Nadarjena avtorica ljubljanskega obrobja, pisateljica je v Ljubljani končala osnovno šolo in trgovski tečaj. Najprej se je zaposlila v odvetniški pisarni, nato v Kartonažni tovarni.

Med drugo svetovno vojno je bila otroška negovalka, po vojni pa se je zaposlila v Državni založbi Slovenije.

Med vojno, leta 1943, je, ne oziraje se na komunistični »kulturni molk slovenskih ustvarjalcev«, izdala zbrane novele in črtice v knjigi Sreča na črepinjah, ki jih je pred tem, kljub izjemni politični polarizaciji, objavljala tako v liberalnem Jutru kot v katoliškem Slovencu ter drugih publikacijah. Zdaj je zbirka Sreča na črepinjah izšla pri založbi Beletrina.

O literarni vrednosti pisanja Gelč Jontes je na predstavitvi knjige na Slovenski matici govorila tudi dr. Katja Mihurko Poniž (druga z leve). VIR: Beletrina

Gelč Jontes je v prostor literature postavila ženske

Na predstavitvi knjige na Slovenski matici je o literarni vrednosti pisanja Angele Gelč Jontes dr. Katja Mihurko Poniž povedala, da so bile ženske v tridesetih letih prejšnjega stoletja že aktivno prisotne na različnih področjih.

»Dobili smo prve doktorice znanosti, pravzaprav je prvi doktorat na ljubljanski univerzi zagovarjala ženska, uveljavljale so se na različnih poljih umetnosti, v slikarstvu, literaturi, plesu, glasbi, bile so uspešne novinarke, založnice, skratka, to je bilo obdobje, v katerem so se ženske uveljavile tudi kot intelektualke in niso bile več le v vlogi delavk, ki jih je opisovala Gelč Jontes.«

V tedanji literaturi je prevladovalo intelektualistično pisanje, kolikor je bilo socialne literature, pa je bila postavljena daleč od Ljubljane, na primer v koroške hribe.

»Gelč Jontes je v prostor literature postavila ženske, ki so tu blizu, na Igu, pokazala je, da te ženske niso bile samo žrtve, temveč so bile zelo aktivne.

Njene ženske niso simboli, temveč so polnokrvne, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Imajo tudi svojo spolno željo in so jo pripravljene uresničiti, kar je bila novost v tedanji literaturi.

Avtorica je želela pokazati, kako te ženske, pa seveda tudi moški, dejansko živijo, in to prek njihove govorice, zato ni mogla pisati v knjižnem jeziku. Gelč Jontes je dala besedo ženskam z obrobja. Z njo smo končno dobili pravo naslednico Zofke Kveder.«

Na predstavitvi knjige na Slovenski matici. VIR: Beletrina

Zbirka novel Gelč Jontes je dober dokument časa

Dr. Irena Selišnik je orisala zgodovinsko ozadje časa, v katerem je ustvarjala Gelč Jontes. Po njenih besedah je bilo to obdobje, v katerem so močno prisotna ženska gibanja, zaznamovano predvsem z gospodarsko krizo in socialnimi razlikami.

»Zelo visoka je bila brezposelnost, ne le med moškimi, temveč tudi med ženskami, značilno pa je, da so ženske lažje dobile delo v tovarnah, ker je bilo manj plačano, medtem ko so bile zanesljive in varne službe v javnem aparatu namenjene predvsem moškim.

Ženske so v javnih službah naletele na številne ovire, tako na primer poročene niso mogle več opravljati učiteljskega poklica, če se niso poročile z učiteljem, v javni upravi so zaposlovali le določen delež žensk, saj je vladalo prepričanje, da manj delajo kot moški, nezakonske matere so odpuščali in podobno.

Skratka, bilo je polno socialnih krivic in zbirka Gelč Jontes je dober dokument tega časa, ki osvetli ne le usode avtorice, temveč tudi drugih žensk.«

Portret Gelč Jontes, slikar Fran Tratnik. VIR: Beletrina

Obstaja neobjavljeni rokopis njenega avtobiografskega romana

Urednica pri Slovenski matici dr. Ignacija Fridl Jarc je izrazila veliko veselje ob odkritju literarne zapuščine Gelč Jontes, do katere ima Slovenska matica neporavnane dolgove, saj so kar dvakrat zavrnili rokopis njenega avtobiografskega romana, ki pozneje ni bil izdan, danes pa ga hranijo v NUK.

Zagotovila je, da bodo v Slovenski matici krivico popravili, saj nameravajo roman v prihodnje izdati, ob tem pa poudarila, da jo je ob branju Sreče na črepinjah prevzelo predvsem to, kako se lahko v 21. stoletju bere avtorica, ki opisuje socialno življenje z začetka 20. stoletja in kako to življenje postane živo za današnjega bralca. »Razloga za to sta dva, prvi je v tem, da to delo odkrije žensko avtorico v nekem literarnem horizontu, ki smo ga doslej poznali zgolj skozi moško pisavo, drugi pa v tem, da gre za neverjetno čustveno živo in doživeto literaturo.«

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina je izdala novo knjigo Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju.

Ne bom se več drsal na bajerju je drugi roman pisatelja, kritika, dramaturga, urednika in literarnega zgodovinarja Lada Kralja, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Kosec koso brusi (2010) prejel nagrado za najboljši prvenec in fabulo.

Tako kot v svojem prvem romanu Če delaš omleto (2014) se tudi tokrat ozira v polpreteklo zgodovino prestolnice, pri čemer zgodovinska dejstva, osebe, dogodke in prizorišča niza okrog fiktivnih literarnih oseb.

Ne bom se več drsal na bajerju se dogaja v času od italijanske okupacije do petdesetih let v Ljubljani, natančneje v Šiški, kjer stoji znameniti grad Jama, v katerem je bil samostan šolskih sester. Te so vodile dekliško internatsko šolo, ki jo je obiskovala tudi Eva Verdonik. Vanjo se je zaljubil najstnik Ivan Knez, ki je deloval kot kurir za vosovce. Vsak od njiju je imel svojega zaščitnika, on »likvidatorja« »izdajalcev« Kundeta, ona pa kar samo Jago babo. Ozračje je bilo napeto in situacija nevarna, saj so Italijani v imenu velike fašistične ideje Slovence pobijali ali pa jih odvažali v koncentracijska taborišča, kjer jih je pogosto čakala prav tako žalostna »usoda«.

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je začel za Evo ozirati še italijanski poročnik Tartaglia.

Kljub težki tematiki je Kralj v svojem slogu gibek, sproščen, včasih celo ironičen.

Ne le Italijani, ampak še bolj komunisti – eni in drugi

Urednica romana Tina Vrščaj je zapisala: »Ne bom se več drsal na bajerju je roman, skozi katerega se preprosto zadrsamo. Lado Kralj je eruditski profesor, teatrolog in dramaturg, hkrati pa je strastni pripovedovalec.

Vsaka od teh vlog je gotovo dodala svoje k izjemni pisateljski veščini. Pripoved ne teče linearno, pač pa pred nami nastane dramatični tornado, ki v eno vrtinči zgodovinska dejstva in literarne izmišljije. Le koga ne mika pokukati v že oddaljeno obdobje naše preteklosti, v čas, ko je bila Ljubljana v primežu italijanskih karabinjerjev in fašistov?«

In komunističnih teroristov, moram ob tej izraziti enostranskosti dodati, ki so povzročali glavno zlo v mestu, najprej so morili Slovence, nato so Italijani izvajali povračilne ukrepe, in spet so trpeli civilisti, tako rekoč z roko v roki so oboji uničevali Slovence, trpljenje je bilo nepopisno, mnoge ljudi so uničili.

Knjiga in njen avtor Lado Kralj. VIR: Beletrina

Preplet fikcije in resničnih dejstev

Urednica nadaljuje: »Spomnimo se Ljubezni Marjana Rožanca – Kraljeva Zelena jama pa je Šiška. Krvavih krivic in mučnih smrti ne manjka, a avtor mračna dejstva prikaže z nekakšno karnevalsko norčavostjo.

Pokaže nam, kako se lahko spopademo z lastno, osebno in narodovo, preteklostjo – s smehom na svoj in tuj račun.«

Preplet fikcije in resničnih dejstev je prefinjen, neopazen in na splošno virtuozen. Ivan si želi s prijatelji v Kinu Šiška na primer ogledati film z Rito Hayworth, a naletijo na okupatorski propagandni film. Na nekem sprehodu pa naleti na slikarja Hinka Smrekarja, ki mu pripoveduje o dunajskih druženjih z Ivanom Cankarjem.

»Zgodbeni tok je presunljiv, imeniten in gladek kot sled, ki jo drsalka pusti na ledeni ploskvi,« je uredništvo zapisalo o knjigi.

Pisal je o Slavku Grumu in komunistki Mileni Mohorič

Lado Kralj se je rodil leta 1938. Za svojo zbirko kratke proze Kosec koso brusi (2010) je prejel nagrado za najboljši prvenec in fabulo. Leta 2014 je objavil še roman Če delaš omleto.

Kot avtor se je podpisal pod znanstvena dela Ekspresionizem, Teorija drame in Primerjalni članki, kot urednik pa pod Zbrano delo Slavka Gruma (1976) in Zgodbe iz tridesetih let (2010) Milene Mohorič.

Po diplomi je študiral na New York University in bil dramaturg v avantgardnem gledališču The Performing Garage. Bil je soustanovitelj gledališč Glej in Pekarna. Društvo gledaliških kritikov in teatrologov mu je leta 2020 podelilo nagrado za življenjsko delo.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Doslej neobjavljeni spominski zapisi pisatelja in enega glavnih predstavnikov absurdne dramatike pri nas Petra Božiča (1932–2009) Ko oblasti sploh ni nas popeljejo v Ljubljano petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, predvsem v družabno življenje umetnikov.

Letos mineva 90 let od rojstva tega angažiranega in politično dejavnega intelektualca, ki je med drugim deloval kot knjižničar, učitelj, samostojni književnik, novinar in urednik.

Med njegova najbolj znana dela sodijo romani Izven, Jaz sem ubil Anito, Očeta Vincenca smrt ter drame Križišče, Obisk stare mame, Panika, Španska kraljica in Šumi.

V spominih opisuje pijančevanja po ljubljanskih lokalih

Božič je bil prejemnik Župančičeve nagrade, nagrade Prešernovega sklada in državnega odlikovanja Srebrni častni znak svobode RS.

Urednica knjige Tina Vrščaj dodaja, da »knjiga avtorjevih spominov na boemsko mladost Ko oblasti sploh ni, ki jih je po naključju odkril Jurij Hudolin, v javnost prihaja ob ravno pravšnjem času, da počastimo obletnico.

S to knjigo se bralec prestavi v petdeseta leta in zazdi se mu, da skupaj z najpomembnejšimi ustvarjalci tistega časa poseda v ljubljanski kavarni.

»Edino še sočno besedo,« piše Božič, »si našel tukaj in na straniščih. To so bila tako pusta in siva leta, kar zadeva žmohtnost življenja, besed in misli, ki so njegov edini izraz, da bi bila puščava Gobi pravi prijetni oddih za srce in za oko.«

Bralec dobi vpogled v pisateljsko eksistenco sredi kulturne politike komunističnega režima, ko je bilo nekako tako, »da stvari živijo v več načinih, v več oblikah in so si za oster in logičen razum celo v čistem nasprotju«.

LDS-ovci so letos Petru Božiču postavili še drugi kip v Ljubljani. VIR: Beletrina

Peter Božič in Titova cesta

Naj k zgornjemu opisu dodam, da je bil Peter Božič tudi režimski človek, tudi človek Udbe, in, absurdno, leta 2009 je predlagal, vodil je mestno komisijo za poimenovanje ulic, da novo cesto za Bežigradom poimenujejo Titova cesta, kar je Jankovićeva oblast nato uresničila.

Tega niso naredili v komunističnem režimu, ampak globoko v demokraciji, potem, ko smo vsi zelo jasno vedeli, kdo je bil Broz Tito, poosebljeni zločinec ...

Za zasluge je Janković Božiču ob tej cesti postavil kip, letos pa njegovi politični sopotniki (LDS) še drugi kip pred pisateljsko vilo, tako so mu postavili kar dva spomenika.