Monografija prinaša, kot so knjigi na pot zapisali pri založbi, celovit pregled bogatega slikarskega opusa akademskega slikarja Andreja Jemca. Ob uvodnih besedilih preminulega akademika dr. Tonka Maroevića, akademika dr. Milčka Komelja in akademika Nika Grafenauerja v njej najdemo več kot dvesto dvajset barvnih reprodukcij del, ki so nastala med letoma 1951 in 2019.

Monografijo smo že pred tremi leti – bilo je v februarski številki priloge Slovenski čas leta 2020 – napovedali tudi pri Družini, a je nato trajalo še dobri dve leti do izida; zaradi načrta, da se v monografijo vključijo tudi težko dostopna avtorjeva slikarska dela različnih lastnikov doma in po svetu, sta namreč zbiranje gradiva in priprava knjige trajali zelo dolgo. Poseben razdelek v monografiji je namenjen obširni biografski in bibliografski dokumentaciji, objavljen je seznam vseh predstavljenih del, spremljajoči izbor črno-belih fotografij ter pregled samostojnih in skupinskih razstav. Prav tako so navedene pomembnejše nagrade in priznanja. V besedilih so poleg avtorjevih slikarskih del omenjeni tudi risbe, akvareli, grafike, tapiserije, ambientalna dela in objekti; ta dela so med besedili vključena kot vinjete in zaznamujejo predahe med njimi.

Kot zapisano, smo Jemčevo monografijo že napovedali februarja 2020, in sicer v pogovoru, ki ga je z akademikom pripravil eden izmed avtorjev uvodnih besedil akademik Milček Komelj. Povod za takratni pogovor je bila slikarjeva 85-letnica (rojen 29. novembra 1934, Ljubljana Vižmarje) in izid knjige Vse, kar je …, v kateri je Slovenska matica pred bralstvo postavila novejši Jemčev opus. Ob predstavitvi monografije Slike, ki predstavlja celoten Jemčev opus, pred bralce znova postavljamo intervju, ki ponuja poznavalski vpogled v ustvarjanje in razmišljanje enega najprodornejših slovenskih likovnih umetnikov.

FOTO: Slovenska matica

Še iz otroških let se spominjam poročanja časopisov, kako ste kot še mlad umetnik leta 1964 nenadoma zasloveli z glavno nagrado bienala na Japonskem. Iz študentskih časov tudi pomnim, kako ste bili med najbolj perspektivnimi umetniki navzoči v knjižnih pregledih umetnosti jugoslovanskih narodov in na mednarodnih razstavah. Nazadnje ste bili z zgodnjimi deli kot edini Slovenec vključeni tudi v razstavo v New Yorku o umetnosti abstraktnega ekspresionizma onkraj železne zavese. Vaša ustvarjalnost pa se je v za vas manj ugodnih časih krčevito pričenjala oblikovati tudi že pred vsem tem. Kako danes gledate na tisti čas?

Odgovor na to vprašanje sega daleč v preteklost k mojim slikarskim začetkom, hkrati pa upošteva moje sedanje gledanje na ta dogajanja. Ko listam po »knjigi svojih spominov«, v kateri so glavni junaki vedno v prvi vrsti ljudje in njihovo zame občudovanja vredno delo, se za njimi razkrivajo tudi pomembna ali celo usodna družbena dogajanja in ozadja. Prav takšni zgledi so mi zelo zgodaj pomagali odstirati številne skrivnosti in spoznanja, vse od prvih korakov pred drugo svetovno vojno, pa potem v vojni in še posebej v povojnem času. Doživljanje socialnih, verskih, kulturnih, predvsem pa umetniških dogajanj in dosežkov, upoštevaje tudi takratne »revolucionarne« politične razmere, me je oblikovalo, določalo, pa tudi onemogočalo. Le tako lahko danes razumem svoje nazorsko oblikovanje med vojno, v času »osvoboditve«, času ideoloških obračunov z drugače mislečimi, ko smo na vsakem koraku doživljali omejevanje posameznikove svobode v imenu kolektivizma, namesto umetniške svobode pa ideološko prisilo. Za zavračanje teh idej sem že kot študent plačal svojo ceno, ampak ta lekcija mi je pomagala h globljemu razmisleku, kaj je zame prav in kaj ne, izostrila moj kritični odnos do vseh kolektivističnih prevar v imenu svetle prihodnosti, bratstva, enakosti in tako dalje, predvsem pa pokazala, kako se v imenu vladajoče ideologije, v imenu ljudstva (kolektiva) z lahkoto obračunava s posameznikovo svobodo.

Nekaj slabih izkušenj v času študija, ker se nisem hotel odzvati povabilu v partijo, mi je bilo dovolj velik opomin in napotilo, kako in kje se pojaviti v javnosti, da bi me že v samem začetku kdo ne onemogočil.

Moje slike, ki so presegle študijska dela iz tistega časa, to je od začetka šestdesetih let, imajo v prvem planu temne zgodbe, skozi katere preseva svetloba upanja. Takrat je bila svetloba zame pomemben simbol, sinonim in znak svobode. Nekaj slabih izkušenj v času študija, ker se nisem hotel odzvati povabilu v partijo, mi je bilo dovolj velik opomin in napotilo, kako in kje se pojaviti v javnosti, da bi me že v samem začetku kdo ne onemogočil. Zato sem se s prvimi javnimi nastopi izognil Ljubljani in iskal potrditev za svoje, za tedanjo uradno politiko heretične umetniške ideje v drugih mestih Jugoslavije.

Tako sem prva slikarska priznanja dobil na razstavah na Reki in v Beogradu, potem je sledila nagrada na mednarodni razstavi v italijanski Savoni leta 1963, ki sem se je udeležil mimo vseh jugoslovanskih umetnostnih institucij in posameznikov. Sledilo je sodelovanje na ljubljanskem grafičnem bienalu, velika nagrada v Tokiu leta 1964 pa je pomenila obliž na rane, ki sem jih doživljal še kot študent grafike, ker sem zavračal takratni ideološki diktat politike. Nesporno je k uveljavitvi v svetu umetnosti meni in mnogim kolegom moje generacije pripomogla prav grafika, ki smo jo laže pošiljali po svetu kot slike.

Svet likovne umetnosti me je privlačil predvsem s svojimi stvaritvami, a tudi z vso likovnoteoretsko in umetnostnozgodovinsko literaturo.

Kot univerzitetni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje – razširitev na oblikovanje je vaša osebna zasluga – ste se temeljito ukvarjali z likovno teorijo in likovno zgodovino ter od blizu spremljali in sooblikovali sodobne likovne smeri. V kolikšni meri je to teoretsko ukvarjanje zaznamovalo vaše lastno umetniško delo in kako je to ustvarjalno gradilo vaše študente?

Nove likovne smeri in njihova teoretska ozadja so bila zmeraj temeljna sestavina mojega ukvarjanja z likovno umetnostjo. Že pred začetkom študija na akademiji so bile zame razstave, predavanja, še posebej pa knjige, ob risanju in slikanju doma, moja prva in najpomembnejša mladostna dejavnost. Leta 1954 sem šel na beneški bienale in nato še v Nemčijo, v Pariz in pozneje še v London. Vedno me je nadvse zanimalo, kaj in kako se po svetu ustvarja. Svet likovne umetnosti me je privlačil predvsem s svojimi stvaritvami, a tudi z vso likovnoteoretsko in umetnostnozgodovinsko literaturo. Zame so imele posebno draž še ne videne in nepoznane stvaritve in številna potovanja v tistih časih so mi omogočila dostop do njih.

Ko sem po končani akademiji tri leta učil na osemletki, mi je to po eni strani ob vsakdanjem slikanju v ateljeju nadomestilo razočaranje zaradi takrat nedosegljivega podiplomskega študija grafike, hkrati pa mi je bilo delo z dijaki dragocena izkušnja. Sledilo je enajst let dela v svobodnem poklicu, leta 1973 pa sem se zaposlil na likovni akademiji. Ker so tedaj dijaki s končano srednjo šolo za oblikovanje lahko opravljali sprejemni izpit na akademiji le za slikarstvo in kiparstvo, ne pa tudi za oblikovanje, sem kot dekan izkoristil priložnost in predlagal uvedbo oblikovalskega univerzitetnega študija. Po štirih letih dela se mi je z veliko pomočjo nekaterih zvestih privržencev posrečilo, da smo to zamisel uresničili.

Trdno sem prepričan, da je svet ustvarjalnosti tako v umetnosti kot tudi v znanosti pomembna duhovna nadgradnja človekovega uma in da bi morali postati njegovi dosežki in presežne vrednosti last vseh ljudi.

Trdno sem prepričan, da je svet ustvarjalnosti tako v umetnosti kot tudi v znanosti pomembna duhovna nadgradnja človekovega uma in da bi morali postati njegovi dosežki in presežne vrednosti last vseh ljudi. Še posebej, ko gre za materialne uresničitve, s katerimi v mnogih pogledih ogrožamo svoj življenjski prostor. Glede na to, koliko informacij danes dobiva človek na slikoven način in koliko na verbalen, me zmeraj bolj čudi, zakaj se na vseh ravneh šolanja tako strahotno zanemarja likovni jezik in vsa védenja in znanja, ki nam jih omogoča. Še posebej, ko gre za aplikacijo likovne misli na najširša področja našega vse bolj degradiranega življenjskega prostora. Zato sem kot pedagog zagovarjal in dajal največji pomen likovni ozaveščenosti, potrebni vsakemu človeku, kajti prav smisel za lepo je največje zagotovilo, da nas grdota okolja ne bo zadušila. Jasno je, da se ta spoznanja odražajo v mojem delu in najbrž v neki meri tudi v delu s študenti.

Že nekaj časa je pri Slovenski matici v pripravi vaša monografija. Ker želite v njej prikazati zase najpomembnejša in v tujini nagrajevana dela, ki so danes teže dostopna, knjiga še čaka na natis /in ga nedavno tudi doživela; op. ur./. Zato pa je še pred njo pri isti založbi pravkar izšla knjiga Vse, kar je … z vašimi najnovejšimi slikami iz zadnjih dveh ustvarjalnih let. Del teh umetnin je bil lani že prikazan v ljubljanski AS galeriji. Vrsto gledalcev so izjemno fascinirale s svežino svoje barvitosti, ki kaže vašo veliko življenjsko sproščenost in prav mladosten zanos. Kako danes med takim slikanjem doživljate samega sebe?

Ko je govor o moji novi knjigi, moram najprej poudariti, da sem počaščen, da je ugledna založba, kot je Slovenska matica, objavila moja najnovejša dela prej, kot so bila v celoti predstavljena in razstavljena v javnosti. Vtisi življenjske sproščenosti v mojih najnovejših slikah izvirajo najbrž iz zavesti, doživetij in občutenj velike svobode, ki mi jo omogočajo mnogotere še ne uresničene predstave o vsebinah, barvah in oblikah slike, ki jih priklicuje prostor brezmejnih možnosti beline praznega platna. Hvala Bogu, pri tem delu lahko čisto sam odločam o vsem …, le moja domišljija mi lahko prišepetava!

Če bi zgradili npr. namesto dveh nakupovalnih centrov eno samo veliko likovno razstavišče, seveda po profesionalnih in estetskih razstavnih standardih, kakršni danes veljajo v Evropi, bi bilo moč videti povsem drugačno likovno podobo Slovenije.

Nastajajoča monografija bo obsegala izbor iz vseh obdobij mojega dela s poudarkom na prelomnih delih in slikah iz različnih zbirk doma in po svetu. Dela, ki so teže dostopna, bodo tako vsaj reproducirana v trajni knjižni obliki. Vendar pa to ne pomeni, da si ne želim, da bi originalna dela rad videl tudi razstavljena. In to v nevtralnem, likovno snažnem prostoru. Slikarju je tako potreben vizualno-prostorski korektiv, kot je glasbeniku potreben akustični prostor, v katerem lahko sliši svojo skladbo. Čeprav je Slovenija vse od povojnih let sorazmerno precej investirala v likovno izobrazbo, je za prikaz in razstavljanje v našem času nastalih del velikega števila likovnih ustvarjalcev storila bore malo. Če bi zgradili npr. namesto dveh nakupovalnih centrov eno samo veliko likovno razstavišče, seveda po profesionalnih in estetskih razstavnih standardih, kakršni danes veljajo v Evropi, bi bilo moč videti povsem drugačno likovno podobo Slovenije. Zadostovalo bi že, da razstavimo izbor vsega tistega, kar je ta trenutek skrito po kleteh, podstrešjih, neprimernih depojih in skladiščih, pa tudi v ateljejih. Ker je likovna umetnost izrazito prostorske narave, namreč o njej lahko upravičeno sodimo šele potem, ko jo vidimo in doživimo.

Jožica Ličen in Andrej Jemec na koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu leta 2013. FOTO: Tatjana Splichal

Čeprav veljate zaradi svoje likovne krhkosti in pogosto poetične nežnosti za v osnovi liričnega, poetičnega ustvarjalca, živi v vas tudi izrazito energičen uporniški duh. To kaže že dejstvo, da ste se že kot študent zavestno izvijali iz ustaljenega realizma, in morda tudi simbolično prodiranje vaših svetlobnih jeder skozi preplete temačnih ovir. Zato živi v vaših slikah tudi opazna dramatičnost. S svojim delom se živo odzivate tudi na družbeni položaj in ustvarjalno komentirate tragična poglavja slovenske in svetovne zgodovine ter sodobnosti, eno največjih slik ste celo naslovili Krvavo dvajseto stoletje, eno poznejših pa na primer Evropi gori pod nogami. Skozi slikanje torej sporočate, sicer nedeklarativno, na izrazito umetniški ravni, tudi svojo angažiranost in življenjska spoznanja. Bi želeli kakšno od takih spoznanj bralcem še posebej sporočiti?

Slikam vse tisto, kar me najbolj zaposluje. Tako miselno kot čustveno. Teh imaginacij je veliko, njihov razpon in globina pa takšna, kot je življenje sámo. Razumljivo pa je, da gre v mojih slikah za nakazovanje in ne prikazovanje vsebin, in da je marsikaj odprto domišljiji gledalca kot soustvarjalca. Velik razpon možnosti, ki ga likovni ustvarjalci že v risbi označujemo s kontrasti, z nasprotjem med trdimi oziroma mehkimi oblikami, temnimi ali svetlimi, je izjemno širok, predvsem pa izraz ustvarjalčevega srca in duše.

Že v mojih slikarskih začetkih je očiten izrazit upor proti neustvarjalnim konvencijam, proti vsakemu zapovedanemu enoumju, ki je iz ideoloških razlogov zavračalo abstraktni likovni jezik.

Že dolgo vse to zavestno dojemam kot obliko mnogoterih oblik večne dvojnosti, še posebej dramatično kot boj med dobrim in zlim. Ta dvojnost ima že na simbolni slikarski ravni celo skalo odnosov. Zato že v svojih zgodnjih slikah uporabljam temno-svetlo, ko prodira skozi temino iz ozadja dramatična svetloba. Da niti ne govorim o univerzalnem razponu barv, ki so pozneje ob svojem izbruhu – v letih 1967–68 kot močno osvetljeni sprednji plan – zaživele kot življenje tukaj in zdaj, kot izraz in znamenje večje sproščenosti in ustvarjalne svobode. Naenkrat prevladuje vtis, da je vse življenje sveta bušknilo na dan in hlepi po večji odprtosti. S tem pa tudi po oblikovanju in poimenovanju vsega tistega, kar je pred nami. Že v mojih slikarskih začetkih je očiten izrazit upor proti neustvarjalnim konvencijam, proti vsakemu zapovedanemu enoumju, ki je iz ideoloških razlogov zavračalo abstraktni likovni jezik. Tako je bila abstrakcija moj metajezik, bogat z možnostjo govorice simbolov, znakov, metafor, parafraz itn., že zaradi vsebinsko razvejanih možnosti govora. To je bil jezik, v temelju povsem nasproten zapovedanemu socrealizmu.

Pretreslo me je grozljivo odkritje Hude jame in dva dni zatem je bila slika s tem naslovom že naslikana.

Tudi če danes odkrite vojne na srečo pri nas ni, jo nenehno gledamo na različnih delih sveta prek vseh vizualnih in verbalnih medijev. Prav tako velike ekološke katastrofe. Pretreslo me je grozljivo odkritje Hude jame in dva dni zatem je bila slika s tem naslovom že naslikana. Čemu je nastalo Krvavo 20. stoletje, ni potrebno posebej razlagati. V zvezi s sliko Evropi gori pod nogami pa naj povem, da je bil v pečinah nad hišo v Zabreznici, kjer živim, nekoč prostor za grmado z zatočiščem pred Turki. Zdaj, po vseh zgodovinskih izkušnjah, kaj to pomeni v življenju človeka in človeštva, pa se spet oziramo k tem in podobnim zatočiščem. Zavedamo se, da je veliko ali še preveč takšnih ljudi, ki bi si radi prilastili vse tisto, česar še nismo izgubili doslej. Na drugi strani pa je peščica bajno bogatih, ki jih to sploh ne zadeva.

Četrto poročilo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je leta leta 2019 izšlo pri založbi Družina in nosi pomenljiv naslov »Nemoč laži«, ima na naslovnici sliko Andreja Jemca »Krvavo dvajseto stoletje«. FOTO: arhiv Družine

Največji razkol v slovenskem narodu, ki se danes žal samo še poglablja, so povzročile kolaboracije s tremi totalitarizmi 20. stoletja. V zvezi s temi usodnimi dogodki pa se zgodovina kot znanost podobno ponareja, kot se dogaja umetnosti, kadar jo zamenjujejo s kičem. Revolucionaren prevzem oblasti je takšnim vrednotam pri nas odvzel vso odličnost in njihov moralno-etični pomen.

Mi sami moramo biti ponosni na svoj jezik, sami moramo varovati svojo materialno in duhovno dediščino!

Iz vaših slik je še posebej razviden tudi ljubeč odnos do slovenske domovine in vsega slovenskega. Na sejah umetniškega razreda SAZU se nič manj predano kot tamkajšnji književniki ne zavzemate tudi za veljavo danes vse bolj poniževanega slovenskega besednega jezika in nasploh omalovaževanega slovenstva. Svetlobi, ki oživlja vaše slike, pripisujete celo moč biblijske besede, o njej ste tudi pisali, same besede pa ponekod vrisujete zlasti v risbe. Smeri za dojemanje vaših slik vedno zelo učinkovito nakazujete tudi z zgovorno izbranimi naslovi, kakršnega nosi na primer platno Moja domovina.

O moji in naši ljubi slovenski zemlji, zeleni domovini, bogati z gozdovi, posuti z zaselki, vasmi in mesti, z vsemi znamenji, ki so nam jih zapustili predniki, kraji, poimenovanimi v slovenskem jeziku, z vsemi krščanskimi cerkvicami in njihovimi zavetniki, z njihovimi tisočerimi kapelicami in znamenji, pa pridnim in delovnim ljudstvom, ki govori bogat slovenski jezik z desetinami narečij, o tej svoji domovini mislim, da jo moramo skrbno čuvati, braniti in ohranjati. Mi sami moramo biti ponosni na svoj jezik, sami moramo varovati svojo materialno in duhovno dediščino! In biti ponosni na samosvoje dosežke na vseh področjih ustvarjanja, znanosti in umetnosti, na svojo narodno in državno samobitnost. Odnos do vsega tega domovinskega bogastva je nekje na dnu mojega slikarstva navzoč in razviden ob vsaki moji potezi, saj so prav vsa moja dela zaznamovana že s svojim poreklom.

V sožitju s temino, svetlobo in barvo oživlja intenziteto vaših umetnin dinamična gesta, ki temelji na slikovitosti pisave. Sami svoje slikarstvo pojmujete kot izrazno sporočanje z likovnim jezikom, s katerim lahko izražate vse, tako čutno neposredno kot simbolno. Razsežnosti likovnega jezika ste nekaj časa celo izrecno raziskovali, nazadnje pa ste vse njegove izrazne možnosti strnili v učinkovito sintezo. Kako bi označili svoj pogled na vlogo takega in drugačnega, slikarskega in besednega jezika?

Ustvarjalen človek, tako znanstvenik kot umetnik, prav vsem svojim dognanjem išče in najde oblike, izražene v njemu lastnem jeziku. Utemeljuje jih tako v praksi kot teoriji. Ker je v moji stroki govor o fenomenu likovnega ali bolje slikovnega jezika, ga glede na njegov pomen v človekovem življenju rad primerjam z drugimi umetnostnimi jeziki, kot sta glasbeni in literarni. V teh jezikih vidim veliko skupnega. Vse pa se začne z znaki, črkami, s pisavo, ko človek lahko misel napiše ali tudi nariše. Japonci rišejo, ko pišejo, tega se učijo v šoli, pri nas pa so žal veliko teh znanj izločili iz temeljnih šolskih programov. In to kljub temu, da te človekove sposobnosti, ki segajo veliko dlje, kot si lahko predstavljamo, ne moremo z ničimer nadomestiti.

Za vselej mi je ostalo v spominu, ko sem bil leta 1942 na prvi dan pouka v prvem razredu nemške okupacijske šole tepen po glavi, ker sem spregovoril slovensko.

Prvi jezik, s katerim izgovarjamo svet, je materni jezik, ki je naša identiteta in tudi svoboda. Za vselej mi je ostalo v spominu, ko sem bil leta 1942 na prvi dan pouka v prvem razredu nemške okupacijske šole tepen po glavi, ker sem spregovoril slovensko. Z jezikom vse poimenujemo in izražamo v vseh razmerjih in odtenkih, isto pa velja tudi za likovni in glasbeni jezik.

Velika sramota je, da danes v šolstvu s slovenščino trgujemo. Proti diktatu »Naredite mi to deželo – angleško!« se umetniški razred na SAZU bori z vso odločnostjo, saj se umetniki najbolj zavedamo, kaj nam jezik pomeni. Brez njega nas ni. Priče pa smo neverjetni politični kampanji in pritiskom, ko se v imenu globalizacije in talilnega lonca v prid angleščini izpodriva slovenski jezik na naših visokih šolah in univerzah! Le kje se je izgubil naš ponos na naše poreklo, na naš jezik, ki je prvi in najpomembnejši dokaz in izraz naše samosvoje kulturne oblike življenja in obstoja, naše identitete?

Vzdušje, ki ga ustvarja poslušanje glasbe med slikanjem, je včasih tako močna inspiracija, da pušča sledi in pečate na marsikateri sliki.

Poleg poetičnosti odkrivajo ljubitelji umetnosti v barvnih sozvočjih vaših slik in kompozicijah tudi močan smisel za muzikalnost in arhitektonsko gradnjo, četudi največkrat labilno raztopljeno v slikovitejših prelivih. Kako skozi perspektivo svoje ustvarjalnosti dojemate še druge zvrsti umetnosti, še posebno glasbo? 

V bistvu gre za sorodne zvrsti izražanja, le da so razlike v podajanju vsebine: likovne po prostoru, za glasbo in literaturo sta pomembna prostor in čas, njihova vsebina pa je podana z besedo, zvokom, ples pa temelji na gibu v prostoru. Barve in oblike imajo tudi svojo zvočnost, moderno glasbo pa danes pišejo na notno likovni način, tudi v barvah. Glasba je prva prišla do abstrakcije, o tem so razpravljali že mnogi, tudi v znamenitem Bauhausu. Ta razmerja so bila blizu npr. Kandinskemu, ki je igral tudi violino. Moj odnos do vseh teh zvrsti mi močno omejuje čas. Še največ v ateljeju med slikanjem poslušam glasbo. Seveda me tako kot v slikarstvu zanima njen širok razpon, od klasike do najbolj sodobnih stvari in eksperimentov. Vzdušje, ki ga ustvarja poslušanje glasbe med slikanjem, je včasih tako močna inspiracija, da pušča sledi in pečate na marsikateri sliki. Razlage svoje slikarske »glasbenosti« pa sem pogosto doživel zlasti v pogledih besednih interpretov, največkrat pa od skladateljev. Posebej dragoceni so mi spomini na pogovore z Alojzom Srebotnjakom in Dubravko Tomšič, pozneje pa znanstvo s Primožem Ramovšem, Urošem Krekom, pa srečanja z izjemno senzibilnim Lojzetom Lebičem in poslušanje njihovih del. Tudi z dragim Janezom Matičičem in mnogimi drugimi, ki se jih rad spominjam, saj je bilo veliko govora o sorodnostih, ki so nam največ pomenile.

Žal prostor ne dopušča, da bi se na podoben način dotaknil arhitekture, oblikovanja in plejade ustvarjalcev, s katerimi sem se srečal ali sodeloval z njimi ob različnih priložnostih. Imena, kot so Edvard Ravnikar, Svetozar Križaj, Janez Lajovic, Marko Mušič in še vrsta drugih, Niko Kralj, Janez Kališnik, Boštjan Hafner in drugi, so samo delček mojega seznama velikih in spoštovanih ustvarjalcev, s katerimi me je zbližala likovna umetnost.

Kot nepoboljšljiv optimist verjamem, da bo človek, opremljen z več kulture, z vero in zaupanjem v smisel življenja ter z razlikovanjem dobrega od zla našel izhod v človeka vredni prihodnosti.

Zaradi vaših lahkotnih, s svetlobo opojnih barv presijanih slik na vas običajno gledamo kot na optimista; ker je v vaše podobe zajeta tudi krvava in apokaliptična navzočnost v zgodovini povzročenih strahot, je vaša ustvarjalna podoba gotovo tudi mnogo bolj kompleksna, iz življenjske realnosti pa sega tudi v kozmične daljave ter metafiziko in transcendenco. Kako gledate na svetovno, evropsko in slovensko sedanjost ter človeško prihodnost?

V resnici bi težko odgovoril na to vprašanje, saj kot vsak posameznik, ki doživlja vse radosti in srečo, ki so mu dane z gostovanjem v življenju tega sveta, pa tudi največje žalosti in izgube, kakršnim se slehernik ne more izogniti, poskušam z delom na slikah ta stanja podoživljati. Za razliko od življenjske stvarnosti je iskanje resnice o posameznih zgodbah in dogodkih nagrajeno v umetniškem ustvarjanju že s tem, ko se s sliko lahko približam Resnici. Kot nepoboljšljiv optimist verjamem, da bo človek, opremljen z več kulture, z vero in zaupanjem v smisel življenja ter z razlikovanjem dobrega od zla našel izhod v človeka vredni prihodnosti.