Dr. Andrej Doblehar je nadškofa Stanislava Zoreta spraševal o božiču in tudi o vrsti drugih tem. Na vprašanje, kako je v mladosti praznoval božič, je nadškof spomnil na pregovor: Kar se vkleše v spomin, letnice ne izbrišejo. V njegovi mladosti je bil božič zelo drugačen čas, kot je danes. Na tisti dan so šli v šolo, pri pouku precej dremali, bil pa je tudi vprašan. Takrat je bilo pričakovanje božiča zelo drugačno, zjutraj ob 6. uri so šli k maši, pod podplati je škripalo, kar danes redko slišiš, cerkev je bila nezakurjena. Bili so ponosni, da to zmorejo. Vsako jutro, ko so hodili k zornicam, je bila to posebna zmaga.

Čutilo se je, da je v zraku nekaj svetega

V jaslicah je bila drobna lučka in domišljija pri mladeniču je bila razvneta. Seveda je bil obvezen obisk polnočnice. Doma je bila na mizi potica, morda je dobil pomarančo. Čutilo se je, da je v zraku nekaj svetega, bil je praznik.

Danes je po nadškofovih besedah težje praznovati, ker je okoli nas veliko dražljajev. Pod njegovim oknom nadškofije poteka Veseli december, tudi ob zaprtem oknu je deležen glasbe, včasih tudi pozno v noč. Ob petkih je na ulicah reka ljudi. Na glasbo se je navadil, moteča pa je, ko je v stolnici maša.

Na nadškofiji po adventni pripravi na božični dan začnejo s svetim večerom. Pokadijo in pokropijo vse prostore, tako da škofija diši po kadilu. Pri blagoslovu tudi molijo. Po polnočnici se še malo usedejo. Na božični dan obišče ostarele duhovnike v domu na Lepem, potu, kjer daruje mašo in imajo božično kosilo.

Nadškof Stanislav Zore med pogovorom dr. Andrejem Dobleharjem. FOTO: Ivo Žajdela

Božič je praznik duše, celega človeka in naših odnosov

Pojasnil je, da je božič bliže duši, kot na primer velika noč. V ospredju je družina, otrok, tema, ker se noč podaljša. Božič doživljamo bolj čustveno, kot pa veliko noč. Božič je praznik duše, celega človeka in naših odnosov. Božič vabi ljudi skupaj, da se odprejo drug drugemu, takrat so odprta vrata drug za drugega.

Sv. Frančišek je postavil prve žive jaslice

Na vprašanje o jaslicah in njihovi tradiciji, za katero so poskrbeli frančiškani, je nadškof Zore opisal dogajanje, ko je sv. Frančišek pri papežu govoril tudi o tej temi. Nadškof je dejal, da so bile jaslice uprizorjene že veliko prej. Pri sv. Frančišku je bila novost v tem, da je postavil prve žive jaslice.

Spomnil je na dolge vrste pred ljubljansko frančiškansko cerkvijo, ko so ljudje čakali, da bi videli jaslice. To so doživljali kot oznanjevanje odrešenja. Še danes so jaslice pri frančiškanih najbolj obiskane.

Največje romanje v Sloveniji in veliki praznik upanja

Sogovornika sta omenila tudi jaslice na Brezjah. Nadškof je spomnil, da je tam zanje skrbel p. Leopold Grčar. Ker je imel tamkajšnji samostan nekoč tudi ekonomijo, so potem v hlevu, ki je ostal, oblikovali muzej jaslic, ki so jih dobili iz mnogih krajev po svetu.

Na vprašanje Andreja Dobleharja o praznovanju velikega šmarna na Brezjah je nadškof Zore dejal, da je to največje romanje v Sloveniji in veliki praznik upanja. Morda je večje romanje za vse svete, ko je veličastno romanje vernih in nevernih, drugo po množičnosti pa je na veliki šmaren. Takrat se ljudi povabi k dostojanstvu življenja, takrat je priložnost za prebujanje človeka v njegovi veri.

Dr. Andrej Doblehar med pogovorom z nadškofom Stanislavom Zoretom. FOTO: Ivo Žajdela

Pri papežu Frančišku je močan obrat k ubogim vseh vrst

Sogovornik je nadškofa vprašal o papežu Frančišku in nadškof je dejal, da z njim prvič srečujemo poteze Cerkve, ki ni v Evropi. Pri tem papežu je močan obrat k ubogim vseh vrst. Pogosto govori o usmiljenju, sočutju in nežnosti. Pri njem je novost tudi skrb za okolje, za problematiko podnebnih sprememb.

Glede problematike spolnih zlorab je nadškof Zore spomnil, da se je s to temo začel ukvarjati papež Janez Pavel II. Za njim je nadaljeval tudi papež Benedikt XVI. Sedanji papež Frančišek je samo pospešil postopke in sprejemanje zakonodaje. Ob tem je spomnil, da je danes občutljivost družbe za zlorabe veliko večja. Svet je postal globalna vas, saj je vseprisotnost dogajanja v svetu veliko večja.

Nadškof o klerikalizmu in fundamentalizmu

Dr. Doblehar je želel, da bi nadškof komentiral tudi pojave klerikalizma in fundamentalizma. Nadškof je dejal, da je klerikalizem vsako avtoritarno obnašanje in nastopanje s pozicije moči, ko se nekdo vede: Tako sem jaz rekel, zato bo tako. To je postavljanje evangelija na glavo. Jezus je govoril o služabniku ljudi.

Fundamentalizem je nevaren povsod, tega je danes veliko. Do njega prihaja tudi zaradi zahtevnosti časa, v katerem živimo. Čas je zahteven za svobodo ljudi. Ker se ljudje čutijo ogrožene, se zatekajo v fundamentalizem. S fundamentalizmom se nima smisla spopadati, ker je potem samo še huje. Ohranjati je treba svobodo, da bomo živeli svoje poslanstvo.

Biti moramo v živem stiku z ljudmi

Nadškof Zore je dejal, da je poslanstvo vsakega kristjana oznanjevanje. Sv. Pavel, veliki popotnik, je ustnemu oznanjevanju dodal pisma. Vedno se pojavlja vprašanje, kako učinkoviteje oznanjevati evangelij. Danes so za to zelo primerno sredstvo tudi družbena omrežja, tudi sam jih uporablja. Danes mladi živijo v spletu. Pri oznanjevanju pa moramo iti tja, kjer so ljudje, biti moramo v živem stiku z ljudmi.

Včasih se je treba obrniti k človeku v sebi

Nadškof je govoril tudi o solidarnosti z ljudmi v stiski. Kot je dejal, se moramo včasih izklopiti, da začnemo sprejemati sporočila. Drobna dela ljudem okoli sebe nas počlovečujejo, z njimi se poglablja občutek za sočloveka. Včasih se je treba obrniti k človeku v sebi.

Osvoboditev slovenskega katoličana

 Na vprašanje o mestu katoličanov v družbi danes je nadškof Zore spomnil na nadškofa Franca Rodeta, ki si je zadal veliko nalogo, osvoboditev slovenskega katoličana. V kristjanih je še veliko strahu, zato včasih doživimo tudi pretirane reakcije. Kot primer sta sogovornika navedla nedavni primer, ker na mitri sv. Miklavža v Ljubljani ni bilo znamenja križa. Odgovor: na mnogih mitrah ni križa oziroma ni treba bučno reagirati na vsako »malenkost«. Seveda pa so stvari, pri katerih je treba povzdigniti glas. Nadškof je spomnil na tri besede dr. Antona Stresa: resnica, pravica, odpuščanje.