Andrea Tornielli, uredniški direktor vatikanskega Dikasterija za komunikacijo, je v komentarju za vatikanske spletne medije premišljeval o besedah papeža Frančiška, ki jih je ta izrekel med bogoslužjem na letošnji praznik Presvetega Rešnjega telesa in krvi. Če manjkajo čudenje in češčenje, poslušanje Duha in primat celote, ne bo sinode, ampak kvečjemu dober parlament, je zapisal znani vatikanski časnikar.

»Če manjkata čudenje in češčenje, ni poti, ki bi nas vodila h Gospodu. Niti ne bo sinode, ničesar ...« Stavek, ki ga je papež dodal v nagovoru med slovesnim bogoslužjem na praznik Presvetega Rešnjega telesa in krvi, veliko pove o tem, kako papež gleda na »proces«, ki ga je treba začeti za naslednjo sinodo, in na sinodalne poti, ki se že dogajajo. In pove vse o izviru vsake pristne cerkvene poti. Kajti, kot je v pridigi dejal papež Frančišek: »Treba je izstopiti iz majhne zaprte sobice lastnega jaza in vstopiti v velik prostor čudenja in češčenja. To resnično potrebujemo! To nam manjka v številnih gibanjih, v katerih se srečujemo, družimo in skupaj razmišljamo o pastorali …«

V zapisu, ki je bil septembra lani objavljen v reviji Civilta Cattolica, je papež Frančišek jasno pokazal, do kakšne sodbe je prišel v zvezi z določenim načinom pristopanja k dolgoletnemu vprašanju o »viri probati« in v zvezi s predlogom o posvečevanju poročenih moških, ki se je pojavil na sinodi o Amazoniji: »Bila je razprava ... bogata razprava ... dobro utemeljena razprava, vendar brez razločevanja, kar je nekaj drugega kot priti do dobrega in utemeljenega soglasja ali do relativne večine. Razumeti moramo, da je sinoda več kot parlament; in v tem konkretnem primeru se ni mogla izogniti tej dinamiki. O tej temi je bil parlament bogat, rodoviten in celo potreben, a nič več kot to.«


Zasedanje škofovske sinode leta 2019 FOTO: Vatican Media

Brez čudenja (ki se zgodi po milosti in zagotovo ne po ukazu) in brez češčenja (ki je prav tako nepredvidena posledica) Cerkev postane posvetna in na koncu prevzame politične in ideološke kategorije. In tako protagonist ni več Tisti, brez katerega ne moremo storiti ničesar, temveč so to strategije, taktike, ognjemeti komunikacijskega marketinga, skupine pritiska in naveze s svojimi agendami, ki si med seboj morda nasprotujejo, vendar jih povezuje odsotnost občestva. Gre za popačenost, ki je na nek način hujša od mnogih drugih »ran« in grehov, saj od znotraj izprazni in izsuši dinamike cerkvenega življenja, tako da v ospredju ne dopušča poslušanja Svetega Duha, ampak naše projekte, učinkovitost naših struktur in načrtov reforme. To je tveganje, pred katerim Petrov naslednik svari že nekaj časa, kot je to nedavno storil v nagovoru na binkošti, ko je dejal, da »Paraklit potrjuje primat celote. V celoti, v skupnosti, Duh daje prednost delovanju in prinašanju novosti … Če bomo danes poslušali Duha, se ne bomo osredinili na konservativce in progresiste, tradicionaliste in inovatorje, na desno in levo. Če to postanejo naša merila, pomeni, da smo v Cerkvi pozabili na Duha. Paraklit nas spodbuja k edinosti, k slogi, k harmoniji različnosti. Daje nam videti dele istega Telesa, med seboj brate in sestre. Iščimo celoto! Sovražnik pa hoče, da se različnost spremeni v nasprotovanja, in zato povzroči nastanek ideologij.«

Če manjkata čudenje in češčenje, če manjkata poslušanje Duha in primat celote, ne bo sinode, je minulo nedeljo dejal rimski škof. V najboljšem primeru le dober parlament.