V knjigi Razmisleki o naši preteklosti (druga, razširjena izdaja) se avtor Angel Martelanc sprašuje ali je naša zgodovina »prava«. Avtor začne z razmišljanji o arheoloških najdbah na Dolenjskem in se nato s strani na stran, od najdbe do najdbe, od vira do vira pomika skozi prostor, kjer so živela ljudstva z jezikom in kulturo, ki ju kot mnogi drugi sodobni raziskovalci tolmači in razume preko slovenske dediščine in izročila. Vrača se k starim klasičnim virom, jih preverja in jih tolmači s stališča današnjega védenja.

O naših prednikih pred nekaj tisoč leti

Po svoje razmišlja o izpeljavah, smiselnem oblikovanju besed in imen, vse po zdravi pameti in logični povezavi časa, načina življenja, domnevni tehnološki opremljenosti in gospodarski dejavnosti, premikih in osvajanju, filozofiji proizvajalcev in osvajalcev, kar ga na koncu pripelje do zaključka, da so imeli naši predniki pred nekaj tisoč leti enako raven pismenosti in kulture kot Grki in Rimljani. Táko je vsaj intimno prepričanje avtorja. Podobna vprašanja se porajajo marsikateremu proučevalcu zgodovine, bodisi to nekoč ali danes in naj gre za zapisovalca tekočih dogodkov ali pisca, ki za nazaj poustvarja zgodovino svojega in s tem tudi drugih narodov. »Svoje odgovore na vprašanja dajejo vsi zgodovinopisci državotvornih »zgodovinskih« narodov. No, z izjemo nekaterih, ki povzemajo narodno zgodovinopisje drugih, med katerimi smo tudi Slovenci. Zdi se, kot da so slovenski zgodovinarji prezrli, da je Slovenija že skoraj tri desetletja samostojna država in ni potrebe po poslušnosti do Dunaja ali Belgrada,« piše na platnici knjige.

Avtor že v naslovu pove, da so to razmisleki

Nekateri zaključki v knjigi so bolj utemeljeni, drugi manj, eni so bolj smiselni in logični kakor drugi, nekateri so skladni in se dopolnjujejo, drugi gredo vsaksebi. Nič hudega, saj avtor že v naslovu pove, da so to razmisleki. Ob nespornih dejstvih, da je odgovor na podnaslov knjige (Ali je naša zgodovina ta prava?) ne, vabi tudi druge k razmišljanju. »Lahko bi rekli, da je sedanje raziskovanje starejše slovenske in evropske zgodovine oz. etnogeneze, ki ga opravljajo neodvisni slovenski raziskovalci, v fazi evidentiranja in presejanja virov, podatkov, predpostavk in zaključkov. Še posebej zaradi velikih praznin, uničenih virov in nekritično sprejetih trditev je pomembno zabeležiti in preveriti vsako novo ugotovitev, ne glede na ujemanje z zdaj veljavno teorijo in ne glede na to, da se nam določene povezave in razmišljanja zdijo 'nemogoči',« piše v nadaljevanju na platnici.

Glavo imaš zato, da jo uporabljaš

V knjigi najdemo obilo virov, podatkov, slikovnega gradiva, novih izhodišč in zaključkov. To je samorastniško delo razgledanega in, kot sam pravi, uporniškega duha, ki se je v življenju naučil, da imaš glavo zato, da jo uporabljaš. »In da ne boste mislili, da uveljavljeni pisci učbenikov, po katerih danes učijo v šoli, pri svojem delu in izpeljavah niso uporabljali domišljije. Ko ti danes neodvisnim oz. alternativnim raziskovalcem očitajo nestrokovnost ali pomanjkljivosti pri utemeljevanju, bi bilo prav, da bi enaka merila uporabljali tudi pri preverjanju svojih trditev v debelih knjigah,« še beremo.

Darinka Kozinc: Školjkine solze

Pisateljica Darinka Kozinc nam v knjigi Školjkine solze preko niza dvajsetih kratkih zgodb, raznolikih kot so raznoliki biseri, daje vedeti, da je poznavanje in sprejemanje preteklosti ključna prvina, ki jo velja analizirati, sprejeti ter se z njo sprijazniti, četudi je boleča, odpira nove rane in nasprotja.

Samo na ta način lahko bolje in bolj zavestno živimo sedanjost, ne da bi ob tem ponavljali stare napake in načine delovanja. Na ta način lahko resnično razumemo svoje življenje v sodobnosti. Poleg tega nam z vsako zgodbo sporoča, da je sleherni trenutek življenja biser, ki ga je vredno doživeti.

Šele zrel pogled nazaj in trezna analiza preteklosti ...

Vezna nit zgodb so misli o biserih, školjkinih solzah – draguljih, ki nastajajo predvsem v bolečini. Lepota se torej v pričujoči zbirki lahko odstira tudi preko bolečih življenjskih izkušenj, ali bolje: tudi v preizkušnjah lahko najdemo smisel in vrednost življenja, nenazadnje se prav preko njih izkaže resnična veličina človeka, njegova iznajdljivost, plemenitost in srčnost.

Življenjski biseri pa so različnih oblik, barv, porojeni iz mnogoterih bolečin in preizkušenj, šele zrel pogled nazaj in trezna analiza preteklosti, minulega iz njih naredi dragocene izkušnje in trenutke, vredne življenja.