Andrej Šušteršič z bratom vodi podjetje Šušteršič d. o. o., specializirano za krovsko kleparske storitve za zahtevna ostrešja, kot so cerkveni zvoniki, okrogle strehe, frčade, prekrivanje z bakreno pločevino in še veliko drugega. Rodil se je leta 1959 v Ljubljani očetu Stanislavu in materi Mariji, rojeni Slovša. Leta 1964 se mu je pridružil še brat Tomaž. Oče je bil klepar, mati pa prodajalka. V času, ko sta fanta odraščala, preobilja ni bilo, čeprav je oče kot obrtnik s pridnostjo in iznajdljivostjo ter z ženino pomočjo zaslužil dovolj za solidno preživetje družine.

Andreju Šušteršiču je predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje podelil odličje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Stopa po očetovi poklicni poti

Po osnovni šoli v Horjulu sta se sinova odločila stopati po očetovi poklicni poti. Kleparski obrti sta se hitro privadila, saj ju je vanju vpeljal oče. Po šoli sta tesno sodelovala z njim, potem pa se osamosvojila in ustanovila lastno podjetje s sedežem v Dolnjem Logatcu. Andrej je z ekipo delavcev vsak dan vztrajal na strehah, jih kleparsko opremljal in obnavljal. Tudi številne cerkve po Sloveniji, zlasti zvoniki, so po njegovi zaslugi dobile novo pločevinasto ali bakreno prevleko.

Ženo Jelko, roj. Cirk, je pripeljal iz Pariza. Poročila sta se leta 1981 v Horjulu. Rodili so se jima štirje otroci. Jelka Andreju vsa leta skupnega življenja zvesto stoji ob strani in ga pri delu podpira. Je dejaven kristjan, pri delu zavzet, vedno z veseljem pripravljen pomagati drugim. S svojimi sodelavci je znan širom domovine in izven nje po izjemno kakovostnem delu na cerkvah ter drugih cerkvenih zgradbah. Njegovi veliki projekti so ljubljanska stolnica, cerkev v Gornjem Gradu, cerkveni objekti v Sveti Trojici v Slovenskih goricah in številni drugi. Kakovost podjetja je priznana tudi na civilnem področju, saj ima zlato bonitetno odličje.

Andrej Šušteršič z ženo ob prejemu odličja sv. Cirila in Metoda. FOTO: Ivo Žajdela

Skrb za cerkvene strehe je dejanje vere in kulture

Slovenskih duhovniki so v petih desetletjih sodelovanja z Andrejem Šušteršičem spoznali, da mojstru kot vernemu kristjanu ne gre le za poslovni odnos, pač pa opravlja svoje delo kot poslanstvo v službi cerkveni skupnosti in sakralni umetnosti. Skrb za cerkvene strehe predstavlja za gospoda Šušteršiča dejanje vere in kulture. Pri nagrajencu zelo cenijo posebno povezanost z župnijo, v kateri dela. Rad se sreča s farani, do njih je vedno spoštljiv in moder, tudi kadar pride do nesoglasij, ki so zaradi različnih pogledov in izjemno zahtevnega dela neizogibna.

Mojster Šušteršič se s soprogo rad udeležuje župnijskih praznovanj celo več let po opravljenem delu. Ob tej priložnosti pregleda strehe, ki jih je obnavljal in kakšno malenkost popravi, pri čemer skromno priznava avtoriteto starih mojstrov in nerad vidi, da ga nazivajo s tem imenom. Posebno znamenje, ki ga pri poslovnih ljudeh redko srečamo, so tudi darovi za maše. Zakonca Šušteršič skoraj ob vsakem obisku župnije naročita več maš za različne namene.

Andrej Šušteršič je hvaležen, če njegovo življenje služi skupnemu dobremu. FOTO: Ivo Žajdela

Družinsko podjetje tretje generacije

Kot je povedal za Družino, je preprost, fizičnega dela navajen človek, ki ni navajen javne pozornosti. Z družino, ki je prerasla v družinsko podjetje tretje generacije, že desetletja obnavlja ostrešja verskih objektov. Prizna, da je delal napake in se iz njih, upa, česa naučil, a v splošnem se vseh del na verskih objektih spominja z iskrenim zadovoljstvom, s ponosom in z veseljem, ki so resnično bogastvo njegovega življenja. »Gradnja in obnova streh in ostrešij zahtevata trdo fizično delo, ko pa gre za verske stavbe običajno, tudi nemalo obrtniškega znanja in inovativnega iskanja primernih rešitev na nepredvidene ali edinstvene gradbene situacije.«

Andrej Šušteršič z družinskimi člani. FOTO: Ivo Žajdela

Delati dobro se mu zdi enostavno prav

V resnično lepem spominu mu ostaja prvo delo na cerkvenem objektu, izvedli so ga na cerkvi zasavske Svete gore, na katero se je v sklopu mnogih nadaljevalnih del rad in redno vračal, romarski kraj Matere božje je namreč tudi v privatnem življenju postala ena njegovih stalnih in najbolj domačih postojank.

O dobrodelnosti je dejal, da o tem ne razmišlja. »Delati dobro, se truditi v smer dobrega, se mi zdi enostavno prav. Pravilno. Sploh za vernega človeka, sploh za kristjana. Tako sem bil preprosto vzgojen. Da je prav, da se nekomu, ki se tudi sam trudi po danih močeh, pomaga, ko pomoč potrebuje. Da je to naša obveza, ki vodi v nebesa. Tako me uči prižnica, in tako sta me učila starša. In to isto vodilo, upam, da uspem predajati tudi dalje.«

Andrej Šušteršič. FOTO: Ivo Žajdela

Dva zmoreta vse, če je eden izmed njiju Bog

Zaenkrat se prejema odličja sv. Cirila in Metoda v celoti ne zaveda. »Najbrž se bom teže, vrednosti in razsežnosti priznanja v polnosti zavedal šele sčasoma. Človek, ki je preprost, in nikoli ni gojil ambicij po priznanjih in odličjih, takšne časti resnično ne zmore dojeti čez noč. Sem pa hvaležen. Če moje življenje služi skupnemu dobremu, saj priznanje lahko izhaja le iz tega. Iz truda, ki ga vlagam, in iz dobrega namena. Truditi se in imeti dobre namene. Vse ostalo pa, Bog da, kar Bog da. In če ne prej, nam bo poplačano v nebesih. V to rad verjamem in zaupam.«

Zahvaljuje se predlagateljem in vsem, ki so predlog sprejeli. »Kot veren kristjan, se bom po svojih najboljših močeh trudil služiti še naprej. Tudi sam zaupam v misel, da dva zmoreta vse, če je eden izmed njiju Bog. Z Njegovo prisotnostjo bo, upam, mogoče storiti še marsikaj dobrega. Kar bo služilo Cerkvi in ljudem samim. Vesela Aleluja, kot bi zaklical pokojni prijatelj Andrej Žigon, in Bog lonaj in Bog vas živi.«

1/6