Preganjanje kristjanov je v rimskem imperiju z večjimi ali manjšimi presledki trajalo tri stoletja. Za najhujše preganjalce veljajo cesarji Neron (tedaj sta umrla mučeniške smrti apostola Peter in Pavel), cesar Dioklecijan (tedaj je bilo največ mučencev) in cesar Decij, ki je vladal samo dve leti (249-251), toda prelil je veliko krščanske krvi.

12. junija leta 250 je izdal odlok, da morajo vsi podložniki cesarstva pred posebnimi komisijami izpričati svojo vdanost do državnih bogov ter s tem svojo zvestobo cesarju in to tako, da izročijo običajne darove (predvsem da pred kipi poganskih bogov in cesarjevim kipom zažigajo kadilo). Neposlušnost bo kaznovana z zaporom, zaplembo imetja in s smrtjo. Ta odlok je povzročil pravo organizirano preganjanje kristjanov, ki so bili v rimski državi že močna skupnost, kajti ti so odklanjali češčenje malikov in izkazovanje božjega češčenja cesarjem.

Veliko kristjanov ni tedaj pokazalo svoje zvestobe ter so iz strahu pred mukami in smrtjo vsaj na zunaj spolnili cesarjeve ukaze, s čemer so seveda zatajili svojo vero. Takrat in še danes velja Jezusova beseda: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom v nebesih.«

V Aleksandriji so zasliševali takšnega upornega kristjana, ki pa ni vzdržal mučenja; klonil je in bil pripravljem zatajiti svojo vero, da bi si rešil življenje. Pri tem njegovem dejanju so bili navzoči tudi rimski vojaki Amon, Zenon, Ptolemej in še starec Teofil. V dno duše so bili pretreseni zaradi vsega tega, kar se je dogajalo. Da bi omahujočemu vlili poguma, so ga spodbujali, naj vztraja. Pri tem so se sami javno razglasili za kristjane in uporno vztrajali, ko jih je sodnik pozval, naj svojo izjavo prekličejo. Razjarjeni sodnik jih je obsodil na smrt, ki so jo junaško pretrpeli.

Tudi zanje veljajo besede mučeniškega škofa sv. Ciprijana iz sverne Afrike, da se je v svojih služabnikih bojeval in po njih zmagoval Kristus. Ta zmaga je tem večja, čim glasneje so mučenci izpričevali svojo vero v njega in mu zaupali tudi v najhujši preizkušnji. Kristus je bil navzoč pri njihovem boju, jih podpiral, krepil in opogumil svoje vojščake ter vse, ki so terjali čast, da izpovedujejo njegovo ime.