Andrej Capuder: Duhovni soneti
Andrej Capuder: Duhovni soneti
Andrej Capuder leta 2004 v Slavini. Foto: Ivo Žajdela
Celjska Mohorjeva družba je izdala pesniško zbirko nedavno umrlega Andreja Capudra Duhovni soneti in Vojetov Vodnik po starodavnem Dubrovniku.
Andrej Capuder je bil intelektualec neslutenih razsežnosti in pesnik širokega diapazona. Na literarno pot je stopil kot pesnik; romani, prevodi in eseji so prišli pozneje. V zadnjih letih svojega življenja se je povrnil k poeziji, ki ji je tudi sicer postavljal najvišjo ceno.
Po Rimskih sonetih še Duhovni soneti
Po Rimskih sonetih, radoživih in polnokrvnih, ki pa že tipljejo v presežno, je zdaj pred nami kar 200 sonetov, segajočih v duhovno daljo in nebeško stran. Duhovne sonete je zaključeval z zavestjo in namenom, da bodo izšli po njegovem času.
Celjska Mohorjeva se s to pesniško zbirko poklanja prevajalcu Božanske komedije in velikemu Slovencu, v prepričanju, da se je uresničilo njegovo hrepenenje (sonet 8):
O, da bi stal, ko večnost me izmeri,
in Bog vesolja prepoznal bo svoje
in videl se bo vsak, kaj je kateri.
Napaja se iz tukajšnjosti, iz vsakdanjih dejanj in nehanj sodobnega človeka
Andrej Capuder se je s poezijo ukvarjal kot poznavalec in prevajalec, kot pesnik pa se je navdihoval tako pri Petrarki kakor pri Danteju in njima sorodnih dušah. Njegova poezija je bila tako lirična kakor duhovna (saj se to dvoje niti ne izključuje), in to ne samo v zrelejših letih, temveč že mnogo prej.
Sicer se duhovni nastavki napovedujejo že v Rimskih sonetih, a jih je tedaj svetno še potegnil za seboj: tisto ni duhovna poezija, ne še. Manjkala ji je poslednja, ultimativna izkušnja.
Vendar krščanska duhovnost, stoletja imanentna tudi slovenskemu življu, v Duhovnih sonetih seveda ni teološko pojasnjevalna, kaj šele apologetska, ampak se napaja iz tukajšnjosti, iz vsakdanjih dejanj in nehanj sodobnega človeka, razpetega med osebno šibkostjo in koprnenjem po popolnosti, med iskrenim prizadevanjem posameznika in nerazumevanjem okolja, med minljivostjo in večnostjo ... Življenju naj ne bi samozaverovano in samozadostno postavljal tirnic in okvirov, ker ga to zadržuje pri tvarnem in trga od duhovnega, transcendentnega, ki mu je vrojeno.
Knjigo je uredil Andrej Arko, spremno besedo pa napisal dr. Miha Pintarič.
Dubrovnik je od leta 1979 vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine. Foto: arhiv Družine
Vodnik po starodavnem Dubrovniku
Celjska Mohorjeva družba je izdala Vodnik po starodavnem Dubrovniku, ki ga je napisal zgodovinar dr. Ignacij Voje.
Starodavni Dubrovnik spada med tiste kraje na svetu, ki jim ni mogoče najti ustrezne primerjave ne po zgodovinskem razvoju ne po arhitekturnem videzu. Dr. Ignacij Voje nas kot vrhunski poznavalec tega področja popelje na sedem obhodov po Dubrovniku in nam strnjeno predstavi zgodovinske in naravne bisere tega edinstvenega mesta. Na območju, kjer je nastal Dubrovnik, sta si narava in zgodovina podali roke. Ustvarili sta pogoje, da je na zahodni obali Jadranskega morja zraslo to edinstveno mesto.
Skladna arhitekturna lepota Dubrovnika
Ko se sprehajamo po Dubrovniku, uživamo v njegovi skladni arhitekturni lepoti, v njegovih ozkih ulicah, impozantnem obzidju.
Poleg vsega omenjenega pa nas prevzame tudi edinstveni pojav Dubrovnika v zgodovini. Gre za dosežke Dubrovčanov na mnogih področjih človeške dejavnosti: bili so uspešni pomorščaki, iznajdljivi trgovci in priznani diplomati.
Dubrovniška republika je več kot 450 let (1358–1808) obstajala kot mala, samostojna in zelo pomembna ter priznana pomorsko-trgovska država. Prav zato je v evropski zgodovini edinstven fenomen in je bil leta 1979 vpisan tudi na seznam Unescove svetovne dediščine.
Sedmim obhodom po Dubrovniku so v knjigi dodani še zapisi o drugih znamenitostih, vrednih ogleda, o nastanku mesta in njegovem urbanističnem razvoju, o državnih simbolih ter napotila za dodatno branje avtorjevih zapisov o Dubrovniku.
