Amoris Laetitia, na kratko
Amoris Laetitia, na kratko
Amoris laetitia, o ljubezni v družini
»Amoris laetitia« (Radost ljubezni), posinodalna apostolska spodbuda o ljubezni v družini, ne nosi po naključju datuma 19. marec, praznik sv. Jožefa. Vsebuje sadove obeh sinod o družini, ki jih je sklical papež Frančišek leta 2014 in 2015. Spodbuda v obilju navaja zaključni poročili, kakor tudi dokumente in nauk njegovih predhodnikov ter številne kateheze o družini, ki sta jih imela sam papež Frančišek in papež Janez Pavel II. Kot je to storil že v drugih magisterialnih dokumentih, papež tudi tokrat uporablja prispevke drugih škofovskih konferenc (Kenije, Avstralije, Argentine …) ali pa navedke pomembnih osebnosti, kot sta Martin Luther King ali Erich Fromm. V spodbudi je tudi navedek iz filma Babetino kosilo, ki ga papež omenja z namenom, da bi pojasnil pojem zastonjskosti.
Apostolska spodbuda preseneča s svojo obsežnostjo in tudi z obliko. Razdeljena je v devet poglavij z več kot tristo odstavki. Začne se s sedmimi uvodnimi odstavki, ki jasno izrazijo zavedanje, da je tematika izredno zapletena in da nujno potrebuje poglobitev. V nadaljevanju je poudarjeno, da so prispevki sinodalnih očetov sestavili dragocen »polieder«, ki mora biti ohranjen v izvirni obliki. V tem smislu papež piše, da ni potreben »magisterialni poseg za razrešitev vseh razprav o nauku, morali in pastorali«. Za nekatera vprašanja lahko »poiščejo v vsaki državi ali geografskem področju bolj inkulturirane odgovore, pozorne na izročilo ali krajevne izzive. Saj so si »kulture med seboj zelo različne in zato je potrebno vsako splošno počelo inkulturirati, da bi bilo res upoštevano in udejanjeno«. To počelo inkulturacije je tako zelo pomembno, da celo način, kako zastaviti in razumeti probleme, razen natančno določenih vprašanj cerkvenega učiteljstva, ne more biti globaliziran.
Prvo poglavje: V luči Besede
Potem ko papež postavi osnovna počela, začenja oblikovati svoje razmišljanje prvega poglavja na osnovi Svetega pisma z meditacijo Ps 128, ki je značilen tako za judovsko kot tudi za krščansko poročno bogoslužje. Sveto pismo je »poseljeno z družinami, rodovi, zgodbami ljubezni in tudi družinskimi krizami«. Izhajajoč iz tega je mogoče premišljevati, da družina ni nek abstrakten ideal, ampak »naloga za umetelnega mojstra«, ki se izvršuje z nežnostjo, ki pa se tudi vse od začetka sooča z grehom, ko se ljubezen spremeni v prevlado. Božja Beseda torej ni »nekakšen niz abstraktnih trditev, temveč je spremljevalka med potovanjem tudi za družine, ki so v težavah ali preživljajo bolečino, saj jim kaže na cilj njihovega potovanja«.
Drugo poglavje: Stvarnost in izzivi družin
V drugem poglavju papež na temelju svetopisemske osnove pretehta dobro »prizemljeno« sedanje stanje družine. Pri tem obilno zajema iz zaključnih poročil obeh sinod ter se sooči s številnimi izzivi, kot so pojav priseljevanja, ideološka pogajanja glede različnosti spolov (ideologija spolov), kultura začasnega, proti rojstvu nastrojena miselnost, vpliv biotehnologij na področju reprodukcije, pomanjkanje stanovanj ali dela, pornografija in zloraba mladoletnih, pozornost do oseb s posebnimi potrebami, spoštovanje ostarelih, pravni razkroj družine, nasilje do žensk. Papež pri tem vztraja pri konkretnosti, kar je seveda ena od temeljnih značilnosti te spodbude. Ravno konkretnost in stvarnost jasno pokažeta na bistvene razlike med »teorijami«, ki razlagajo resničnost in »ideologijami«.
Potem ko Frančišek navede Famigliaris consortio, zatrdi, »da je zelo zdravo biti pozoren na konkretno resničnost, da bodo lahko zahteve in pozivi Svetega Duha odmevali tudi v tistih dogodkih zgodovine, po katerih bo lahko Cerkev vodena do globljega razumevanja neizčrpne skrivnosti zakona in družine«. Če ne prisluhnemo resničnosti, bomo težko razumeli zahteve sedanjosti, kakor tudi pozive Svetega Duha. Zato papež nakaže, da se je dandanes zaradi divjega individualizma »težko velikodušno podariti drugemu«. Poglejmo to zanimivo fotografijo dejanskega stanja: »Navzoč je strah pred osamljenostjo, prisotna je želja po biti zavarovan in zvest, a hkrati raste strah pred tem, da bi bili ujeti v takšno razmerje, ki bo prestavila v prihodnost potešitev teh osebnih hrepenenj«.
Ponižnost stvarnosti tako pomaga, da se ne predstavlja »nekega preveč abstraktnega teološkega ideala o zakonu, tako rekoč skoraj umetno ustvarjenega, daleč od konkretnega stanja in od dejanskih možnosti družin, takšnih kakršne so«. Idealizem namreč oddalji zakon od tega, kar v resnici je, »torej dinamična pot rasti in uresničevanja«. Zaradi tega ne smemo misliti, da »družine podpiramo samo, če vztrajamo na doktrinalnih, bioetičnih in moralnih vprašanjih, ampak tudi tako, če spodbujamo k odprtosti za milost«. Potem ko papež povabi k določeni samokritiki neprimerne predstavitve zakonske in družinske resničnosti, vztraja, da se je potrebno odpreti za vzgojo vesti vernikov: »Poklicani smo oblikovati njihovo vest, ne pa jo nadomeščati«. Jezus je predlagal zahteven ideal, »toda ni nikoli opustil sočutne bližine do krhkih oseb, kot sta bili samarijanka ali prešuštnica«.
Tretje poglavje: S pogledom na Jezusu: poklicanost družine
Tretje poglavje je posvečeno nekaterim temeljnim dejavnikom cerkvenega nauka o zakonu in družini. To poglavje je zelo pomembno, saj na zelo zgoščen način v tridesetih odstavkih osvetli poklicanost družine po evangeliju na način, kot je to zaznavala Cerkev skozi čas, predvsem tematiko neločljivosti, zakramentalnosti zakona, posredovanja življenja in vzgoje otrok. V tem poglavju so obširni navedki iz Gaudium et spes drugega vatikanskega cerkvenega zbora, okrožnice Humanae vitae Pavla VI. in Familiaris consortio Janeza Pavla VI.
S tem širokim pogledom vključuje tudi nekatera »nepopolna stanja«. Beremo namreč: »Razločevanje o navzočnosti semen Besede v nekaterih kulturah lahko prenesemo tudi na zakonsko in družinsko resničnost. Poleg resničnega naravnega zakona obstajajo tudi pozitivni dejavniki, navzoči v zakonskih oblikah drugih verskih izročil, čeprav so v njih tudi sence«. Razmišljanje tega poglavja vključuje tudi »ranjene družine«, o katerih papež z navajanjem Relatio finalis sinode 2015 pravi: »Vedno je potrebno omeniti splošno načelo: Naj pastirji vedo, da so obvezani zaradi ljubezni do resnice dobro razlikovati položaje. Stopnja odgovornosti ni v vseh primerih enaka, saj obstajajo dejavniki, ki lahko omejijo sposobnost odločanja. Zaradi tega, medtem ko moramo jasno podati nauk, se moramo tudi vzdržati sodb, ki ne upoštevajo komplekstnosti različnih položajev, pri tem pa je potrebno biti pozoren na način, kako osebe živijo in trpijo zaradi svojega stanja«.
Četrto poglavje: Ljubezen v zakonu
Četrto poglavje obravnava ljubezen v zakonu in jo opiše na temeljih himne ljubezni sv. Pavla (1Kor 13, 4-7). Poglavje je namreč prava, resnična, pozorna in natančna razlaga, navdihnjena po tem pavlinskem besedilu. Rekli bi lahko, da gre za zbirko odlomkov ljubečega govora, ki pozorno, s popolnoma konkretnimi pojmi opisuje človeško ljubezen.
Peto poglavje: Ljubezen, ki postane rodovitna
Vse peto poglavje je osredotočeno na rodovitnost in plodovitost ljubezni. Na poglobljen duhoven in psihološki način govori o sprejemanju novega življenja, o pričakovanju med lastno nosečnostjo, o ljubezni matere in očeta. Govori pa tudi o širši rodovitnosti, kot je posvojitev, sprejemanje prispevka drugih družin glede spodbujanja »kulture srečanja«, življenja v družini v širšem smislu, kot je navzočnost tet in stricev, bratrancev, staršev od staršev, prijateljev. Apostolska spodbuda torej ne razmišlja o »enojedrni družini«, saj se dobro zaveda, da je družina mreža širših odnosov. Tudi sama mistika zakramenta zakona ima globok družben značaj. Zato tudi papež Frančišek znotraj te družbene razsežnosti družine poudari posebno vlogo odnosov med mladimi in ostarelimi, med brati in sestrami in sicer kot vajo rasti v odnosih z drugimi.
Šesto poglavje: Nekatere pastoralne smernice
V šestem poglavju papež predstavi nekatere pastoralne poti, ki usmerjajo v ustvarjanje trdnih in rodovitnih družin po Božjem načrtu. V tem delu apostolska spodbuda veliko zajema iz zaključnih poročil obeh sinod, pa tudi iz katehez papeža Frančiška in Janeza Pavla II. Poudarjeno je, da je družina subjekt in ne samo objekt evangelizacije. Papež izpostavi, da »posvečenim služabnikom pogosto primanjkuje primerna izobrazba za obravnavo zapletenih aktualnih problemov družin«. Papež se torej sooči s tematiko, kako voditi zaročence po poti priprave na poroko in kako spremljati mladoporočence skozi prva leta zakona (v to je vključena tudi tematika odgovornega očetovstva).
Sedmo poglavje: Poživiti vzgojo otrok
Celotno sedmo poglavje je posvečeno vzgoji otrok, njihovi etični vzgoji, spodbujevalni vrednosti kazni, potrpežljivi stvarnosti, spolni vzgoji, prenašanju vere in na splošno o družinskem življenju kot o vzgojnem okolju. Iz vsakega odstavka odseva zanimiva praktična modrost, ki je pozorna na različne stopnje ter na majhne korake, »ki naj bi jih razumeli, sprejeli in cenili«.
Osmo poglavje: Spremljati, razločevati ter vključevati šibkost
Osmo poglavje predstavlja povabilo k usmiljenju in pastoralnemu razločevanju glede položajev, ki niso popolnoma v skladu s tem, kar predlaga Gospod. Papež pri opisu tega uporablja tri zelo pomembne glagole: spremljati, razločevati in vključevati, ki so temeljnega pomena pri soočanju z zapletenimi in nerednimi stanji krhkosti. Papež tu predstavi nujnost pastoralne postopnosti, pomembnost razločevanja, norme in olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju in na koncu predstavi to, kar sam definira kot »logiko pastoralnega usmiljenja«.
Deveto poglavje: Zakonska in družinska duhovnost
Deveto poglavje je posvečeno zakonski in družinski duhovnosti, ki jo »sestavlja na tisoče resničnih in konkretnih gest«. Zelo jasno je rečeno, da »tisti, ki imajo globoke duhovne želje, ne bi smeli čutiti, da jih družina oddaljuje od rasti življenja v Duhu, temveč kot pot, ki jo Gospod uporablja, da bi jih pripeljal do višav mistične združitve«. Vse, »torej trenutki veselja, počitek ali praznovanje, tudi spolnost, so izkušnja udeleženosti pri polnosti življenja njegovega Vstajenja«. Govora je torej o molitvi v luči velike noči, o duhovnosti izključujoče in svobodne ljubezni pred izzivom hrepenenja postarati se ter použiti se skupaj ter tako odsevati Božjo zvestobo.
Apostolsko spodbudo papež zaključi z molitvijo k Sveti Družini:
Jezus, Marija in Jožef,
v vas zremo lepoto resnične ljubezni,
na vas se z zaupanjem obračamo.
Sveta nazareška Družina,
stôri, da bodo tudi naše družine
prostor občestva in dvorane zadnje večerje, kjer je molitev,
pristne šole evangelija
in majhne domače Cerkve.
Sveta nazareška Družina,
da ne bi nikoli več v družinah doživljali
nasilja, zapiranja vase in razdeljenosti.
Kdorkoli je bil ranjen ali pohujšan,
naj bo kmalu potolažen in ozdravljen.
Sveta nazareška Družina,
naj prihodnja škofovska sinoda
prebudi v vseh zavest
o svetem in nedotakljivem značaju družine,
o njeni lepoti v Božjem načrtu.
Jezus, Marija in Jožef,
prisluhnite ter uslišite našo ponižno prošnjo. Amen.
Apostolsko spodbudo o ljubezni v družini spremlja tudi kirograf papeža Frančiška, namenjen škofom:
»Dragi brat, medtem ko prosim za varstvo Svete Družine iz Nazareta, sem vesel, da ti lahko pošljem svojo spodbudo Amoris Laetitia za dobro vseh družin in vseh oseb, mladih in starih, zaupanih tvojemu pastoralnemu poslanstvu. Združena v Gospodu Jezusu, z Marijo in Jožefom, te prosim, da ne pozabiš moliti zame. Frančišek.«
Vir: Radio Vatikan
Foto: splet
