(ki ima za nameček buržoazne poglede na vojno)

Angela Vode je bila skoraj dvajset let komunistka, kot pove vsak, še tako kratek oris njenega življenja. A nato je bila dvakrat dlje, svojih 45 let, antikomunistka, kar se nekako ne uvršča zlahka v te orise. Kako in zakaj je prišlo do tega preobrata? Kaj je svojim nekdanjim kolegom najbolj zamerila?

Odgovorov na ta vprašanja ni mogoče najti v javnih spisih, če izvzamemo njene spomine (objavljene 20 let po smrti avtorice), nekaj malega pa izvemo v zasebnih pismih, zlasti tistih, ki jih je zadnje desetletje življenja pisala nečaku Janezu (Johnu) Spindlerju v Ameriko. To je njena za zdaj edina znana ohranjena korespondenca. Kaj pove? Njeno zaničevanje komunistov je bilo silovito, kot je prostodušno pisala nečaku. Vse slabe lastnosti jim je pripisovala, zlasti pa surovost: »Zadnjič sem videla nekega fanta iz naše hiše, ki mu je mama umrla, pa je basal njene lepe stvari v smetnjake. To so seveda...