Eden mojih prvih pomembnih nastopov s Skritim spominom (knjiga je izšla novembra 2004) je bil na TV Slovenija, kjer je Sandi Čolnik vodil Polnočni klub. Oktobra 2005 si je izbral štiri sogovornike za besedovanje o Angeli. Po uvodnih informativnih besedah se je obrnil k Jeri Vodušek Starič z izzivalno izjavo: »Ampak zgodovinarji pravijo, da Angela Vode ni umrla prostovoljne smrti s stradanjem ...« Nagovorjena se je vljudno uprla, češ da se z Angelino smrtjo noben zgodovinar ne ukvarja, Čolnikovo vprašanje pa je vendarle med gledalce zasejalo dvom: Zgleda, da si tale Puharca malo zmišljuje ali vsaj pretirava in dramatizira ... In v zadnjem času so se ti sumi okrepili. Dve leti sem namreč pisala, enkrat mesečno, kolumne za Delo in po vsakem se je name vsulo nekaj jeznih pisem bralcev. V glavnem je šlo za očitke, da to, kar pišem, sploh ni res, da zlonamerno prikazujem dogodke, zlasti zgodovinske, jih blatim, s tem sejem razdor, težim mladim generacijam ipd.

Pospravila je še zadnje stvari in nehala jesti

Zaradi tega se mi zdi smiselno čisto preprosto izjaviti, da si nič ne izmišljujem, da so vsa moja besedila oprta na stvarne podatke, zapisane v dokumentih in po pogovorih s pričami. Tudi vse, kar sem zapisala o Angeli, začenši s spremno besedo k Skritemu spominu, Prebudi se, Debora:

»Spomladi 1985 se je Angela Vode odločila, da je dovolj živela. Poslovila se je od svojih najbližjih, pospravila še zadnje stvari in nehala jesti. Čez dober mesec je umrla.« Vir za podatek je pogovor in dopisovanje z gospo Audrey Spindler, ameriško ženo Janeza Spindlerja, ki je specialistka za prehrano. To je samo ena od mnogih prič, pretežno gre za ženske, a bilo je tudi nekaj moških (kar je na kratko razvidno iz filma Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode), ki so mi pomagali zvedeti kaj o Angeli. Seveda pa sem z njo seznanjala tudi s pomočjo ohranjenih dokumentov – in tu bom vsaj skopo predstavila doslej neznane.

Angela Vode (druga z leve) na Dunaju na začetku 70. let s tremi sozapornicami. FOTO: Janez Spindler

300 tipkanih strani pisem Angele Vode

Ljudje Angeline generacije, zlasti če jim pisanje ni predstavljalo problema, so si veliko in pogosto dopisovali. Angela je prav rada pisala in poleg člankov, knjig, predavanj, prevodov, je z veseljem pisala tudi pisma. Nekoč je neki založbi ponudila, da bi napisala zbirko pisemskih vzorcev – za različne priložnosti, različne ljudi – pa so jo ostro zavrnili. Dopisovala si je z različnimi znanci in prijateljicami (Ivanka Lipold, Zlata Pirnat Cognard, Maruša Vrančič, Hildegard Hahn) na stara leta pa največ z nečakom, ki je živel v Ameriki. V letih pred smrtjo je tako rekoč vse svoje papirje pokurila, prav malo je ušlo štedilniku. To, kar mi bo danes služilo za portret modrosti stare gospe, so njena pisma, predvsem nečaku Janezu Spindlerju v Ameriko. Vestno si jih je spravljal in jih ob svoji smrti – 15 let po Angelini – zapustil meni.

Ta korpus pisem šteje blizu 300 tipkanih strani, pretežno iz zadnjega desetletja, to je od 1974 do 1985. Poleg tega eksistira še nekaj čez sto strani raznih zapiskov, ki si jih je Angela delala v rokovnike/koledarje. Te je neka tajnica revije Borec konec osemdesetih pretipkala, ker je obstajala ambicija, da bi od tega nekaj objavili. Kje so še kakšni izvodi tega tipkopisa, mi ni znano, gre pa pretežno za zapise misli, ki so se Angeli utrinjale ob branju raznih knjig in člankov (začne se s knjigo Babji jar A. Kuznjecova).

Po šestih letih komunistične ječe še pet let brez državljanskih pravic

Na kratko nekaj o Janezu (Johnu) Spindlerju. Bil je sin Ivanke Spindler, Angeline sestre, ki je bila ločena. Leta 1951 je emigriral – dokaj prebrisano, kot izvrsten športnik, z ekipo smučarjev – v Avstriji zaprosil za azil, potem pa je odšel v Kanado in nato v ZDA. Delal je kot smučarski učitelj, tudi fotograf, študiral medicino in ko ga v korespondenci srečamo, na začetku sedemdesetih, je nevrofiziolog, ločen od prve žene in drugič poročen, in to z gospo, ki ima 4 otroke iz prejšnjega zakona, nato skupaj dobita še sina. Ta družina se čez čas ustali v San Diegu.

Angela Vode je bila, kot je dovolj dobro znano, januarja 1953 (po skoraj 6 letih) izpuščena iz zapora, a je morala prestati še pet let življenja brez državljanskih pravic. Tri leta je delala kot tajnica v vajeniški šoli, nato je dobila skromno pokojnino. S sestro sta živeli skromno v sobi in pol, bilo pa je več ljudi, doma in v tujini, ki so jima pomagali – z darili, denarjem, zdravili. Na začetku leta 1975 je Ivanka umrla. Korespondenca med Angelo in nečakom Janezom je s tem dobila močan zagon. Prej sta si dopisovala predvsem mama in sin, Angela je le kaj malega dopisala. Včasih pa tudi na skrivaj kaj obsežnejšega napisala.

Angela Vode (na desni) leta 1981 v Miramaru pri Trstu z Mojco Prinčič, ki so jo komunisti skoraj deset let imeli (ugrabljeno) v zaporu. Prinčičeva se je v zadnjih letih preselila k Vodetovi in ji pomagala. FOTO: Janez Spindler

Predvojna komunistka, nato povojna antikomunistka

Pisala je veliko in z veseljem, dober stik z Janijem ji veliko pomeni. Kakšna četrtina pisma je posvečena Johnu in njegovi družini, ki ima vse mogoče peripetije in težave. Angela je materinska in svetovalna. Tri četrtine pisma pa je posvetila sebi in aktualnim razmeram: Kaj dela in počne, kako je z zdravjem, koga je srečala, kje vse bila, kaj je prebrala in kaj jo zanima, kaj si o tem misli, katere aktualne dogodke je opazila, kako jih ocenjuje. Glede na to, da jo predstavljajo kot predvojno komunistko, se mi zdi primerno reči, da je bila povojna antikomunistka; zelo izrazita. Drugače rečeno: Slabih 20 let je bila komunistka, 45 let pa antikomunistka.

Reci – lahko bi bilo slabše – to ti pomaga živeti

Njena življenjska filozofija (28. 6. 1975): »Sreča je v tem, da se prilagodiš okolnostim, ki ti jih prinese življenje in da izbiješ iz vsega čimbolj pozitivne stvari. Sreča ni v velikih dosežkih.« To je včasih povedala tudi bolj slikovito (20. 9. 1976): »Verjamem, da mora človek narediti vse, kar je mogoče, poleg tega sem pa tudi fatalist: bogve, zakaj je to dobro, morda je pa v moje dobro. Takšen nazor ti pomaga broditi skozi življenje. Imela sem neko srbsko prijateljico, ki se ji je kost v kolku malo premaknila, tako da je ena stran čisto neznatno višja kot druga in je bila pri 82 letih zaradi tega silno nesrečna. Jaz sem rekla: To so pač leta, pomisli, kakšne pohabe dolete druge ljudi v teh letih. Reci – lahko bi bilo slabše – to ti pomaga živeti. Ona se je pa zadrla name: Idi ti k vragu sa tvojom filozofijom! Jaz sem vstala in sem šla in nisem več prišla. Saj me je tudi izkoriščala. S Srbi ni češenj za zobat.«

Novice o Katji Boh

Rada je poročala o tistih ljudeh, ki jih je John poznal še iz mladosti (18. 7. 1975): »Morda te bo zanimala zadnja novica o Katji. Nedavno je diplomirala v Zagrebu iz socialne psihologije in je ostala iz te stroke doktor znanosti, potem ko je imela dve fakulteti že za seboj – pa seveda tudi avanture s svojim možem. Vendar sta zdaj skupaj in ni videti, da bi se ločila. Ampak čudim se, da je vzela to temo, ker mora biti grajena na absolutno marksistični osnovi in morajo biti zaključki pozitivni za marksistično znanost. Sicer ti pa članek pošiljam, ker bo najbrž zanimiv za Sirca. Pa tudi njena pot sama je zanimiva. Dosti govori o otrocih. Morda se spominjaš, da ima enega svojega in dva dr. Bohova. Pa da je odlična mati za vse tri otroke. Žal da nista prišla skupaj. Ona je zelo zanimiva ženska.« »Katja je zelo razumna ženska in ona ni ameriške vrste feministka, ker so ji otroci in skrb zanje vendarle prvi. Nimaš pojma, kako skrbna je bila ...« (14. 7. 1975.)

Veliko je prestala, no, zdaj je dotrpela

Ali pa tole iz istega kroga, a na drugi starostni strani (28. 5. 1978): »Ko sem obiskala v Domu za upokojence Anko Levčevo, mi je pokazala osmrtnico gospe Zdenke Sirc. Kot prvi je bil podpisan Ljubo z ženo in hčerko. Piši mu sožalno pismo. Seveda ga ne bo za pogrebom, vsaj jaz mislim, da ne. Pogreb bo v Kranju, pokopališče je daleč iz mesta, pa si ne upam iti, ker sem tako utrujena, pa tudi nočem prihajati raznim ljudem pred oči. Drugače bi pa šla, ker to žensko sem pa zelo cenila: bila je odličen človek in zelo dobra mati. Veliko je prestala, no, zdaj je dotrpela.«

Nihče nič več ne bere

Do ljudi je bila zelo kritična in ostra, pogosto se je pritoževala nad plehkostjo in neizobraženostjo, nad pogoltnostjo in nasploh nad nezaslišanimi časi (27. 12. 1976): »Seveda imam zdaj mlajše znance in znanke, s katerimi pa kar lahko grem v korak, samo moti me, ker so ta mladi ljudje tako malo razgledani, pogrešam tisto globljo kulturo, ki je bila včasih med nami tako živa. Pomisli, danes skoraj nihče ne more prebaviti Solženicina, tvoja mati ga je pa kar celega prebrala, pa sva potem skupaj debatirali – tega pa danes tako pogrešam, ker nihče nič več ne bere. Jaz pa še vedno malo prevajam, zdaj sem na primer prevedla poročilo o neki kitajski razstavi, ki je bila v Berlinu: vsaka slika je posvečena propagandi in je navdušenje tako prisiljeno, da je kar neužitno. Vsi, ki delajo težaška dela, se na sliki prijetno (prisiljeno) smehljajo. Veš, tako življenje mora biti res težko, če se ne moreš vesti sproščeno in se moraš neprenehoma pretvarjati.«

Angela Vode v disidentskih letih. FOTO: Janez Spindler

Po letu 1963, ko je dobila potni list ...

Zelo rada je potovala. Še malo pred smrtjo, po prihodu iz Benetk (1984) je izrazila željo, kako lepo bi bilo, ko bi lahko še kam šla. Po letu 1963, ko je dobila potni list, je bila večkrat v Franciji, Avstriji, Nemčiji, Italiji – največ po zaslugi Johna Splindlerja, ki jo je povabil, kadar je bil kje v bližini Jugoslavije na konferenci ali pa na študiju – sam ni nikdar prestopil meje oziroma jo je šele po demokratizaciji Slovenije – zatem tudi Zlate Pirnat Cognard in nekaj drugih znancev. Leta 1978 jo je John povabil v Ameriko in resno je tehtala, ali naj gre ali ne in če da, ali z letalom ali z ladjo. Seveda pa je z veseljem hodila tudi v domače turistične kraje ali na obiske. Tu je opis take poti v Brda, kjer je bila na obisku pri Mojci Prinčič, oziroma poti iz Kojskega nazaj domov (10. 9. 1975): »Žal mi je, da be morem več tako dobro hoditi kot včasih, ker pota so pa tu zelo slaba in zelo razrita ... Seveda je bila pa pot nazaj zelo težka: pol ure peš po klancu, potem pride delavski avtobus, ki pelje domačine v tovarno v Anhovo, tu je konec postaje, potem je treba poiskati avtobus za Novo Gorico, tam pa spet počakati na avtobus v Ljubljano. Šli sva od doma kmalu po četrti uri zjutraj in sva bili v Ljubljani ob desetih. Seveda me je ona spremljala in nosila mojo prtljago, ker so me obložili z grozdjem, figami in breskvami.«

Ko bi bila mlada in bi živela v drugačni državi

Seveda pa so bila za njeno razgledanost bolj pomembna potovanja v tuje dežele. »Veš, meni se zdi škoda denarja za vse drugo, samo ne za potovanje: To ti najbolj razgiba duha.« Tam je kupovala in dobivala v dar zanimive knjige, revije, tudi časopisne izrezke (ki jih je sicer John pošiljal tudi po pošti, Zlata Pirnat enako), srečevala je zanimive ljudi, celo gledanje televizije ji je odpiralo nova obzorja. Tako je v Franciji presenečena ugotovila, kakšne so politične debate v demokratičnem svetu in kako zgledajo poročila o dogajanju v konfliktnih deželah. In si je rekla: Ko bi bila mlada in bi živela v drugačni državi, bi bila zunanjepolitična dopisnica! V Parizu je spoznala tudi vse mogoče zanimive in pomembne ljudi, zlasti emigrante – »menda je v Franciji 7000 Jugoslovanov, od srbskih izseljencev elita: dr. Dragiša Cvetković, ki je še živ, a skoro popolnoma slep, Slobodan Jovanović, od časa do časa prihaja Grisogono, s katerim sem imela razgovor v kavarni in sicer v času po prvi svetovni vojni. Pogovarjali smo se o majniški deklaraciji. Star je in zelo bolan, a duševno svež.«

V njihovem svetu se ne znajdem

Zaradi prijateljstva z Marušo Vrančič, svojo zaporniško znanko, se je seznanila tudi z Alexandrom Weissbergom - Cybulskim; to je poljsko-avstrijski Žid, znamenit fizik, ki je iz navdušenja nad boljševiškim eksperimentom odšel v Sovjetsko zvezo. Tam so ga čez čas zaprli, po nekaj letih taborišča pa izpustili in zamenjali za nekega ruskega ujetnika (v času pakta med Stalinom in Hitlerjem). Napisal je spomine, ki so tudi analiza boljševiškega nasilja, Hexensabatth. Maruša je bila pri njih verjetno zaposlena. Angela si je zapisala: »Pisatelj Weissberg in njegova žena, grofica Cybulska. V njihovem svetu se ne znajdem. On bivši komunist, avtor znamenite knjige Hexensabath, danes samo še igra hazardne igre, zapravlja milijone, napravlja vtis snoba, se ne zaveda svojega poslanstva – spričo svojih izkušenj. Bila sem razočarana in bilo mi je žal ... Boljši vtis napravila grofica Solange. Na kosilu v Louvru. Marušo ima rada. Maruša ima lep nastop in lep odnos do njih.«

Naši časopisi so čedalje bolj ozki

In še značilen odlomek o razgibavanju duha (januar 1976): »V knjigarni sem dobila en Quick, kjer je neka Nemka napisala članek Amerika – verflucht und gesegnet. Ni kaj posebnega. Sem mislila, da je boljše. Je pa še nekaj člankov, ki so pa površni. Če boš kdaj kaj zasledil v Spieglu, pa mi ga pošlji. Zanima me posebno izraelsko vprašanje, pa kako se bo odrezala Portugalska. Naši časopisi so čedalje bolj ozki in zelo ostro se obračamo na levo. Za danes ni nič več novega, drugič se bom pa podala na obiske, bom pa še kaj pisala. Jaz rada dobivam pisma od Tebe, ker se še vedno čutim osamljeno.«

Ne razumem, da se še toliko ljudi ukvarja z idejo komunizma

»Veš, kadar berem politične članke, pogrešam človeka, da bi se pogovarjala z njim, ker pri sedanjih ljudeh je inteligenčna raven zelo padla. Tako mi ostanejo samo še knjige ... Ali se spominjaš, kako sva iskala v Ulmu, preden si ti odšel, po knjigarnah knjigo z naslovom »So lebt Ivan?« Zdaj mi je tisto knjigo prinesel neki znanec in ko sem jo pregledala, sem se morala smejati najini zmoti. Tisto je bil naslov propagandnega članka v časopisu, knjiga pa se imenuje Die Russen, napisal jo je pa Amerikanec Hedrick Smith, zelo objektivno, prijeten način, ne po statistikah, marveč po razgovorih in opazovanjih. Prevandral je križem kražem celo Rusijo, pa si ustvaril mnenje, ki ga podaja v tej knjigi. Jaz ne razumem, da se še toliko ljudi ukvarja z idejo komunizma, ki ni znal v 60 letih ustvariti znosen standard in morajo ljudje še zdaj v vrstah stati za vsako najmanjšo stvar, ki jo hočejo kupiti. Stanovanjske razmere so še zmeraj srednjeveške – več družin v eni sobi, tako da nataliteta upada bolj kot kjerkoli na svetu. – Kaj praviš ti o tisti konferenci neblokovskih držav na Kubi? Tukaj se je Tito dobro odrezal in brez njegove navzočnosti bi tisti pes Castro zapeljal vse skupaj v ruski tabor. No, zaenkrat se je nekako srečno končalo, kako bo pa vnaprej, je pa vprašanje. Časi so razgibani in gremo naravnost v kaos.« (12. 9. 1979.)

Njeno zaničevanje komunistov je bilo silovito

Njeno zaničevanje komunistov je bilo silovito. Vse slabe lastnosti jim je pripisala, zlasti pa surovost (11. 2. 1976): »Zadnjič sem videla nekega fanta iz naše hiše, ki mu je mama umrla, pa je basal njene lepe stvari v smetnjake. To so seveda komunisti in zanimivo je, da nima noben od njih nobenega odnosa do sočloveka ... Beethoven je rekel: Lastnost, ki je največ vredna, je človeška dobrota. Vidiš, te lastnosti komunisti niso sprejeli v svoj slovar.«

Do Rusov in Sovjetov je čutila samo neomajen odpor

Angela Vode je bila velika občudovalka Golde Meir, ki se ji je zdela največja ženska 20. stoletja, gojila je silno spoštovanje do Izraela. Med Carterjem in Reaganom se je odločala za Reagana, češ da je za kljubovanje Rusom potreben odločen človek – do Rusov in Sovjetov pa je čutila samo neomajen odpor. Zgrožena je bila nad Rdečimi brigadami in ugrabitvijo Alda Mora, nad skupino Baader-Meinhof (12. 1. 1978): »Brežnjev igra nekako lucifersko vlogo. Ampak to menda veš, da je tista razdiralna skupina iz Nemčije prišla zdaj v Mehiko, da bo nadaljevala svoje delo tam. Ti podvigi so v duhu marksistične teorije, po kateri je zdaj kapitalizem na višku, toda prihaja v zaton, a morajo k njegovemu propadu pomagati marksistične sile, poslužujoč se najrazličnejših taktičnih prijemov.«

Kakor je imela rada Francijo, pa se je zgražala nad Francozi, češ da so naduti in neumni, »saj kako bi drugače tako množično volili takega merjasca kot je Marchais.«

Angela Vode v visoki starosti. FOTO: Janez Spindler

Komunisti človeka sistematično uničijo, če misli s svojo glavo 

Maja 1984 je bila Angela zadnjič na potovanju, vse do Benetk, v družbi Janeza in njegove žene Audrey. Vrnila se je z bogato zalogo tujega časopisja (30. 5. 1984): »Tiste članke sem prebrala, so zelo dobro napisani, eksaktno, vendar zelo obzirno. Gospodarska situacija je pri nas mnogo slabša, položaj je nekako brezizhoden. Mnogi, ki so bili na položaju, so bili brez vesti, morda jim je prav prišla ravno teorija o samoupravljanju. Zelo slabo se ujemata politika in gospodarstvo, kar odseva v vseh komunističnih deželah. Sicer se je pa komunistični steber začel majati po vsem svetu in to se čuti tudi pri nas. Zanimivosti o gospodarskih malverzacijah se objavljajo javno po časopisih, ljudje ne morejo več kimati, saj vodilni ljudje ne znajo reševati situacije drugače kot z zviševanjem cen. Zdaj je začela poleg oficielne revije izhajati tudi ena opozicionalna, seveda rahlo opozicionalna, ki pa vendarle nekoliko drugače piše. In moreš si misliti, da je prinesla tudi članek o meni, se pravi o mojem javnem delu med obema vojnama, pa potem o moji odmaknitvi in zaporu. Je razmeroma kar dober članek – po tolikem času, ko nihče ni smel niti pisniti o mojem delu, ki je bilo vendar obsežno in zelo požrtvovalno. In ni bilo vplivano od nikogar! Saj mi je vseeno, kar kdo pravi o meni, samo zanimivo je, kako ti ljudje (komunisti) človeka sistematično uničijo, če s svojo glavo misli.«

V zvezi s Titom je bila polna gneva

Seveda je s posebnim zanimanjem brala tako članke kot knjige o Jugoslaviji, Titu, komunizmu ... Teh pošiljk iz tujine ji niso preprečevali/plenili, tako da je imela kar bogati zalogo disidentskih, kočljivih knjig. Nekaj revij si je občasno kupovala tudi sama, najbolj se je zanesla na Der Spiegel, je pa večkrat zapisala, da se ga ne dobi, kadar je kaj posebno ostrega proti režimu. V zvezi s Titom je bila polna gneva, a je priznavala, da se tu »vsi bojimo, kaj bo, ko umre«. Po Titovi smrti pa: »To so zagrizeni balkanci in Srbi so pravi arabski orientalci. Še vse bi morda šlo, ko bi ne bila zadaj Rusija ... In armada je popolnoma v srbskih rokah. Ne ve se, koliko je med njimi stalinistov. Imam občutek, da živimo v popolni negotovosti. Mislim, da je prava sreča za nas, da se je Sovjetska zveza kompromitirala v Afganistanu, ker si morda vendarle ne bo upala, poslati kako satelitsko vlado v Jugoslavijo. Ki bo poklicala a pomoč Rusijo. V Afganistanu se je slabo obneslo. Pri nas je organizirana vsenarodna obramba, toda proti premoči se je težko boriti ...«

Zadnja leta zgražanje nad nesposobnostjo politikov

Pisma zadnjih par let so polna zgražanja nad inflacijo in nesposobnostjo politikov in gospodarstvenikov ipd. Tudi tarnanja zaradi bolezni in starosti. A ostaja neomajno radovedna. Janeza prosi, da bi ji našel kaj več o Czeslawu Miloszu – prebrala je njegov govor v zahvalo za Nobelovo nagrado in je bila čisto očarana, nujno bi kaj več brala o njem in od njega ...

 No, nekaj veselega za zaključek. Ko je v Ameriki zaslovel Schindler s svojim Schindlerjevim seznamom (Židov, rešenih pred holokavstom), se je Johnu Spindlerju začelo dogajati, da so ga povpraševali, ali je kaj v sorodu, pa tudi njegov priimek so včasih prekrojili v Schindler ... Kako fajn, je med smehom prikimavala Angela, da ti pripisujejo zasluge za tako imenitno dejanje kot je reševanje ljudi ...