Prvakinja mariborske Opere o sopranskih opernih vlogah, o samospevih in oratorijih ter o glasu kot Božjem daru

Februarja je minilo 25 let, odkar je Andreja Zakonjšek Krt na odru SNG Opera in balet Maribor odpela prvo vlogo. V četrt stoletja je poustvarila že na desetine glavnih in naslovnih vlog: Rozine v Seviljskem brivcu, Margarete v Faustu, Mimi in Musette v La Boheme, Micaële v Carmen, Adele in Rosalinde v Netopirju, Hane v Veseli vdovi, Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Pamine v Čarobni piščali, Suzanne v Figarovi svatbi …

Velja tudi za prepričljivo interpretko koncertnih vokalno-inštrumentalnih del in samospevov; njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 21. stoletja. Leta 2014 je s pianistko Natašo Valant posnela zgoščenko Slovenski in francoski samospevi. Za ustvarjanje je leta 2015 prejela stanovsko nagrado Sama Smrkolja, naslednje leto pa še nagrado srebrni grb Občine Celje.

Gospa Andreja, verjetno ste edina Slovenka, ki je na veliko noč zapela alelujo na cerkvenem koru. In to kar za celotno Slovenijo! 

Za naju z možem Primožem je bila to velika milost, hkrati pa tudi odgovornost, kako v duetu – mož je bil tudi za orglami – pri praznični maši, ki jo je daroval nadškof Cvikl in prenašala nacionalna televizija ter več radijskih postaj, poslušalcem in gledalcem pričarati praznično ozračje. Vemo, da v »normalnem« času v velikonočnem jutru zbor da vse od sebe, midva pa sva bila na koru sama. Hvaležna sva za to priložnost.

Pogosto sodelujete z mariborsko stolnico?

Prvič sem v njej nastopila leta 2001, ko smo izvedli oratorij na čast bl. Antonu Martinu Slomšku. Na premierno izvedbo me vežejo močna čustva. Sopranske solistične dele oratorija bi namreč morala odpeti Dragica Kovačič, prvakinja mariborske Opere, ki pa je bila v tistem času že hudo bolna. Jože Trošt je v oratorij vkomponiral najlepše Slomškove pesmi in spomnim se svojega sola prve kitice V nebesih sem doma – ob pogledu na Dragico, mojo ljubo učiteljico petja in vzornico, sem med petjem komaj zadrževala solze. Poglejte, še danes mi gre na jok (si obriše solze). Od takrat sem večkrat sodelovala s stolnim župnikom Stankom Lipovškom, ki je pozneje prišel k nam v Celje za škofa. Moj mož je sicer v naši domači župniji v Celju pri sv. Jožefu organist, sin Vid pa ministrant, zato smo z domačo župnijo zelo povezani.

Andreja Zakonjšek Krt v vlogi Micaële v operi Carmen FOTO: Marta Tiberiu/SNG Opera in balet Maribor

Pamina v Čarobni piščali ali Margareta v Faustu?

Razumem vprašanje. Mozarta res zelo rada pojem, saj zelo ustreza mojemu lirskemu sopranu. A prav tako dobro se počutim ob petju Bizeta, Puccinija, Gounoda, Poulenca, Dvoržaka ali Verdija. Vlog nisem iskala, želela pa sem si jih in one so poiskale mene. Pa vendar: ne glede na vlogo, naj gre za komične operetne like ali dramatične, tragične operne like, se študija lotevam z vso resnostjo, odgovornostjo in ljubeznijo. Zanimajo me detajli, prebiram literaturo o skladatelju, o delu, o času, v katerem je delo nastalo, skratka ne naveličam se raziskovati in poglabljati v vlogo. To je moja lastnost, ki pa morda ni ravno »dobičkonosna«. Takšna sem in glasbi se predajam s srcem. Motivacija za ustvarjanje tudi še po četrt stoletja ne jenja.

Torej petje kot poklicanost?

Poslanstvo! Nikoli ne rečem, da grem v službo. No, morda sem kdaj rekla sinu, ko je bil še majhen, samo tako je razumel, da moram od doma. Poklic mi predstavlja mnogo več kot opravljanje službe. Je zelo pomemben del moje biti, ki me spremlja 24 ur na dan. Pevskega talenta si nisem sama podarila, Božji dar je. Tisti, ki me je obdaroval, ta isti me je »poklical« na pevsko pot. Morda se takrat tega nisem prav zavedala, a ko takole gledam svojo pot nazaj, se s hvaležnostjo v srcu zavedam velikega Božjega daru, ki pa seveda prinaša tudi odgovornost in dolg. Pred nastopi se priporočim in zahvalim Bogu, da smem to, kar sem prejela, deliti z drugimi.

Nepozabne so vaše arije v vlogi matere prednice v operi Pogovori karmeličank, na mariborskem odru ste opero uprizorili v jubilejnem letu sv. Terezije Avilske. Je res, da ste v času študija opere obiskali samostan karmeličank?

Res je, in tudi to srečanje je bilo milostno in nepozabno. V samostan nas je odpeljal režiser in imela sem kup vprašanj za sestre: kako pravilno pokrižam sebe in sosestre ob prvi ariji, ko se spoznavamo, in ko jih ob koncu med petjem druge arije peljem v mučeniško smrt, kako držim roke pri molitvi … Vsebina opere je pretresljiva, napisana je po resničnih dogodkih, prikazuje žalostno usodo karmeličank iz kraja Compičgne na severu Francije v času francoske revolucije. Želim si, da bi opero ponavljali vsako leto v postnem času – v vsebini in glasbi je zajeta vsa paleta čustvenega in duhovnega doživljanja: veselje, trpljenje, strah, junaštvo in mučeništvo, upanje in zaupanje v Božjo bližino, vera v večno življenje ... Ko je vsaka arija globoka molitev.

V Marijinem mesecu smo. Radi prepevate Marijine pesmi? 

Marija je zelo blizu slovenskemu narodu, o čemer priča tudi velik delež Marijinih pesmi med ljudskimi in zborovskimi cerkvenimi pesmimi. Zelo rada prepevam Marijine pesmi, saj se ob vsej lepoti in dobroti, ki jo Marija predstavlja, dotaknejo najbolj skritih kotičkov srca. Marija mi predstavlja najvišji zgled materinske ljubezni, miline, čistosti srca, odpuščanja in sprejemanja Božje volje.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v tedniku Družina (21/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*