V ZDA beležijo visok porast mladih, ki se identificirajo kot transspolne osebe – ne priznavajo svojega biološkega spola. Po podatkih Williams Institute se kot transspolna oseba opredeljuje 1,6 milijona Američanov, 18 odstotkov od teh jih ima med 13 in 17 let, 25 odstotkov pa med 18 in 24 let. Ameriški mediji poročajo tudi o močnem povečanju področja zdravstvene oskrbe za mlade z željo po spremembi spola. Znanstveniki trend rasti deloma pripisujejo družbenemu vplivu, predvsem prek spleta in med vrstniki. 

Porast vsebin s tovrstno tematiko je v zadnjem času zaslediti tudi v slovenskem medijskem prostoru, predvsem po nedavni odločitvi Ustavnega sodišča, ki je istospolnim parom dalo pravico do sklenitve zakonske zveze ter jim odprlo vrata do posvojitev otrok. Po predvidevanjih Zagovornika načela enakosti se po podatkih mednarodne študije iz leta 2020 v Sloveniji za transspolne opredeljuje okoli osem tisoč ljudi.  

Kako se oblikuje spolna identiteta, kdo in kaj ima nanjo vpliv, smo se pogovarjali s psihologom in psihoterapevtom dr. Andrejem Perkom.

Spol je v naš DNK zapisan že ob spočetju, kdaj pa se otrok začne zavedati, da je fantek oz. punčka?

To zavedanje prihaja počasi z razreševanjem Ojdipovega (oziroma Elektrinega) kompleksa, ko se začne oblikovati med drugim moralni čut in tudi raziskovanje spolnih razlik fant – punca. Ko pride do univerzalnega fenomena, »zaljubljenosti« do mame in borbe z očetom za njeno naklonjenost. Na tem mestu mora oče postaviti temelje, da se fant zave, da ta zaljubljenost v mamo ni tista prava, fant mora biti »poražen« in tako se postavijo pogoji za oblikovanje njegove moške identitete. To se dogaja od četrtega leta naprej.

Ko se psihološki razvoj umiri, se od šestega leta naprej, v šolskem obdobju, začne močneje pojavljati spolna radovednost, raziskovanje svojega in telesa nasprotnega spola; igrajo se zdravnike ipd. Pride do samozadovoljevanja, ki pa je lahko odraz neke notranje stiske in prek tega dejanja otrok doživlja pomiritev. Ob tem smo odrasli zgroženi, zlasti v katoliškem svetu je bila to, vsaj do nedavnega, prepovedana tema.

Po šestem letu starosti se začne raziskovanje svojega in telesa nasprotnega spola. FOTO: Unsplash

Kako kot starš odreagirati v primeru samozadovoljevanja pri teh letih?

Ne pravim, da bi morali to spodbujati, temveč bi morali ta pojav razumeti in otroka, če je samozadovoljevanje posledica stiske, na primeren način pomiriti oz. pomirjati. Prebujajoče zavedanje spolne razlike in vsa radovednost in raziskovanje, vključno z samozadovoljevanjem, je normalen razvojni proces in je pri tem potrebno do otroka pristopati zelo občutljivo. Z izrazito negativnim odnosom odraslih do teh seksualnih vsebin in dejanj lahko otroku naredimo več škode kot koristi. Lahko jim vcepimo občutek krivde in sramu – v negativnem smislu – in pozneje se iz vsega tega lahko razvijejo tudi razne zavrtosti in perverzije. Tu so na udaru predvsem dekleta, ki spolnost v odraslosti lahko doživljajo kot grdo in grešno.

V zadnjem času je veliko govora o spolni identiteti kot osebnem doživljanju lastnega spola. Kdo vse v otrokovem razvoju igra vlogo pri oblikovanju te identitete?

Starši, vzgojitelji in šolski sistem, ki naj bi tudi vzgajal. Pri tem, kako se bo razvila spolna identiteta, je silno pomembno, kakšen odnos imata med seboj in do spolnosti starša. Za otroka je pomembno, kako bo doživljal njun odnos – ne seksualen, ampak človeški odnos. Da vidi očeta in mamo kot biološko različna spola, da se imata rada, da sodelujeta, si izkazujeta ljubezen prek objemov in tako naprej. Spolni odnos staršev pa naj ostane v spalnici, kajti tu gre za najbolj intimen del odnosa med očetom in materjo, med moškim in žensko, in ob zdravi intimnosti staršev se lahko pri otroku razvije zdrava intimnost in spoštovanje lastnega telesa in tudi telesa bodoče žene oz. moža.

Če ima otrok ljubeče in zrele starše, se bo tudi pozneje v puberteti, ko išče svoje mesto v družbi med vrstniki, primerno orientiral. Znal bo razločevati, kaj je prav, kaj je slabo, kjer so meje, kaj se spodobi, kaj je zdravo. Oblikuje se tudi zdrav odnos do spolnosti in s tem tudi nek zdrav sram v smislu meje med intimnostjo in občestvom.

Kako oče vpliva na razvoj spolne identitete?

Oče je tisti, ki tako sina kot hčer popelje v svet odraslosti, ne mama. Vloga očeta je, da sina v svet žensk popelje prek moškega principa, moškega zgleda. Ta svet mu konkretno kaže v lastnem odnosu do vseh žensk, do mame, ki mora biti spoštljiv, razumevajoč in vključujoč. Otrok mora videti in doživljati, da oče mamo ljubi in jo spoštuje.

Dekletu pa oče predstavlja prvega moškega, ji da zgled, kakšen je moški svet, da mu lahko zaupa in se pozneje izvoljencu tudi preda – tudi seksualno. Oče jo vpelje v svet moškosti z razumevanjem, tudi razvajanjem, občudovanjem. To so osnove, na katerih bo deklica lahko vstopila v svet zrele ženskosti brez zavrtosti in strahu, da ni dovolj lepa, primerna in vredna ljubezni. Hči torej potrebuje od očeta odnos, ki je vedno ljubeč, ki ji da veljavo in potrditev, da je ženska, da je krasna, da je vredna. In nikoli je ne sme fizično kaznovati. To bi bil smrtni greh.

Hči potrebuje od očeta odnos, ki je vedno ljubeč, ki ji da veljavo in potrditev, da je ženska, poudarja Perko. FOTO: Pixabay

In mama, kakšno vlogo ima ona?

Njena vloga je posredna, tako da ima rada svojega moža, ga upošteva, občuduje. Da hči čuti, doživlja in sluti, da je mama predana svojemu možu. Da to ni tabu tema. Sinu pa pokaže, kakšna bi morala biti ženska, žena v odnosu do moškega, očeta.

Bistvo je torej v ljubezni in spoštovanju.

Tako je. Za optimalen razvoj spolne identitete sta bistvena ljubezen in razumevanje. To pripelje v sproščeno spolnost. Spolnost je namreč vrh nekega odnosa, ki človeka osrečuje in napolni šele ob ljubezni. Če bodo starši znali sprejemati sebe, se spoštovati, če z zgledom kažejo in odigravajo vlogi moškega in ženske, očeta in matere, bodo otroci te vloge ponotranjili in tudi sami postali ljubeči partnerji.

Če tega ni, če nima temelja, se mladostnik med vrstniki ne more orientirati in pride do zmedenosti in nesprejemanja sebe kot takega. In to, kar se dogaja v družbi sedaj, ko ni pomembno, ali si moški ali ženska, kaže na zmedo družbe in tudi samih družin.

Kje se začne valiti ta snežna kepa?

Že od malega naprej. Če so negotovi starši, če se že v vrtcih in šoli vsiljuje nove teorije spola, nov in nor pogled na človeka, ko je spol družben konstrukt in ne biološko dejstvo, lahko pričakujemo vse več identitetne in tudi seksualne zmedenosti. Seveda spolne deviacije, kot je homoseksualnost, transvestitstvo ..., obstajajo, vedno so. Vendar gre pri tem za izjeme in ne pravilo, kar nam LBGT-lobiji skušajo danes dopovedati. Homoseksualni lobiji in druga družbena gibanja v njihovi spregi so danes tako močni, da diktirajo in posiljujejo s svojimi teorijami ves zahodni svet, ki je vedno bolj kaotičen. Vedno več je tudi stisk ljudi, lahko bi rekli, da na zahodu vlada identitetna zmedenost celotne družbe. Pri tem so na udaru predvsem mladi, ki ne vedo več, kaj bi sami s seboj, kako se orientirati v svetu, ker ni več tradicije, starih vrednot. Vse je možno, vse je dopustno. Vlada nam diktat enakosti in človek je postal bog. Tako tudi spolnost ni več nekaj svetega, intimnega, ampak je postala promiskuitetno iskanje samega sebe, kar ima hude posledice na njihovi samopodobi.

Perko meni, da v zahodnem svetu vlada zmedenost glede spolne identitete. FOTO: Pexels

V vaših intervjujih omenjate izginjanje moških … 

Znano je, da se razlike med moškim in žensko izgubljajo. Mnogi biologi navajajo in tudi dokazujejo, da se s pesticidi spreminja hormonski svet človeka, tako da že v fetusu ne more priti do maskulinizacije dečkovih možganov, pozneje dečki postajajo breztestosteronska bitja s spermiji brez prave moči oploditve jajčec. Naravna moč reprodukcije izginja. Tako že biološko prihaja do zabrisa med spoloma.

Sociološko gledano se moške danes v vse bolj nasilnem, histeričnem feminizmu kriminalizira. Moški je nevaren, nasilen, je vnaprej kriv. To se sporoča vsak dan in ženske so žrtve, ko je vsaka druga pretepena, vsaka peta posiljena … Moški smo demonizirani, vsi smo potencialni predatorji, posiljevalci … Kako lahko v takšnih časih še govorimo o zdravi družbi?

Katero obdobje razvoja spolne identitete je najbolj občutljivo, da pride do zmedenosti, ki jo omenjate?

Čas pubertete in mladostništva, od 13. do 19. leta.

Lahko starši v tem obdobju še kaj vplivajo?

Težko. Kar se vzgojno tiče, smo do pubertete starši opravili svojo nalogo. Potem se otrok iz družine obrne v družbo, med svoje vrstnike in preizkuša vrednote staršev, ki jih je ponotranjil. Od tu naprej se vzgaja med svojimi vrstniki in če je bil predhodni proces optimalen, potem bo znal razlikovati, kaj je prav, kaj slabo, kaj je moje, s čim se lahko identificira. Starši od tu naprej težko še kaj vplivamo ali spremenimo. Vse, kar lahko storimo, je pristen pogovor, jasne meje in razdelitev obveznosti v družini.

Mladostnik vrednote staršev med vrstniki testira in se jim seveda tudi upre, če hoče postati samostojna oseba. Ob zrelih in zdravih starših, ki so svojo starševsko nalogo do šestega leta opravili zadovoljivo, optimalno, je malo možnosti, da bo mladostnik ob iskanju samega sebe zašel na slaba pota. Ga premetava sem in tja, vendar se ujame in vstopa z dobrimi obeti v odraslo obdobje.