Za pravo »občestvo« je potrebna dobra komunikacija med verniki in duhovniki. Papež Frančišek s tem v zvezi velikokrat graja klerikalizem. Kaj je pravzaprav klerikalizem znotraj Cerkve?

Včasih pogovorno omenjamo klerikalizem znotraj Cerkve. To pomeni, da je »kler« prevzel organizacijo življenja in potegnil močno ločnico med kleriki in laiki. Delno je k temu pripomoglo veliko število duhovnih poklicev, po drugi strani pa institucionalizacija Cerkve. Sinodalno obdobje želi »omehčati« trdi klerikalizem in ustvariti ravnovesje med vsemi dejavniki življenja v Cerkvi. 

Smo v sinodalnem procesu. Kakšna naj bi bila prava sinodalna komunikacija?

Komunikacija je proces prenosa informacij, idej, misli ali čustev med posamezniki, skupinami in organizacijami po poti verbalnih ali neverbalnih signalov. V kontekstu sinodalnega razumevanja je treba podčrtati pojem sinodalnosti, ki pomeni: biti skupaj na poti. To je prvi korak. Naslednji korak pa je drža poslušanja ter premišljenega in konstruktivnega govorjenja. Svet, v katerem živimo, ni (več) svet klasične komunikacije. Postajamo ljudje ekranov, ki razpršijo našo pozornost in nas »odpeljejo« od človeka. Zato sta komunikacija in občestvo velik izziv v našem pastoralnem poslanstvu. Prizadevanje za dobro komunikacijo, za »priti skupaj«, »biti skupaj« pomeni plavati proti toku in »ugasniti ekran« (vsaj od časa do časa).

Prizadevanje za dobro komunikacijo, za »priti skupaj«, »biti skupaj« pomeni plavati proti toku in »ugasniti ekran«

Ali nima beseda »laik« za vernika neduhovnika prizvoka manjvrednosti?

Se strinjam, beseda »laik« se lahko hitro prevesi v pojem z negativnim predznakom. Kaj to pomeni? Na eni strani imamo profesionalce (klerike, cerkvene profesionalce), na drugi strani pa ostale, ki niso profesionalci in so »samo« laiki. II. vatikanski koncil, znan kot koncil o laikih, saj se pojem v vseh dokumentih pojavi kar 140-krat, je definiral laika prav v odnosu do klerika (v smislu laik ni klerik). Prišlo je do premika z zgodovinskega, pastoralnega in teološkega vidika. Temelj poklicanosti vsakega človeka, tako laika kot klerika, je v krstni poklicanosti. Vsi smo zaznamovani z istim zakramentom in vcepljeni v isto skrivnostno telo Jezusa Kristusa. V nekaterih krogih so se začeli izogibati besedi laik in so jo nadomestili s pojmom »sodelavec«, »župnijski sodelavec«, »pastoralni sodelavec«.

Kaj lahko župnije naredijo za boljše medčloveške odnose med verniki?

Občestvo sestavljajo ljudje, ki se poznajo, ki imajo podobne vrednote. Po domače bi lahko rekli, da so med seboj prijatelji. Kako pa lahko dosežemo to klimo? Velikokrat z ustvarjanjem »priložnosti«: kavica po nedeljski sveti maši, ustvarjanje župnijskih skupin, kjer je mogoče deljenje življenja, osebne izkušnje rasti v veri, pomoč pri urejanju okolice, pastoralni obiski, odprtost pastoralnih skupin, sodobni mediji (spletne strani, družabna omrežja), skupna organizacija župnijskih dogodkov, molitvene skupine ...

Temelj poklicanosti vsakega človeka, tako laika kot klerika, je v krstni poklicanosti.

Kakšno mesto ima duhovnost v digitalnem svetu?

Strinjam se z vsebino dokumentov, ki glede digitalnih medijev poudarjajo, da jih je treba uporabiti za dobro, za evangelizacijo, za pastoralo. Cerkev se tega »novega sveta« ne boji. Kljub temu pa je treba biti pozoren. V današnjem času se namreč pojavljajo vsebine, ki so res odlične, dobre in uporabne. Obstajajo pa tudi slabe, »fejk« in – lahko bi rekli – nevarne. Težava, do katere pridemo, je predvsem v tem, da tisti, ki »iščejo«, včasih ne znajo in ne morejo razločevati, kako potegniti črto ločnico med dobrim in koristnim ter slabim in škodljivim.

Papež Frančišek rad opredeli prostore in orodja komunikacije kot »Božji dar«, moč komunikacije pa kot »bližino«. Kateri so danes prostori in orodja komunikacije, na katerih je Cerkev že uspešno prisotna in na katerih morda premalo?

Ko govorimo o komunikaciji, bi lahko rekli, da poznamo in prakticiramo formalno in neformalno. Obe sta pomembni. Formalna oziroma uradna komunikacija je bolj ustaljena, lahko jo načrtujemo, pripravimo. To je vsa naša pastorala »v živo«: od župnijske pisarne do mrliške vežice. Že tukaj imamo zelo veliko priložnosti. 

Ko govorimo o komunikaciji, bi lahko rekli, da poznamo in prakticiramo formalno in neformalno. Obe sta pomembni.

Neformalna komunikacija pa je bolj situacijska. Pričakuje se večja prilagodljivost in iznajdljivost. To pomeni, da znam tudi naključna srečanja izkoristiti za evangelizacijo, pričevanje, spodbudo. In če pogledamo naše vsakdanje življenje, vidimo, da je teh priložnosti res veliko.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2024).