Spoštovani g. župnik Andrej Firbas, najprej sprejmite iskrene čestitke ob vašem velikem jubileju. Za uvod pa vas prosim, da na kratko poveste, kako to, da ste prav vi prišli pred 30-timi leti v Limbuš za župnika.

To bi morali vprašati gospoda nadškofa dr. Franca Krambergerja, sedanjega upokojenega nadškofa, živi v Lenartu. Enega lepega dne, pred tridesetimi leti me je poklical po telefonu in mi rekel: ''Grem ravno mimo Rogaške Slatine in bi se rad oglasil pri tebi'' in takrat me je prijel pod roko in sva šla na sprehod in pri tem mi povedal, da grem za župnika v župnijo Limbuš.

V Limbušu je verjetno malokdo, ki vas ne bi vsaj bežno poznal. Pa vseeno bi vas prosil, da nam poveste, od kod izhajajo vaše korenine in kako to, da ste se odzvali klicu za duhovniški poklic. Je to poklicanost ali kaj drugega?

Izhajam iz Moškanjcev župnije sveta Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), to je Ptujsko polje, mi domačini pravimo ''Lukarija'', iz domače gostilniške družine. Doma smo imeli gostilno in bil sem določen da postanem gostilničar. Oče me je po osnovni šoli zapeljal v Maribor, v hotel Orel, da se izučim za natakarja. To so bila zelo lepa mladostna leta. Končal sem triletno srednjo gostinsko šolo in hotelsko šolo, bil sem tudi strokovnjak za mešanje pijač in osvojil zlati ''Talisman'' v konkurenci takratnih gostinskih šol v Jugoslaviji. Na to sem zelo ponosen. Toda rek pravi; ''Človek obrača, Bog pa obrne.'' Šele pri vojakih sem začel premišljevati o duhovniškem poklicu in gostinska kariera je šla po vodi. Tudi oče je bil takrat, se spomnim, nekoliko razočaran, ko sem leta 1980 stopil v Ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto.

V naši hiši, ki je stara sedaj 169 let, sta bila dva duhovna poklica. Med njima prav gotovo poznate mojega strica, maminega brata, akademika dr. Stanislava Ojnika, ob večerih smo tudi s staro mamo molili rožni venec, obhajali čudovite praznike, obiskovali sv. maše, ministriranje in prav gotovo je to en dejavnik, ki vpliva na mladega človeka. Moja odločitev ali bolje rečeno poklicanost za duhovnika pa je bila pri služenju vojaškega roka leta 1978. Še zmeraj pravim, da duhovniški poklic je izmoljen poklic in tudi poklicanost.

Pred tridesetimi leti ste torej prišli v Limbuš, kaj ste takrat pričakovali kaj vas tu čaka?

Oh, da bi … Prvič, ko sem prišel v Limbuš, sem mislil, da sem dobil ''kazensko faro''. Moj Bog, prej lepo urejene župnije; pet let na Teznem kaplan v novi župniji, vse lepo urejeno, tudi v Rogaški Slatini vse to, potem pa prideš v Limbuš … Bilo je malo zapuščeno, malo zanemarjeno, malo sem bil žalosten in sem mislil: ''Moj Bog, kaj sem naredil škofu, da me je poslal v Limbuš.'' Ampak to so bili samo prvi vtisi. Pričakoval pa nisem nič kaj konkretnega. Vedel sem, kaj me čaka, da moram oznanjati to, za kar sem tudi poklican in tako se je počasi začelo.

Česa pa ste se najprej lotili?

Ne bom pozabil, najprej sem šel v trgovino, si izposodil denar in kupil novi križ za pokopališče - za pogreb, da smo lahko imeli en dostojni križ. Šel v Italijo kupit jaslice, da smo lahko z otroki napravili jaslice. Takoj sem seveda nagovoril župljane. Potem sem le videl, da župnija ni tako majhna, da je tudi obisk cerkve zelo dober. Ljudje so začeli prihajati, tudi otroci in začel se je redni verouk. In to so bila seveda moja prva dejanja v Limbušu. Potem druga stvar pa, kar je tudi zelo pomembno, je bila potreba obnove župnijskega doma in pa seveda tudi župnijske cerkve.

Limbuška Cerkev FOTO: Franc Mulec

Krajani Limbuša in tudi širše so kar hitro spoznali in videli, da se je podoba limbuške cerkve od znotraj, pa tudi od zunaj začela hitro spreminjati. Od kod ste črpali ideje in pogum za vsa ta obnovitvena dela? Kdo vam je pri tem stal ob strani?

Ko si mlad, veste, (danes bi me bilo strah),  takrat imaš neke ideje in veliko poguma in nekako sem potem videl, da mi župljani stojijo ob strani. Potem tudi kake akcije, nabiranje prispevkov, darov ... Moram reči, da so bili župljani zelo dobri in tako smo začeli nekako obnavljati. Povedati tudi moram, da so to bili časi, ko so še ljudje kar z odprtimi rokami sprejemali duhovnika in tako se je počasi začelo. Pa tudi velikokrat sem zvečer, ko sem bil sam, pokleknil pred križem in rekel: ''Ljubi Bog, pomagaj mi!'' in tako je nekako lažje šlo.

Potem se je začela spreminjati še podoba okolice cerkve. S tem je podoba Limbuša hitro dobila neko zaokroženo celoto. Od kod torej vaše ideje za lepoto, urejenost in čisto okolje? Je to podedovano po starših ali kaj drugega?

Ja, nekaj po starših prav gotovo že iz otroštva. Drugače pa je tudi zelo pomemben team, se pravi imel sem tudi to srečo. Dober Župnijski pastoralni svet, dobre sodelavce, ki so se zbrali okrog mene in tako smo nekako začeli. Je pa res, da so glavne ideje izhajali iz mene, obnovo pa začeli premišljeno in temeljito. Začeli smo obnavljati tisto, kar je najbolj potrebno. Prva obnova je bila streha na župnišču. To je bilo nujno potrebno, da ni več zamakalo. Potem sem imel takega mojstra iz Celja, vam lahko povem, župnišče ima 32 oken in ko sem jaz naročil šest novih oken enkrat v jeseni, je ta mojster naredil vseh 32 in je rekel: ''Ko boste imeli denar, boste že plačali. Ali jaz napravim šest ali 32 je postopek isti.'' To so bili moji prvi začetki v Limbušu, sledila je celotna prenova župnijskega doma, ogrevanje, učilnica, pisarna, sprejemna soba, knjižnica in stanovanje za župnika. Potem smo se podali na župnijsko cerkev; popolnoma novi prezbiterij; tlak, oltarna miza, krstni kamen, ambon, sedilije in restavracija oltarjev. Sledilo je: obnova orgel, kora, prižnice, restavracija lestencev, obnova fresk, pleskanje, obnova klopi, nova inštalacija, elektrika, voda, talno ogrevanje, popolnoma nova zakristija, novo pohištvo za liturgična oblačila in drugi pribor. Nato smo se lotili zunanjščine cerkev: popolnoma novo ostrešje na ladji in zvoniku, bakreni zvonik, nova stolpna ura, avtomatično zvonjenje in bitje stolpne ure, popolnoma nova kritina in ostrešje na cerkveni ladji in stranskih kapelah in seveda nova fasada. Urejanje okolice, obnova župnijskega gospodarskega objekta (prostori Karitas in garaža). Kupili smo tako imenovano ''Bekerjevo hišo'', z njo pridobili 22 parkirnih mest in s tem ustvarili lepo zaključeno celoto cerkve in župnijskega doma.

Tudi Pekrska Gorca je bila zelo, zelo zanemarjena. Prej ''vandalizem; razbijanje, uničevanje, vlomi …'' Sedaj pa, ko je urejena in razsvetljena je kraj počitka, duhovnega utripa, priljubljena sprehajalna točka. Tudi vsa druga verska znamenja v župniji ki obsega naselja; Limbuš, Pekre, Damiševo naselje - zahodni Studenci, Hrastje, Vrhov Dol, Laznica in Bistrica ob Dravi - do potoka vse kapele in križi v župniji, ki jih je čez dvajset, so obnovljeni. Moram povedati da smo vse stroške poravnali in danes nismo dolžni niti enega evra.

V župniji ste posebno cenjeni po organizaciji na vseh področjih, posebno po romanjih, ki ste jih vsako leto organizirali po dve. Prvo v mesecu juniju daljše večdnevno po širni Evropi, drugo enodnevno pa po Sloveniji. Kaj vam torej kot duhovniku pomenijo takšna romanja? In kaj vam pomeni biti skupaj več dni s svojimi župljani?

Ja, romanja so zame nekaj lepega, doživetega. Veste, na romanju smo dejansko skupaj, ja. Mi smo celo romali v Lurd s tremi avtobusi. Veste kaj je to 150 ljudi in teden dni vsi skupaj, ko smo bili kot ena družina. Na tem romanju nismo bili samo vsi, ki vsako nedeljo hodimo k maši, so bili tudi obrobni kristjani. Tudi nekateri, ki drugače razmišljajo. Tudi nekateri, ki ne verujejo, ampak vsi so bili nekako zadovoljni. In romanje je tudi naše življenje. Veste, tudi midva, ko sva v Limbušu, tudi midva romava skozi življenje. Romanja so zelo pomembna, da spoznavamo romarske kraje in pa tudi lepoto romarskih cerkva. Tako smo romali skoraj po celi Evropi. Spomladi imamo zmeraj večdnevna in pa v jeseni enodnevna romanja po Sloveniji. In samo Covid nas je prekinil dve leti, da nismo mogli romati tako, da Hvala Bogu, bomo spet šli. In ljudje radi gredo na romanja, saj je to neko doživetje.

Poznani ste torej tudi po tem, da ste odprti za slehernika in to ne samo do vernikov, pač pa tudi do tistih, ki v cerkev ne prihajajo. Je vzrok temu že iz otroških let iz družine ali pa je to še dodana vrednost zavedanja, da ste duhovnik in živeti po evangeliju.

To prejmeš od družine. Že od malega smo bili doma vzgojeni, spoštovati vsakega človeka, še posebej starejšega ali ubogega ali tistega, ki je pomoči potreben. To so nam že v zibelki naprej vcepili doma starši. Je pa, veste, bom povedal vam eno anekdoto. Ko sem bil okoli pol leta v Limbušu, sem prišel v eno hišo in gospod je rekel: ''Jaz sem stari komunist, jaz sem stari borec in tega jaz ne bom nikoli zatajil.'' In jaz sem mu odgovoril: ''Prav, hvala Bogu, da sem naletel na odkritega in poštenega človeka in to spoštujem in tako mora biti, vi pa morate tudi mene spoštovati kot duhovnika in dušnega pastirja. Čeprav imava drugačne svetovne nazore, sva lahko najboljša prijatelja.'' Od takrat naprej sva bila res prijatelja in sem tega gospoda kasneje cerkveno pokopal in še vsako leto zanj darujem sveto mašo. Človek je velik takrat, ko zna spoštovati človeka v njegovi različnosti.

Poznani ste tudi kot duhovnik-športnik. Predvsem ste bili poznani po nogometu, smučanju, tenisu … Z svojim angažiranjem ste tudi druge duhovnike navduševali s športom. Vas je to navduševalo ali ste pri tem celo čutili potrebo po dodatnem gibanju?

Že apostol Pavel pravi: ''Zdrav duh v zdravem telesu.'' Že kot otrok; hvala Bogu mi nismo otroci televizije in računalnikov; ampak smo se otroci res družili. Moj starejši brat, in pa tam okrog sosedovi, smo organizirali olimpijado, tek … S športom sem že od malega živel. Veste, imeli smo eno usnjeno žogo, petkrat, stokrat zašito, bosi vsi krvavi … in tako smo začeli z domačim klubom igrati. Sem pa zelo rad igral nogomet. In ko sem postal duhovnik, posvečen, sem skupaj z Dorijem, župnikom, ki je sedaj v Berlinu in pa z gospodom Arzenškom, to je župnik v Petrovčah ustanovil športno ekipo PAX duhovnikov. Prva tekma duhovniške ekipe PAX je bila leta 1985 na tezenskem igrišču. Takrat, ko sem bil jaz tam kaplan.

Sedaj pa smo prišli do bistva vašega poklica. Ste srečni pri vašem duhovniškem poklicu? Čutite, da ste poklicani za to?

Prav gotovo vse bolj, ko prihajam v leta. Res ne morem verjeti, da je tukaj v Limbušu minilo že trideset let. Prišel mlad, postaral se v Limbušu in zmeraj, vsako leto, ko sem starejši, sem nekako bolj srečen v tem duhovnem poklicu. In to je poklicanost. Prav gotovo!

Vaš stric in boter dr. Ojnik je tudi bil duhovnik. Veliko vaših župljanov je prepričanih, da ste črpali moč prav od dr. Ojnika. Tiste njegove globoke pridige lahko danes čutimo iz vaših pridig. Bi lahko rekli, da vam delo na pastoralnem področju, ko med vernike širite evangelij, pomeni osnovno poslanstvo?

Pokojni stric Ojnik, Bog mu daj nebesa, deset let ga že ni, ravno letos je deset let, odkar je umrl. Moram vam povedati, da on ni stal meni ob strani, ko sem se jaz odločal za duhovniški poklic. Mogoče se je bal, da ne bom vzdržal ... Ni bil navdušen, ja ... No potem pa sva se zmeraj bolj zbliževala, tudi on je bil vedno bolj navezan name, in jaz nanj. Še danes Bogu zahvaljujem, da sem imel takega strica s tako veliko duhovno širino na pastoralnem in življenjskem področju. In prav gotovo tudi danes še zmeraj čutim njegov pomen in osnovo poslanstva, tudi svojega poslanstva.

Kaj pa laične skupine, ki delujejo v župniji?

Hvala Bogu, imamo nekaj laičnih skupin in res, da zdaj niso najbolj ugodni časi za cerkev, ampak veste tudi, kaj je rekel Jezus?; ''Ko vam bo težko, zaupajte! Preganjali vas bodo. O vas bodo lažnivo govorili. Celo bratje in sestre vas bodo izročali v smrt zaradi mojega imena.'' In vsaka skupina v župniji, vsak človek je zlata vreden. Tako, da te laične skupine, ki jih imamo v župniji, so pravi blagoslov za župnijo, tudi za vsakega kristjana, da se čuti v tej župniji, v naši župnijski cerkvi ali v župnijskem domu, kot da je doma in del naše župnijske družine.

Za konec ali proti koncu še povejte prosim nekaj o vaših zvestih ministrantih. Kako to, da jih v Limbušu ne manjka tako kot drugod?

S fanti že od nekdaj rad delam in vam bom zdaj zaupal eno željo, ki jo nosim. Če bo duhovniški poklic v župniji, jaz zmeraj pravim bo to iz ministrantskih vrst in zdaj čutim, jaz nekako čutim, ne bi zdaj tega govoril na pamet, da imamo nekaj fantov … In najbolj srečen bom takrat, ko se bom lahko umaknil z veseljem, ko se bo zapela nova maša v Limbušu. Tega si kot župnik najbolj na svetu želim. In v tistem trenutku lahko umrem samo, da en duhovnik zraste v domači župniji ... Od tu je bil en jezuit, ampak on tukaj ni živel. Tako da prave nove maše tu v naši župniji ni bilo več kot 200 let. Tako, da prav v ministrantskih vrstah vidim, da to ni zaman. Veste, skozi mene je šlo okrog 300 ministrantov. Danes so ti poročeni cerkveno, vsi me pozdravljajo. To so dejansko moji župljani. Vsako delo in vlaganje v ministrantsko delo, je poplačano.

FOTO: Franc Mulec

Tudi mi župljani nekako hrepenimo in srčna želja naša je, da bi doživeli, da bi tudi iz naše župnije izšel kak duhovnik. No, nekoč ste na eni izmed sej Župnijskega pastoralnega sveta dejali članom: ''Ljudje vas opazujejo!'' Pri tem ste verjetno mislili,  da morajo verniki v družbi še posebej paziti na svojo pokončno držo, se boriti za poštenost in pravičnost, posebej pa strpnost. Če je tako, potem se vernik res nima česa bati in širša družba ga bo rada sprejemala medse. Bi kaj temu dodali?

To je prav in to še jaz zmeraj govorim. Čeprav imamo včasih občutek, da nas je kristjanov malo, ampak ljudje nas res opazujejo in zato bodimo kristjani. Zelo pomembno je, da se tega ne sramujemo. Pred kratkim sem bil v eni družbi, sami ateisti, ampak bilo je spoštovanja do mene, ko sem dal blagoslov so spoštljivo umolknili. Poglejte oni so to pričakovali od duhovnika. Čeprav niso verni, od duhovnika pričakujejo, ali pa tudi od vernika, da nikoli ne zataji Gospoda. In kot pravite, pomembna je pravičnost, poštenost in tudi strpnost.

Gospod župnik, na koncu dovolite, da se v imenu sebe in vaših župljanov iskreno zahvalimo za 30 let vašega delovanja tukaj. To ni bilo delovanje zase, to je bilo eno samo darovanje vašega življenja Kristusu in tudi nam vašim župljanom. Naj vas Kristus vodi še naprej, Devico Marijo, kraljico duhovnikov pa prosimo za vas.

Hvala lepa! Dovolite mi, da ob koncu izrečem tudi jaz zahvalo vam in vsem župljanom, da me tako lepo sprejemate in prav srečen sem, da sem lahko med tako dobrimi ljudmi in v tako lepem kraju.