja 1947 je bila med 30 ljudmi, ki jih je aretirala Udba. Vsi so bili izobraženi in so veljali za demokrate, a zahodno demokratično usmerjene. Dva meseca so jih zasliševali in hudo maltretirali. Politbiro CK ZKS je sklenil, da jih je treba predstaviti »kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove«. Proti petnajstim so 29. julija uprizorili montirani proces, ki je po prvoobtoženem dobil ime Nagodetov proces (Črtomir Nagode). 12. avgusta so jih obsodili na visoke zaporne kazni, s prisilnim delom in odvzemom državljanskih pravic.

Nagodetov proces leta 1947: levo komunistični tožilec Viktor Avbelj, v prvi vrsti »obtoženci«, druga z leve je Angela Vode, četrti je Boris Furlan.

»Obsodili« so jo na 20 let zapora, odsedela jih je šest

Angelo Vode so »obsodili« na 20 let zapora, odsedela jih je šest. Obsodili je v narekovaju zato, ker je bilo komunistično »sodstvo« do leta 1990, do demokratizacije, izrazito totalitarno in zato nelegitimno. V začetku leta 1953 so jo predčasno izpustili zato, ker se je Titov režim začel dobrikati Zahodu, saj je želel dobiti pomoč.

Nevzdržne razmere v zaporu je podrobno opisala, zato je ta knjiga sploh prva pri nas, ki podrobneje opisuje dogajanje v ženskih zaporih. Po »pomilostitvi« je večino življenja preživela brez dela. Leta 1958, ko si je spet pridobila državljanske pravice, se je za leto in pol kot tajnica zaposlila na obrtni šoli. Zanjo je skrbela sestra Ivanka Spindler. Spomine je dokončala leta 1971, jih skrila in se z nečakom Janezom Spindlerjem, ki je živel v tujini, dogovorila, da bi jih objavili po njeni smrti. Umrla je leta 1985, potem, ko je dočakala diktatorjevo smrt in ko je leta 1984 Francka Buttolo v Novi reviji objavila intervju z njo.

Najhujša obtožba komunističnega režima

Njeni spomini so najhujša obtožba komunističnega režima. Zajemajo tri sklope. V prvem je z osebnega, novega zornega kota opisala čas vojne. Gre za pričevanje osebe, ki bi jo lahko imenovali za sredinsko. Komunisti so ta izraz prezirali in ga enačili celo z zločinstvom. Seveda, bili so izraziti totalitaristi. Ni se marala vključiti v »igro« Komunistične partije, čeprav je bila na začetku vojne imenovana v plenum, ki naj bi pomenil vodstvo OF. Po spoznanju, da je igra KP grda in pogubna, se je omejila na drobna, dobrodelna opravila. A še to je komunistična partija prekvalificirala v izdajo in kolaboracijo.

Zasliševanja, trpinčenja, poniževanja, samice, ječe, suženjsko delo

V drugem delu piše o aretaciji, zasliševanju, procesu in šestih letih zapora. V prvi osebi ženskega spola je opisala zasliševanja, trpinčenja, poniževanja, samice, ječe, suženjsko delo. Opisala je muke, ki so sledile komunističnemu zaporu: životarjenje brez državljanskih pravic, brez pravice do zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči, kosa pokojninske dobe, brez možnosti za delo, ki bi prineslo zaslužek, zadoščenje in samospoštovanje. V spominih je nazorno opisala, kako je bilo živeti z izgubo dobrega imena, brez pravice do spomina, pač pa s trajno »pravico« do sramotenja, ustrahovanja in kontrole, ki jo je opravljala udbovska policija z množico ovaduhov. Alenka Puhar je pri pripravi te knjige pogledala tudi v tajne arhive politične policije, kjer je odkrila marsikaj.

Strašna blokada, sredi katere se je znašla

Tretji sklop zajemajo kritične ocene Angele Vode na račun različnih pojavnih oblik socializma: politike, gospodarstva, retorike, tudi interpretacij zgodovine, ki so jih pisali njeni pravoverni vrstniki. Vodetova si kritične ostrine (jasnosti!), ki je bila zanjo značilna v prvi polovici stoletja, ni pustila odvzeti; le izraziti, se pravi objaviti je ni mogla.

Ta strašna blokada, sredi katere se je znašla, je pomenila samo polovično življenje. Sama je temu rekla, ko je pisala svoj življenjepis, življenje v zelo omiljeni in razredčeni varianti. Angela Vode je po vojni sicer še živela 40 let, vendar to življenje ni bilo podobno pravemu življenju. Bilo je neživljenje. Leta 1974 je zapisala, da »se je moje življenje zares končalo leta 41, popolnoma pa 45«. Toda Vodetova še zdaleč ni bila edina. V spominih nastopajo mnoge njene sotrpinke.

Bila bi črna farsa, če ne bi bila komunistična resničnost

Skriti spomin, kot je v spremni besedi zapisala Alenka Puhar, nas prestavlja v čuden svet in čuden žanr, v črno farso. Ne dogaja se samo na koncu sveta, na nekem Golem otoku, o katerem nihče nič ne ve. Dogaja se tudi v centru Ljubljane, na Miklošičevi ulici, ki so jo imeli takrat za najbolj gosposko v mestu. Tam so mladi ljudje prirejali baklade in hujskaško vpili pred zaporom, ki je imel vsa okna zadelana z »nagobčniki«, njihovi voditelji pa so se izživljali v politični poeziji: »Komunistična partija je centralna luč demokratičnega sveta sedanjosti. Komunistična partija je vest in strnjena moralna volja človeštva,« kot je oznanjal Josip Vidmar na kongresu OF konec tistega aprila, ko so sto metrov stran »sodili« dahavcem in jim dosodili smrt.

Ostala je brez vsake solidarnosti, pogreznjena v podpodje

Voditelji te družbe so popolnoma prekinili s tradicijo relativno civiliziranega odnosa do zapornikov nasploh, političnih pa posebej. Angela Vode je tako rekoč razstavni eksponat tega obrata in strmoglavljenja: ženska, ki je dolga leta zbirala denar, knjige in darila za zapornike, tudi za mnoge od teh, ki so bili tedaj na oblasti, je ostala brez vsake solidarnosti, pogreznjena v podpodje. Tam naj bi zgnila, vmes pa vsake toliko vzkliknila Živel Tito. In ovajala. Rekla si je, da raje pogine. Kar se je skoraj godilo.

Eden redkih posnetkov sodnih zaporov ob Miklošičevi ulici v Ljubljani (danes je na tem mestu hotel).

Na leto so komunisti »obsodila« več kot 13.000 ljudi, zaprli pa še več

Alenka Puhar je opozorila še na nekaj. Vzpon emancipacije ali osvoboditve žensk ni edina opazna značilnost 20. stoletja. Z njo vštric hodi tudi vzpon represije nad ženskami. To se je zgodilo v vseh totalitarnih režimih, a posebej izrazito v socializmu, kjer je bila razlika med osvobodilno retoriko in prakso odvzemanja svobode največja ter je trajala najdlje. Podala je nekaj primerjav. V desetletju 1930–1940 so v Sloveniji sodišča obsodila (zaradi hudodelstev oziroma kriminala) 2.500 do 2.900 ljudi na leto. Po vojni, ali od leta 1948 dalje, saj za prej ni objavljenih podatkov, so »obsodila« nekaj več kot 13.000 ljudi na leto. Se pravi, da je v novem režimu, ki se je označeval kot epoha svobode, stopnja represije narasla petkratno. Pa tu sploh niso všteti tisti, ki niso bili obsojeni, temveč le »administrativno kaznovani« na poboljševalno delo ali »družbeno koristno delo«.

Ne ve se, koliko so jih umorili po vojni, a veliko

Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica, ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim najstrožjega internata. Po vojni je bila med obsojenimi dolgo približno četrtina žensk, kar tudi razkrije, da je bilo samo obsojenk precej več kot pred vojno vseh hudodelcev skupaj. Niso vštete tiste, ki niso nikdar videle sodišča, temveč jih je vzela noč brez žiga justice. Enako boleča je primerjava pri izrekanju in izvajanju smrtne kazni. Pred vojno je obsoditi žensko na smrt veljalo za nedopustno in v Sloveniji ni znan noben primer. Ne ve se, koliko so jih umorili po vojni, a veliko.

Angela Vode o slovenskih podganah v človeški podobi

»Vse ženske, ki nastopajo v življenjski zgodbi Angele Vode, so več let svojega življenja preživele v blatu in smradu, z vse bolj gnilimi zobmi, ob kiblah, iz katerih je zaudarjalo, se polivala urin in drek. Koža se jim je vnemala od turov, tvorov, krast, ekcemov. Do živega so jim jo žrli nespran znoj, neprestrežena menstrualna kri, piki mrčesa, z umazanimi nohti razpraskani po umazani koži. Vse te ženske so se naučile preganjati podgane in občasno živeti v prijateljstvu z miškami,« je zapisala Alenka Puhar (str. 382).

Angela Vode je s svojimi pretresljivimi in izjemno poučnimi spomini dodobra pokazala, kdo so bile slovenske podgane v človeški podobi.

Ivo Žajdela, Skriti spomin, Angela Vode, Demokracija, 9. 12. 2004Silvester Čuk, Angela Vode, Ognjišče, 1. 5. 2015

Alenka Puhar, Skriti papirji Angele Vode, Zvon, št. 5, 2022Alenka Puhar, Angela Vode kot antikomunistka, Slovenski čas, št. 145, 1. 5. 2022

Bogomir Štefanič, Nekoč skriti, danes živi spomin, Angela Vode, Alenka Puhar, Družina, 15. 5. 2022Nadaljevanje v: Angela Vode, Skriti spomin, Alenka Puhar [2]

1/4