Zadnji pogovorni večer v tem letu, v ponedeljek, 23. decembra, so na Slovenski matici posvetili jubileju akademskega slikarja profesorja Andreja Jemca. Tajnica in urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc je na pogovornem večeru gostila eminentna sogovornika: jubilanta, 85-letnega akademika Jemca in umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja, ki je v monografijo napisal spremno besedo.

Pogovorni večer v dvorani Slovenske matice z Milčkom Komeljem in Andrejem Jemcem je vodila Ignacija Fridl Jarc (foto K. H.)

Da je 80 slik, objavljenih v monografiji, nastalo v zadnjih dveh letih, je povedal Jemec. »Ko smo razmišljali o monografiji vsega ustvarjalnega opusa, od akademijskih let do zadnjih let, sem ugotovil, da je pridobivanje fotografij izjemno zahtevno in težko. Tako sem se odločil, da bom raje kot zbiral in pridobival staro, slikal in risal na novo.« Ko mu kdo ob razstavi reče, da se je njegovo slikarstvo od v več desetletnem obdobju ustvarjanja spremenilo, mu slikar odgovori, da se je spremenilo tudi življenje. Spomnil se je na vojne čase, ko je bil kaznovan, če je govoril slovensko, spomnil na povojne poboje in čas totalitarizma, ki je tudi pogosta tema njegovih slik, s slikami pa opisal čas, ki ga živimo danes. Po besedah Fridl Jarčeve ima ena najbolj zgovornih slik v monografiji, ki slika današnji čas, naslov Evropi gori pod nogami. »Skoraj sto let po Kosovelovem klicu Evropa umira slikar Jemec to sporočilo slika z barvami.«

Milček Komelj se je sprehodil skozi različna obdobja Jemčevega ustvarjanja in se ustavil pri slikah iz zadnjega obdobja, objavljenih v monografiji. »Z njimi je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo,« je dejal Komelj. Po njegovih besedah se je v teh slikah Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo.

»Na nazoren način, z barvami in potezami, pokaže resničnost sveta,« je dejal Komelj in pristavil, da so v Jemčevem opusu zgovorni naslovi slik. »Jezik barve, poteze, svetlobe enači z besedo jezika, sklicuje se na Sveto pismo. Beseda je Luč, v njegovih slikah je njegov rokopis,« je dejal Komelj. S slikarjem sta se spomnila duhovnika in slikarja Staneta Kregarja, družinskega prijatelja Jemčevih. »Nekoč sem ga povabil v atelje. Ko je zagledal eno od slik, je zavzdihnil: Joooj, kakšna modrina! In sem mu rekel: Hvala, Stane, pa imam naslov slike,« se je spominjal Jemec.

Andrej jemec, kot se nam razkriva v slikah, je »prefinjena rahločutnost«, je dejal Komelj in pristavil, da kljub temu, da spet uporablja veliko temne barve, je v osnovi bliže svetlemu kot temnemu: »Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino …« Da je najnovejši opus slik, objavljen v monografiji, nekakšen »dnevnik Jemčevega doživljanja«, je dejal Komelj: »Nastajale so nenačrtovano in impulzivno v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi.«

Več v tiskani številki Družine

Jubilant, akademik Andrej Jemec