Bila je sreda, 26. junija 1991, ko je Slovenija razglasila svojo neodvisnost. Dan prej sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Isto noč je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) na mlado državo začela oboroženo agresijo, ki se je z njenim porazom uradno končala v desetih dneh. Ti dnevi najbolj izstopajo v času osamosvajanja Slovenije, ki ga lahko razpotegnemo na čas od leta 1987, ko je izšla znamenita 57. številka Nove revije z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, do leta 1992, ko je Slovenijo priznala večina držav.


Tako smo pred tridesetimi leti dobili svojo državo

Slovenski narod je bil v zgodovini večkrat na hudih preizkušnjah, a je kljub temu preživel dolga stoletja. Ljubezen do domovine, naroda, kulture, tradicije, vere in družine ga je ohranila v včasih krutem okolju. Tudi komunizem, najhujši in najzlobnejši totalitarizem vseh časov, smo preživeli.

Ko je prišel čas, ko je obstajala resna nevarnost, da nas vržejo v balkanski kotel in izbrišejo iz evropskega spomina, smo se uprli jugoslovanskemu oziroma prosrbskemu sovragu. Tako smo pred tridesetimi leti na tem čudovitem koščku sveta dobili svojo državo.


Leta 1991 so nekateri na levici odkrito nasprotovali osamosvojitve Slovenije, Takšen je bil naslov članka Tomaža Mastnaka v Mladini 21. maja 1991. Vir: posnetek iz knjige


Temeljna besedila za razumevanje osamosvojitve in vojne za Slovenijo

Založba Nova obzorja je knjigo Janeza Janše Vstali in obstali izdala s posebnim namenom. V njej so na enem mestu zbrana temeljna besedila za razumevanje osamosvojitve in vojne za Slovenijo.

Napisal jih je najbrž ključni akter tistega obdobja Janez Janša, tedanji mi­nister za obrambo in sedanji predsednik vlade.

Prvo besedilo je analiza prelomnih osamosvojitvenih dogodkov in je bilo prvič objavljeno v Beli knjigi. V njem je avtor podrobno opisal čas med letoma 1990 in 1991, ko je bila Slovenija v svojih osamosvojitvenih težnjah mednarodno osamljena, in dogajanje na notranjepolitičnem področju, kako je leva opozicija v tistem času metala polena pod noge Demosu in paktirala z zvezno vlado tedanje Jugoslavije.

Vsi ti, ki so bolj ali manj odkrito nasprotovali samostojni državi, so kasneje prevzeli oblast in si delili zasluge za samostojno državo.


Štirje politiki levice (Zlobec, Juri, Ribičič, Kreft), ki so odkrito nasprotovali osamosvojitve Slovenije. Vir: posnetek iz knjige


Analiza vojne za Slovenijo

Drugo je besedilo Analiza vojne za Slovenijo in je bilo prvič objavljeno kot spremna beseda h knjigi Vojna za Slovenijo. V njem avtor analizira vojaški spopad, ki se je zaradi enotnosti naroda končal s porazom agresorske JLA.

»Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo.

Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki mnogokrat žal tudi za tuj račun bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij,« je zapisal Janša.


Analiza dogajanja od Janševe aretacije (1988) do mednarodnega priznanja nove države

Tretje besedilo je predgovor k tretji izdaji knjige Premiki, ki je bila prodana v skoraj 100.000 izvodih. Uvodno besedilo Janeza Janše so avtorjevi spomini in analiza dogajanja od njegove aretacije (1988) do mednarodnega priznanja nove države.

Posebnost uvoda in tretje izdaje je, da avtor govori o dokumentih in je nekatere, ki v času prve izdaje knjige (1992) še niso bili znani, a so zelo pomembni za razumevanje slovenskega osamosvajanja, razkril.

Ker gre za dragocen dokument nekega časa, je Janševo besedilo ohranjeno v integralni obliki, kot je bilo objavljeno. H knjižici so dodane fotografije in grafi ter poslanica predsednika vlade Slovencem in Slovenkam ob dnevu državnosti leta 2020.


Vojak agresorske JLA in domačini Komende na Gorenjskem med vojno za Slovenijo 27. junija 1991. Vir: posnetek iz knjige


Vladimir Kozina: Komunizem, kot ga jaz poznam

Vladimir Kozina se je rodil 16. februarja 1919 pri Kozinčevih v Zapotoku v župniji Sodražica. Po šolanju v Škofovih zavodih je vstopil v ljubljansko bogoslovje.

Njegova študijska leta med drugo svetovno vojno so bila zaznamovana s hudimi preizkušnjami in trpljenjem. Maja 1942 so partizani zasedli Sodraško dolino in takoj začeli z nasiljem.

Ubili so nosečo učiteljico Ivanko Škrabec Novak, nato pa ugrabili Vladimirjevega brata Franceta. Ta se jim kljub grožnjam ni hotel pridružiti, ker je videl, da za partizanstvom stojijo komunisti, kar jim je tudi pogumno povedal. Najprej so ga pred domačo hišo hudo pretepli, nato pa v Boncarju pri Sodražici umorili. Tam so isti čas, konec maja 1942, umorili tudi skupino Romov.


Vladimir Kozina ob krsti, potem ko so v Boncarju 19. avgusta 1942 izkopali umorjenega brata.


Partizani so umorili očeta Ivana, mater Frančiško in hromega brata Janeza

Francetovo truplo so našli šele sredi avgusta istega leta. Francetov pogreb 19. avgusta 1942 je bil velika manifestacija, ki je močno škodovala ugledu partizanov, zato so se ti sklenili maščevati.

Večkrat so obiskali dom Kozinčevih v Zapotoku, jim grozili ter jih oropali. V noči na 27. avgust 1942 so spet vdrli v hišo in se kruto znesli nad družino. Ubili so mu očeta Ivana, mater Frančiško in hromega brata Janeza.

Konec vojne je Vladimir Kozina pričakal v bogoslovju v Ljubljani. Ob majskem eksodusu ljudi na Koroško se je tudi sam odločil, da gre skupaj s sestrami naproti zaveznikom.


Partizani so umorili Kozinova starša Ivana in Frančiško.


V duhovnika ga je blizu Lienza posvetil ljubljanski škof Gregorij Rožman

27. maja 1945 ga je v Anrasu pri Lienzu v duhovnika posvetil ljubljanski škof Gregorij Rožman. Tam je 31. maja 1945 daroval novo mašo.

Pridigal mu je škof Rožman. Škof je prav takrat izvedel za krut komunistični zločin nad domobranci, ki so jih Angleži vračali v Jugoslavijo, tam pa so jih komunisti kruto ubijali.

To je bil najbolj žalosten dan za številne begunce, ki naj bi se sicer veselili nove maše. Vladimir Kozina je najprej opravljal službo kaplana v škofiji Innsbruck, nato pa je odšel v škofijo Stockton v Kalifornijo, kjer je deloval v različnih mestih; nazadnje v župnijah Brezmadežnega srca v Brentwoodu in Svete Marjete v Oaklandu.


Vladimir Kozina


Komunizem kot izrazito zločinski politični sistem

Skoraj 70 let je Vladimir Kozina preživel v tujini. V Slovenijo se ni nikdar več vrnil, čeprav jo je ljubil in ji želel najboljše.

Umrl je v Kaliforniji, 2. aprila 2014, v 96. letu starosti. Napisal je več knjig. Ena od njih je Komunizem, kakor sem ga jaz poznal, ki so jo izdali v Argentini leta 1971. »Seveda« je bila v komunistični Sloveniji prepovedana.

Knjigo je zdaj, 50 let po izidu in 30 let po demokratizaciji, ponatisnila Založba Nova obzorja. V njej je Kozina opisal komunistično nasilje med drugo svetovno vojno v Sloveniji, strahoten partizanski zločin nad njegovo družino leta 1942 in s tem komunizem prikazal kot izrazito zločinski politični sistem.