Dr. Andrej Rahten je slovensko zgodovinopisje obogatil še z enim pomembnim delom. Navadili smo se, da slovensko slovo od habsburške dinastije jeseni 1918 ponazorimo z besedami voditelja slovenskih katoliških narodnjakov Antona Korošca, ki je zadnjemu cesarju Karlu dejal: »Veličanstvo, prepozno je. Usoda je že odločila!« To je ena izmed iztočnic, ki uvede knjigo o poslednjem nesojenem pretendentu na habsburški prestol, intelektualcu, svetovljanu in zapriseženem Evropejcu, Ottu von Habsburgu. Knjiga V prah strti prestol celostno zaokroža njegovo trilogijo o Slovencih in Habsburžanih, poglobljeno in vsestransko analizo časa ter prostora avtorjevih predhodnih del Od majniške deklaracije do habsburške detronizacije (2016) in Po razpadu skupne države (2020).

Knjiga ponuja tudi še ne videno slikovno gradivo

Delo je napisal v opazno spretnem stilu, s pritegujočo zgradbo besedila, iz katere se vidi tudi njegova splošna kulturna razgledanost. Prikazal je tudi vrsto podrobnosti v mednarodnem, avstrijskem in slovenskem dogajanju zadnjih dobrih sto let, zgodovino ene najstarejših evropskih rodbin pa tehtno prenesel še v dovčerajšnji čas. Knjiga ponuja tudi v precejšnji meri še ne videno slikovno gradivo, med drugim fotografije avtorja z Ottom von Habsburgom in njune korespondence, saj ga je kot pripadnik panevropskega gibanja osebno poznal. Slovenci imamo zdaj svoj monografski prispevek o za marsikoga zanimivi usodi, življenju in delu prvorojenca zadnjega habsburškega vladarja.

Trojni knjižni prikaz konca habsburške monarhije

Dr. Jurij Perovšek je poudaril, da je Andrej Rahten v knjigi zaokrožil trojni monografski prikaz konca habsburške monarhije, slovensko-avstrijskih razhajanj in vrednostnih pogledov v slovenskem ter mednarodnem prostoru na Habsburžane po njihovi ugasli môči. Skozi njegovo celotno življenjsko pot se je posebej posvetil osebnosti in širokemu političnemu delovanju prvorojenca zadnjega habsburškega vladarja Karla, Otta von Habsburga, od njegovih restavracijskih prizadevanj v različnih političnih položajih, kasnejši odpovedi družinskemu prestolu, vodenju panevropskega gibanja in dela v Evropskem parlamentu, do podpore slovenski osamosvojitvi in vključevanju Slovenije v evropski integracijski proces.

Jurij Perovšek – predstavitev knjigeOtto von Habsburg se je razvil v razgledanega in uglednega politika

Kot je povedal dr. Bogdan Kolar na predstavitvi knjiga Andreja Rahtena ni samo zgodba o zadnjem cesarskem kandidatu na habsburški prestol, temveč veliko več. Avtor se tudi z naslovom ni omejil le na osebo, kajti to bi bila prevelika omejitev in ne bi izražala vsebine celotnega dela. Avtorjev namen je bil širši. Zato je besedilo monografije poglobljen in široko zastavljen pregled slovenskih gledanj in dojemanj habsburške dinastije v času, ko ta ni bila več na prestolu, a je po svojih posameznikih še vedno imela določen vpliv. Nadvojvoda in nekronani cesar Otto je bil nosilec ideje svojih prednikov in je imel izvirno oseben odnos do držav, ki so se razvile na pogorišču podonavske monarhije, vključno z novonastalo južnoslovansko državo. Usoda družine, ki se je morala zaradi nenaklonjenosti uradne Avstrije večkrat seliti in iskati prostor pod soncem, pa mu je pomagala, da je prešel stopnjo zgolj čakajočega pretendenta ter se razvil v razgledanega in uglednega politika, ki je s svojimi kozmopolitskimi držami zastopal klasične vrednote srednjeevropske družbe in nato prispeval pri priznanju osamosvojitvenih teženj vrste narodov, med temi tudi Slovencev, ter pri njihovem vključevanju v Evropsko unijo.

740 let so Habsburžani vladali slovenskim ozemljem

Knjiga obsega dvajset poglavij, ki vsako na svoj način oriše pomembno razsežnost obstoja podonavske monarhije ali osebnost, ki je zaznamovala svoj čas. Hkrati avtor vedno kot sestavni del predstavi tudi pogled slovenskega poznavalca in slovenskih gledanj na isti pojav ali osebnost kot tudi na odnos, ki so ga Slovenci, posebej zgodovinarji, izoblikovali o 740-letnem vladanju habsburške hiše nad slovenskim ozemljem.

Pripoved je obogatil s pogledi iz različnih kotov, do njih je zavzel kritični pogled in jih skušal kontekstualizirati. Tak pristop je značilen vse od prvega poglavja, kjer je analizirano obdobje in delovanje cesarja Franca Jožefa, do preostalih akterjev in pojavov. Pri tem so se ob pogledih s slovenske strani kazale temeljne razlike v strankarskih pogledih na vladarsko hišo in njen odnos do slovenskih narodnih teženj. Kot je še povedal dr. Kolar, besedilo jasno pokaže, da ni bilo samo po sebi razumljivo, da bi bili prekinjeni odnosi z dunajskim dvorom in da so si mnogi zamišljali prihodnost slovenske skupnosti še naprej pod istim žezlom. Beseda »avstrijakant« je povzemala takšne nostalgične misli. Po koncu vojne je val zapisov na Slovenskem predstavljal dinastijo kot najbolj sprevrženo vladarsko hišo in povsem negativno ovrednotil vsa pozitivna znamenja, ki so jih do vladarske hiše imeli v predhodnih stoletjih.

Tajiti zgodovinsko vlogo vladarjev je nekaj časa možno 

Odlomek iz knjige (str. 366): Redko pa se vprašamo, zakaj (večinoma resda samo delno ohranjeni) spomeniki iz obdobja pred komunistično Jugoslavijo čemijo v kleteh muzejev in se jih ne restavrira ter vrne na stara mesta? Tudi tisti, ki danes načeloma nasprotujejo podiranju spomenikov, o tem sploh ne spregovorijo. Podobno velja za res nenavaden izbor imen ulic, za katera se pogosto zdi, da so kombinacija nekakšne inercije zatečenega stanja, oblastniške samovolje in nepoučenosti. Zakaj se ne sledi zgledu narodov, ki imajo večje spoštovanje do zgodovine?

V evropski prestolnici, v Bruslju imata vsak svojo ulico tako Marija Terezija kot tudi Jožef II., pa tega nihče ne šteje za znak nekakšne habsburške nostalgije ali zgodovinskega revizionizma. V Opatiji, na primer, se lahko sprehajamo tako po Ulici maršala Tita kot tudi Obalnom šetalištu Franje Josipa. Kljub temu (ali pa morda tudi zato) je hrvaška historiografija zmogla vzpostaviti kritično distanco do obeh oblastnikov. Celo v nekoč iredentističnem Trstu, kjer je eden od osrednjih trgov poimenovan po atentatorju na Franca Jožefa Oberdan(k)u, stojita danes ponovno spomenika cesarici Sisi in miramarskemu gospodarju Maksimiljanu.

Habsburški prestol je res ostal strt v prahu. A to ne bi smela biti ovira za vsestransko vrednotenje slovenskega dojemanja nekdanje dinastije v postimperialni dobi, ki sega tudi preko starih floskul o »ječi narodov« in »gnili monarhiji«. Tajiti ali prikrajati zgodovinsko vlogo vladarjev je seveda možno nekaj časa, nikakor pa ne večno. Pa naj bodo z Dunaja, iz Beograda ali Kumrovca.

Predstavitev knjige V prah strti prestol 20. novembra 2023 v Ljubljani: Jurij Perovšek, Andrej Rahten, Bogdan Kolar in Petra Svoljšak. FOTO: Ivo Žajdela

Znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU

Red. prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani celjski gimnaziji se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Univerzi v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Leta 1998 je na Univerzi v Ljubljani napisal magistrsko nalogo Federalistični koncepti v politiki habsburške monarhije na Balkanu 1908–1918. Od leta 1999 je deloval na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), leta 2000 pa na Univerzi v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869–1934). Za disertacijo je bil nagrajen z Zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve. V letih 2004–2008 je bil svetovalec za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade, nato pa se je vrnil v akademski svet. Diplomatsko pot je nadaljeval leta 2013, ko je nastopil mesto veleposlanika Republike Slovenije na Dunaju.

Za svoje veleposlaniško delo je prejel veliki zlati častni znak za zasluge za Republiko Avstrijo na traku in posebno priznanje župana mesta Dunaj. Zdaj je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Od leta 2019 je tudi dopisni član Avstrijske akademije znanosti.