Roman (založba Beletrina) je izdal pod psevdonimom Andrej Capobianco, tako je doslej objavljal svoje prispevke in analize o politiki in družbenih spremembah v različnih medijih (pred poldrugim letom tudi v intervjuju za 155. Slovenski čas). 

Andrej, od izida knjige je minilo že nekaj časa. Kakšni so bili odzivi?

Po eni strani je od februarja minilo veliko časa, po drugi pa relativno malo. Knjiga ima daljše življenje, nekaj mesecev je premalo za oceno. Posebej, če si neznan avtor ali tako rekoč začetnik, čeprav je to malo smešno reči za moja leta. Mislim, da bomo lahko odziv ocenili najmanj eno leto po izidu.

Kolikor sem zasledila, so bili odzivi zelo dobri.

Res je, v medijih je bilo več pozitivnih odzivov. Opažam pa, da je v slovenskih medijih nasploh relativno manj recenzij, kot jih je bilo nekoč. Ni več književnih in podobnih prilog, tako da se recenzije pojavljajo bolj na socialnih omrežjih ali platformah. Te spremlja veliko bralcev, z odzivi sem zadovoljen.

Mogoče veste, koliko je bilo že prodanih izvodov?

Številk ne poznam, mi pa pravijo iz založbe, da se dobro prodaja. Vsak avtor bi si želel še večji preboj, za to pa je treba imeti tudi malo sreče.

Bralci, ki bodo v knjigi iskali erotično vsebino, bodo razočarani.

Najprej bi se dotaknila naslova, »Kdo je ubil SEKS«. Vemo, da gre za kratico, pa vendar. Je bil izbran zato, ker je provokativen?

Provokacija je že v zgodbi, v kateri nastane stranka, ki se imenuje SEKS, Slovenska evropska konstruktivna stranka. V Sloveniji neprestano nastajajo nove stranke z novimi imeni. Zdelo se mi je zabavno, da bi obstajala stranka s tem akronimom in zaradi tega pritegnila pozornost medijev. To je bil zame naravni naslov romana, saj gre za politični triler, v katerem umorijo vodjo stranke SEKS. Bralci, ki bodo v knjigi iskali erotično vsebino, bodo razočarani.

Iz promocijskega vidika je lahko takšen naslov plus, ker pritegne pozornost, lahko je pa pri nekaterih »resnih« bralcih tudi minus, ker se jim morda zdi, da knjiga ni resna. V knjigi je SEKS prava liberalna stranka; upam, da je tudi knjiga bolj »resna«, kot se komu zdi na prvi pogled.

FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj odločitev za pisanje knjige, sploh v današnjem času? Ker to ni najbolj moderno.

Celo življenje se ukvarjam s pisanjem. V okviru svoje službe, kot evropski uradnik, najprej na Evropski komisiji, nato na Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev EU, sem pisal poročila, analize, načrte itd. Vse to je bilo dokaj suhoparno. Vedno sem se želel ukvarjati tudi z nečim, kar bi bilo bolj kreativno. To sem v prostem času počel v različnih jezikih: angleščini, italijanščini, slovenščini, s tega vidika nisem niti vedel, kateri jezik je »moj«. V službi sem pisal v angleščini, za zabavo pa bolj v italijanščini kot v slovenščini.

Vedno sem imel strahospoštovanje do slovenske slovnice. Slovenci s(m)o nanjo zelo občutljivi; bolj kot Italijani ali Angleži.

Danes se tisti, ki berejo, zelo radi pohvalijo, da berejo v originalih.

Tudi sam berem knjige v originalu, če se le da, vendar je jezikov ogromno in so prevajalci še kako potrebni. Pisanje romana v slovenščini je bil zame velik izziv. Odraščal sem v Rimu, v Slovenijo sem prišel, ko sem bil star 30 let. Nisem obiskoval niti razreda slovenskih šol, smo se pa doma pogovarjali v slovenščini. Vedno sem imel strahospoštovanje do slovenske slovnice. Slovenci s(m)o nanjo zelo občutljivi; bolj kot Italijani ali Angleži. Zato je bilo zame veliko zadovoljstvo, da sem lahko devetdesetletni mami, slavistki, rekel: mama, napisal sem knjigo v slovenščini.

Kot ste že sami omenili, ste odraščali in se šolali v Italiji. Tamkajšnji jezikovni trg je neprimerno večji od našega, slovenskega. Ste mogoče pomislili na prevod v italijanščino?

To je moja velika želja. Akronim stranke je seveda malo problematičen. Slovenska evropska konstruktivna stranka – SEKS se slabo prevede v italijanščino ali angleščino. Vendar je to rešljiva težava. Za to, da bi lahko resno razmišljal o prevodu, bi morala biti knjiga najprej uspešna v Sloveniji. Še raje kot prevod bi rad videl ekranizacijo romana.

Čas je, da rečeva tudi kaj o sami vsebini, gre za, kot je zapisalo že več kritikov, kriminalno dober politični triler.

Zdelo se mi je, da v Sloveniji ni veliko političnih kriminalk. Redko vsebujejo družbeno ali politično kritiko. Dolga leta sem bil politični poročevalec Evropske komisije in sem od blizu, hkrati pa »od zunaj« spremljal dogajanja na slovenski politični in gospodarski sceni. Zdelo se mi je zanimivo to vplesti v roman.

Razdvojenost ni samo slovenski problem, je bolezen našega časa.

Na ozadje kriminalne zgodbe vam je uspelo vpeti razdvojenost slovenskega političnega prostora.

To je ena od poglavitnih tem. Razdvojenost ni samo slovenski problem, je bolezen našega časa. Tudi na francoskih volitvah se je pokazalo, da je polarizacija vedno bolj izrazita, sredino stiskata (skrajna) levica in desnica. To velja tudi za novinarje in medije. Pri spremljanju italijanskih in drugih tujih medijev opažam, da se čedalje bolj polarizirajo tudi novinarji. Vedno manj je intelektualcev, znanih novinarjev, ki bi bili kritični do obeh strani oziroma bi obravnavali politične akterje z enakimi vatli. Zdi se, da jim je primarno vodilo »cui prodest?«, komu bo kritika koristila. Če menijo, da koristi »nasprotni« strani, se raje ne oglašajo. To je tudi ena od stranskih tem knjige.

Želel sem, da knjiga ne bi bila zamorjena, da bi vsebovala malo italijanske igrivosti. To včasih v slovenskih kriminalkah pogrešam, posebej v TV serijah.

Odlično je, da pri tem, ko spretno analizirate slovensko politično situacijo, ne moralizirate, ne sodite, kaj je boljše, kaj ne, ves čas ostajate duhoviti, široki.

Hvala. Želel sem, da knjiga ne bi bila zamorjena, da bi vsebovala malo italijanske igrivosti. To včasih v slovenskih kriminalkah pogrešam, posebej v TV serijah. Vse je precej temačno, glavni lik je moški srednjih let, ki je ločen ali ima težave doma … Tem klišejem sem se hotel izogniti. V romanu je gonilna sila preiskave umora mlada zasebna detektivka, Anita Fikač. Trudil sem se, da bi bila kritika družbe in politike vsaj malo duhovita. Upam, da mi je to uspelo.

FOTO: Tatjana Splichal

Ves čas vpletate glasbene komade. So to komadi, ki jih vi poslušate?

Ja, to je dejansko moj glasbeni svet, sem velik ljubitelj rocka in bluesa. V knjigi le izjemoma omenjam tudi glasbo, ki mi ni posebej všeč. V vsakdanjem življenju pogosto dobim asociacijo na besedilo kakšne pesmi. To se dogaja tudi Radu, liku, ki v romanu pripoveduje zgodbo. Gre za mladega pripravnika detektivske agencije, ki se je ravnokar preselil iz Rima v Ljubljano.

Kot začetnik sem dobro preučil pravila žanra in se jih načeloma držal. Kakšnega sem deloma kršil, da bi bila knjiga bolj izvirna.

Zgodba je do zadnje strani napeta. Kako vam je to uspelo? Ste se po kom zgledovali ali preprosto izhajali iz tega, kar bi radi brali?

Izhajal sem iz tega, kar sem pogrešal, kadar sem bral druge kriminalke. Nisem se zgledoval po nobenem pisatelju, tudi slovenskih namenoma nisem veliko bral, da jih ne bi podzavestno posnemal. Sem gledal že dovolj detektivk, slovenskih, italijanskih in mednarodnih nasploh, ki so tako ali drugače vplivale name. Kot začetnik sem dobro preučil pravila žanra in se jih načeloma držal. Kakšnega sem deloma kršil, da bi bila knjiga bolj izvirna. Napetost zgodbe sem skušal doseči tako, da sem v strukturo knjige vložil zelo veliko truda. Pred začetkom pisanja sem tako že imel podrobno izdelana poglavja, vključno s tem, kako zavajati bralko ali bralca. Knjiga se je nato na moje presenečenje praktično pisala sama.

Zanimiva je glavna oseba, predsednica stranke Lara Šmit, ki jo že takoj na začetku ubijete. Knjiga je sicer nastala pred našimi parlamentarnimi volitvami pred dvema letoma, in takrat še ni bilo sledu o »predsednicah«. Vi ste pa že postavili ženske v politično ospredje. Vizionarsko?

Zdelo se mi je, da ta čas prihaja tudi v Sloveniji. V knjigi nastopa predsednica republike; ko sem knjigo pisal, naša sedanja predsednica ni bila še niti kandidatka. Lara Šmit, umorjena voditeljica stranke SEKS, je mlajša ženska, bivša športnica. V Sloveniji imamo kult športnikov, so edini sodržavljani, ki jim privoščimo milijonske zaslužke. Liki v knjigi niso osnovani po resničnih osebah. Seveda pa ljudje prepoznajo določene trende oziroma obnašanja.

Odzivi na politične vidike knjige so odvisni od tega, kdo jo bere. Bolj desno nagnjen sorodnik mi je prijazno očital »prekomerno uravnoteženost«.

Odzivi na politične vidike knjige so odvisni od tega, kdo jo bere. Bolj desno nagnjen sorodnik mi je prijazno očital »prekomerno uravnoteženost«. Slišal sem seveda tudi podobne kritike z druge strani. Odzivi so odvisni od vrednostnega sistema in političnih prepričanj posameznika.

Slogovno ste se želeli približati tudi mladim bralcem. Z uporabo določenih besed, ki bi jih mogoče lahko spustili …

A res? Veliko sem jih spustil že sam ali po priporočilu odlične izvršne urednice in nato še prav tako odlične lektorice. Želel sem se približati jeziku, ki ga dejansko govorijo ljudje, tudi starejši. Danes že 70-letniki rečejo, da je nekaj »ful dobro«. Jezik je živ, se spreminja. Postopoma, a vendar. Če pride do prevelikega razkoraka med pogovornim in pisnim jezikom, otroci zasovražijo učenje maternega jezika. Osredotočil sem se na dialoge, ker se mi zdi, da mi ležijo. Rad berem knjige z iskrivimi dialogi, opisi scen me manj zanimajo.

Knjiga je kljub temu, da ste jo začeli pisati pred tremi leti, aktualna, kot da bi jo pisali za današnji dan.

Mislim, da bo, na žalost, še dolgo aktualna. Na neki način vedno bolj, saj gremo v čedalje večjo polarizacijo.

Poskus atentata na predsedniškega kandidata ali politika se lahko v današnji politični klimi zgodi kjerkoli

Če spremljamo predvolilni boj v Ameriki, lahko rečemo, da gre za res hud politični triler.

V Ameriki se pogosto izoblikujejo svetovni trendi, v dobrem in slabem. Žal se povsod po demokratičnem svetu ustvarja podobna politična klima. V diktaturah polarizacije seveda ni … Poskus atentata na predsedniškega kandidata ali politika se lahko v današnji politični klimi zgodi kjerkoli, kar smo videli tudi na Slovaškem.

FOTO: Tatjana Splichal

Mislim, da nas rešuje dejstvo, da na srečo nismo tako oboroženi.

Res je. Veliko težje je priti do kakšne polavtomatske puške kot v Ameriki, ampak vseeno, tudi tukaj bi se lahko zgodilo, na žalost. Saj se je že, ko je bil leta 1992 umorjen predsedniški kandidat Ivan Kramberger ...

Ob prihodu v Slovenijo me je marsikaj čudilo. Na primer ravno ta majhnost z vidika, da vsi poznajo vse.

Prej sva se že malo dotaknila tega, da ste pazili, da glavne osebe niso resnične. Ampak bralec vendarle vedno išče, sploh pa še v slovenski realnosti, kjer vsi nekoga poznamo ali smo v sorodu, osebe v realnem življenju. Nekaj jih najbrž vendarle je. Mogoče tisti Rado Andrej?

Aja, to je druga stvar. Rado ni politična ali javna figura. Mislim, da vsak pisatelj ne glede na zgodbo, ki jo pripoveduje, piše tudi o sebi. Če ne drugega, prek določenih likov izraža del svoje osebnosti. Rado je na neki način mlajša verzija mene, ko sem se iz Rima preselil v Ljubljano. Prej sem prihajal v Slovenijo enkrat na leto, ko sem obiskal sorodnike. Odraščal sem v italijanski oziroma angleški kulturi, hodil sem v angleško šolo. Ob prihodu v Slovenijo me je marsikaj čudilo. Na primer ravno ta, kot ste rekli, majhnost z vidika, da vsi poznajo vse. Vsaj v določenih krogih. Ko sem šel prvič v soboto na tržnico, sem srečal sodelavca in državno sekretarko. Veliko ljudi se je naključno srečevalo in pozdravljalo, na to nisem bil navajen. Na začetku me je motilo, cenil sem anonimnost metropole. Danes prepoznam v tem tudi nekaj pozitivnih plati. Je pa konflikt interesov, ki delno izhaja iz naše majhnosti, velik slovenski problem, o katerem se malo govori.

Rekli ste, da je ime stranke nastalo zato, ker v Sloveniji vedno znova ustanavljamo nove stranke. Ob prebiranju romana sem prišla do zaključka, da bi Slovenija vendarle potrebovala sredinsko stranko, ki bi povezovala desni politični pol, sploh ob umanjkanju Slovenske ljudske stranke.

Se strinjam z vami. V knjigi je stranka SEKS resna stranka, ki jo sam v Sloveniji pogrešam. Celo ime SEKS, kot razloži njena vodja Lara Šmit, niti ni neresno. Gre za slovensko stranko, ki je proevropska in konstruktivna v smislu, da je pripravljena sodelovati tako z levimi kot desnimi strankami. Ima klasični liberalni program, tako na socialnem kot na gospodarskem področju, in temelji tako na antifašizmu kot na antikomunizmu. Mislim, da takšne stranke v slovenskem prostoru ni oziroma je skoraj nikoli ni bilo.

Znano je, da ste navdušen nogometni navijač. Zgodba vašega romana se odvija v času finala Lige prvakov. Za nami je evropsko prvenstvo v nogometu. Kako ste ga spremljali?

Navdušen sem bil seveda nad Slovenijo. Udeležil sem se dveh tekem, bil sem v Stuttgartu na tekmi z Danci in v Münchnu na tekmi s Srbi, kjer je bilo fantastično vzdušje. Žal nam vedno nekaj malega zmanjka, da ne pridemo tako daleč, kot bi si želeli ali bi lahko, ampak mislim, da je bil to fantastičen uspeh. Nad samim nogometom na prvenstvu nisem bil tako navdušen. Bilo je nekaj dobrih tekem, ampak nobene zares nepozabne.

Ko gre za šport, nenadoma tudi največji »antinacionalisti« navijajo za »naše«.

Mnogi navijačem očitajo čredni nagon, kar je po moje preveč površna ocena. Pravzaprav je šport tisti, ki nas kljub vsemu povezuje, sploh v Sloveniji. Seveda tudi drugje. Vidimo patriotska čustva.

Res je. Tudi v 21. stoletju človek ostaja tribalna »žival«, v dobrem in slabem. Pripadnost nam veliko pomeni, če si to priznamo ali ne. Tudi tistim, ki se imajo – ali imamo – za svetovljane. Vsi nekam pripadamo ali vsaj stremimo k temu, da bi: družini, fari, mestu, regiji, vse do države. Ko gre za šport, nenadoma tudi največji »antinacionalisti« navijajo za »naše«. Žal tudi med nogometnimi navijači prihaja do konfrontacij, ampak vzdušje na evropskem prvenstvu je bilo večinoma pozitivno. Z navijači drugih ekip smo se le prijateljsko hecali in zbadali.

Športno navijanje igra pomembno vlogo, ki jo mnogi intelektualci podcenjujejo. Ne samo zato, ker nas navijanje povezuje. Nogomet, šport za mene predstavlja nekaj, kar vsak človek potrebuje; to, da se veseli za nekaj, kar se dogaja zunaj domene njegovega življenja. Ne glede na osebne skrbi in probleme. Pred leti sem se znašel v bolniški sobi s človekom, ki je ravnokar poskusil storiti samomor. Več dni ni kazal volje do življenja. Prvič se je nasmehnil, ko sva skupaj proslavljala gol Rudonje, s katerim se je Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo 2002.

V Sloveniji je seveda tudi veliko dobrega, kritičen sem do pomanjkljivosti, ki so na neki način univerzalne in povezane s človeškimi hibami.

Ob koncu knjige, ko se razkrije, kdo je odgovoren za umor političarke, je izpostavljen dialog, v katerem poudarite realnost našega sistema, da ni nujno, da bodo odgovorni za umor odgovarjali. Še več, nakažete možnost, da se bo spet vse pometlo pod preprogo in da bodo krivci iz tega celo pridobili politični kapital.

Res je. To je kritika družbe, žal ne samo slovenske. Enako kritičen bi bil tudi do italijanske, če bi pisal o Italiji. V Sloveniji je seveda tudi veliko dobrega, kritičen sem do pomanjkljivosti, ki so na neki način univerzalne in povezane s človeškimi hibami. Nekaj pa jih je tudi specifičnih, povezanih z našo zgodovino ali majhnostjo …

Satira postavlja ogledalo na rahlo žleht način, ne sme pa biti prostaška. To pogrešam v Sloveniji.

O aktualni politiki imamo v Sloveniji trenutno zelo malo satire, humorja, kakšnega filma na primer. Nobene drame na odrskih deskah o ljubljanskem šerifu, zmedenem Golobu. Mislim, da smo še v totalitarnem komunističnem režimu zmogli malo več, tudi če je bilo pod lupo in dirigirano, vendarle smo skozi nekakšen humor vse skupaj preživeli. Zakaj je tako?

To se že dolga leta tudi sam sprašujem. Gre za eno izmed razlik, ki sem jih opazil, ko sem prišel iz Italije. Tam je politika resna stvar, ampak se iz nje hkrati vsi nekako delajo norca. Satira igra pomembno vlogo. Mislim na pravo satiro; če politik veselo sodeluje v oddaji, ki se iz njega »posmehuje«, ne gre za satiro, temveč za politično promocijo. »La satira deve graffiare«, satira mora kraspati, kakor rečejo Italijani. Tisti, ki je njena tarča, se mora počutiti nelagodno. Satira postavlja ogledalo na rahlo žleht način, ne sme pa biti prostaška. To pogrešam v Sloveniji. Mogoče manjka kritična masa ljudi, ki bi se s tem ukvarjala. Ali pa smo tako majhni, da se v določenih krogih nikomur ni dobro zameriti.

Z Andrejem Beloglavcem se je pogovarjala Manica Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Na neki način tudi po tej plati vaša knjiga izstopa. Ne mislim satirični, ampak v tem, da ste vzeli politično življenje za rdečo nit knjige.

Dolga leta sem se s tem ukvarjal, zato je zame bilo to čisto naravno. Na to se spoznam ali si vsaj domišljam, da se … Ampak da ne bova zavedla bralcev, v osnovi gre za kriminalko z enostavnim vprašanjem: Kdo je ubil Laro Šmit? Upam, da lahko bralec v knjigi uživa, tudi če ga politika preveč ne zanima. Če pa koga družbena kritika navduši ali razjezi, pa tem bolje.

Pogovor je bil v nekoliko skrajšani verziji najprej objavljen v 172. številki Slovenskega časa.