Redovna ustanoviteljica, devica, blažena

Zavetnica: Čeprav »uradno« še nima posebnega patronata, jo lahko, poleg zavetnice svojega reda, štejemo še za zavetnico ubogih, sužnjev in gobavcev.

Ana Marija je odraščala v težkih časih francoske revolucije, prvo obhajilo je prejela prav na predvečer izbruha revolucije. Med zmedo, ki jo je le ta prinesla s seboj, je pomagala preganjanim duhovnikom, na skrivaj poučevala katekizem in delovala kot neplačana učiteljica. Kasneje je zaman poskušala vstopiti v red sester krščanske ljubezni, se za kratek čas pridružila trapistinjam, nato pa spoznala, da njena pot vodi drugam. Ustanovila je svojo kongregacijo, ki je že za časa njenega življenja kljub močnemu nasprotovanju doživela pravi razcvet. Najbolj je znana po delu za pravice in osvoboditev sužnjev.

Ime: Obe imeni sta hebrejski, Ana, Hannah, pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«, Marija pa »tista, ki jo ljubi Bog, gospa«.

Rodila se je 10. novembra 1779 v Jallangesu v Burgundiji v Franciji, umrla pa 15. julija 1851 v Parizu, prav tako v Franciji.

Družina: Rodila se je v premožni in zelo verni kmečki družini. Oče Baltazar in mati Klavdija sta imela deset otrok, Ana Marija je bila peta po vrsti. Ne samo ona, tudi vse njene sestre so postale redovnice.

Skupnost: 12. maja 1807 je s še osmimi dekleti (med njimi so bili tudi njene štiri rodne sestre) v domačem kraju Chamblancu, v hiši, ki jo je kupil njen oče, ustanovila kongregacijo sester sv. Jožefa v Clunyju. Delu, ki ga je začrtala, se sestre posvečajo še danes: poučevanje, delo z reveži in bolniki ter misijonsko poslanstvo. Skupnost skoraj 3000 sester danes deluje v Evropi, Aziji, Afriki in Ameriki.

Misijoni: Ustanovila je različne skupnosti in tudi sama je delovala v različnih misijonskih pokrajinah: na otoku Bourbonu, v Senegalu, v Gambiji in Sierri Leone, Mani v Gvajani, na Antilih.  

Kreposti: Imela je izreden čut za reveže in dar za delo z otroki, bila je zelo priročna, srčno dobra, pa tudi preizkušana žena, saj so ji mnogi nasprotovali in jo obrekovali.

Videnje: Jeseni leta 1800 je imela posebno videnje: prikazala se ji je sv. Terezija Avilska in ji zaupala otroke različnih ras, ki so napolnili njeno sobo. Takrat ga ni razumela, kasneje pa se je izkazalo, da je bila to napoved njenega poslanstva.

Upodobitve: Na upodobitvah je v takrat značilni črni redovni obleki z belim ovratnikom. Ponekod je naslikana kot mlado dekle, drugod zopet v starejših letih, prijaznega videza. Običajno ima v rokah knjigo ali pero ali je upodobljena sredi otrok oz. osvobojenih sužnjev.

Dela: Ohranjena so njena pisma, ki jih je pisala domačim, sestram in različnim cerkvenim ali svetnim avtoritetam. Doslej je zbranih 1136 takih pisem.

Goduje: 15. julija.

Beatifikacija: 21. maja 1937 je papež Pij XI. potrdil njene junaške kreposti, 15. oktobra 1950 pa jo je Pij XII. razglasil za blaženo.

Misel: »Bodimo pripravljene iti, kamorkoli nas Božja previdnost pokliče, in ne imejmo nobene druge želje, kakor je izpolnjevati Božjo voljo.«