Harrison Butker pa je zmagovalec tudi na številne druge načine, ugotavljajo pri britanskem spletnem portalu The Catholic Herald. In prav ta uspeh v veliki meri pojasnjuje, zakaj je zdaj, potem ko je na podelitvi diplom na eni katoliških univerz v ZDA v navdihujočem nagovoru potrdil svoja katoliška prepričanja, deležen neobičajno zlonamernih medijskih napadov.

Butker je bil med drugim obtožen seksizma in antisemitizma.

Poleg »običajnih osumljencev« je razburil predvsem feministični svet, ker je nežno ponudil drugačno podobo tega, kakšni so lahko »dosežki« žensk. Med drugim je bil obtožen seksizma in antisemitizma. V mnenjskih prispevkih so Butkerja obtožili, da jemlje veljavo neporočenim, karierno usmerjenim ženskam brez otrok in podpihuje sovraštvo do njih, česar nikoli ni storil niti približno, in kot katoličan, ki ceni deviške mistikinje kot svetnice in cerkvene učiteljice, verjetno tudi nikoli ne bo. Na spletu je bila objavljena celo peticija proti Butkerju, ki je dosegla več kot 150.000 podpisov, zaradi česar so strahopetni birokrati v Nacionalni nogometni ligi (NFL) pojasnili, da se »ne strinjajo« z njegovimi stališči (kar sploh ni bilo potrebno).

Spodbujanje delitev in spodkopavanje človekovih pravic?

Avtorji peticije so športnikove besede obsodili kot »nesprejemljive, seksistične, homofobne, proti transseksualcem, proti splavu in rasistične«. Njegove pripombe naj bi po mnenju avtorjev in podpisnikov peticije spodbujale delitve in spodkopavale človekove pravice. Toda če prisluhnemo Harrisonovemu nagovoru, je takoj jasno, da ne gre za nič od tega. Zakaj torej vsi ti zlonamerni napadi? Razlogi so različni, ugotavljajo pri Catholic Herald …

Eden izmed njih je ta, da je Harrison Butker zmagovalec na več področjih: je izjemno uspešen športnik, inteligenten, simpatičen, karizmatičen in srečno poročen. Za uspešen zakon si prizadevata oba z ženo, z jasnim ciljem, vsak v svoji vlogi. Najpomembnejši pa je gotovo podatek, da je Butker globoko veren katoličan, ki obiskuje tradicionalno latinsko mašo. Živi v prepričanju, da bosta vsako trpljenje ali izguba, ki ju bo utrpel v imenu pravičnosti, pozneje popravljena in »sedemkratno« povrnjena.

Butker je to sam izpostavil prav v nagovoru, ki je trenutno predmet mednarodnih razprav in obsodb, ko je svoje občinstvo spodbudil, naj »zapustijo dediščino, ki bo presegala vas in to obdobje človeškega obstoja« - naj torej gledajo onkraj minljivega sveta in se zazrejo v večnost.

Trdna vera v večno življenje kot »grožnja«

Verniki včasih pozabimo ali pa se nam zdi samoumevno, kako je svet zaradi teh prepričanj skozi naše oči precej drugačen. Trdna vera v večno življenje je neizmeren vir upanja, ki nam prinaša moč in vzdržljivost v neizogibnih življenjskih preizkušnjah. Daje nam neomajen razlog za življenje, nas spodbuja k uspehom ter nam pomaga, da ne izgubimo upanja in vztrajamo kljub porazom.

Butkerjevim kritikom, ki večinoma niso verni, se stvari zdijo precej drugačne. Če izgubijo, to zanje pomeni, da morajo živeti kot poraženci, kar je v njihovih očeh nedopustna in nepopravljiva tragedija. Človek je mlad le enkrat in vsaka zamujena priložnost se nikoli ne vrne. Žalost in izguba sta neizogibna cilja vseh njihovih prihodnosti. Zato vsakdo, ki tvega, da njihov način življenja predstavi kot ne »edinega zveličavnega«, predstavlja grožnjo.

Preberite tudi: Super Bowl 2024: 30 sekund za Jezusa

In ko je Butker v svojem nagovoru zapel hvalnico materinstvu ter zgolj namignil, da si mnoga dekleta, navzoča na slovesnosti, morda bolj želijo srečnega zakona in materinstva, ne pa vrtoglavo uspešne kariere, je poosebil prav to grožnjo. S svojimi besedami je izzval mlade neporočene ženske, ki pa se vendarle starajo, in so še vedno vpete v poslovni svet sredi velemest, kjer se nelagodno otepajo govoric o biološki uri ter poskušajo ubežati neprijetnim mislim, da morda vendarle obstaja boljši, žal zanje nedostopen način življenja. Izzval je tudi moške, ki so svoje življenje osnovali na tukaj in zdaj, da bi bili čim bolj priljubljeni med svojimi vrstniki; izzval je nesrečne ateiste, ki se po tihem sprašujejo, zakaj se počutijo tako neizpolnjeni.

Ženske v sodobnem svetu so vedno manj srečne …

Butker je svoje kritike osupnil tudi z namigom mladim študentom, da jih družinsko življenje morda lahko bolj osreči kot uspešna poklicna pot. Pri tem je navedel zgled svoje žene, ki se po njegovih besedah »ne ozira na zunanji hrup in se vedno bolj približuje Božji volji v svojem življenju«. Isabelline sanje o karieri se morda niso uresničile, je pojasnil mladi športnik, toda če bi jo danes vprašali, ali obžaluje svojo odločitev, »bi se glasno in brez oklevanja zasmejala in rekla: nikakor ne.«

Raziskave kažejo, da ženske ob vseh pridobljenih pravicah niso postale nič srečnejše.

Butkerjev predlog o srečnem življenju v družinskem krogu ni povsem neutemeljen: raziskave kažejo, spominjajo pri Catholic Herald, da so ženske od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vedno manj srečne, »tako absolutno kot tudi v primerjavi z moškimi«. Avtorji teh liberalnih raziskav so priznali, da so sami osupli, ker so ženske v sodobnem svetu vedno bolj nesrečne, čeprav se je »po mnogih objektivnih merilih življenje žensk v Združenih državah Amerike v zadnjih 35 letih opazno izboljšalo«.

V resnici pa ženske ob vseh pridobljenih pravicah niso postale nič srečnejše. Danes so v industrializiranih zahodnih državah v vseh pogledih nesrečnejše od moških. Med ženskami je več zabeleženih duševnih bolezni, več je uporabe sredstev proti depresiji, več je poskusov samomora. Leta 2011 so poročali, spominjajo pri Catholic Herald, da je bila najnesrečnejša demografska skupina v Ameriki »42-letna neporočena ženska brez otrok v uspešnem poklicu, recimo zdravnica ali odvetnica«.

Bodimo sočutni do nasprotnikov

Vse to seveda ne pomeni, da je sreča za ženske z uspešnim poklicem ali ženske brez moža ali otrok nedosegljiva. Toda preden je poklicno udejstvovanje žensk postalo neizogibno pravilo, so bile ženske na splošno srečnejše od svojih moških kolegov. Kar pomeni, da se Butker ni zmotil, ko je namignil, da so bile ženske tarča še posebej »hudobnih laži«: vse, kar vodi dušo na pot obupa, ni nikoli daleč od načrtov padlih angelov.