Nedavno je v samozaložbi izdal knjižico svojih črtic, 26 po številu, z naslovom Listje. Listje kot »drobne« misli in tudi lepota narave, na doberdobskem krasu predvsem kot živobarvni ruj.

In rodi se želja, da bi še enkrat podoživel nekdanje trenutke

»Leta prinesejo čas spominov. In epidemija je prinesla čas samote. Samota in spomini priklicujejo utrinke iz preteklih doživetij. In takrat roka seže po zaprašeni beležnici, ki je morda samo zapis spomina na doživetja, srečanja, prijatelje.

In rodi se želja, da bi še enkrat podoživel nekdanje trenutke, ki so se vtisnili v spomin kot svetlobni prebliski v sivini enoličnih dni in let. In moraš preliti svoj spomin in svojo misel na papir,« beremo v Kodeljevi knjigi črtic.

Sporočilo, v katerem je ohranjen utrip srca in živost duha

Duhovnik Ambrož Kodelja je te spomine poimenoval Listje. List je živi del drevesa življenja. Živi svoj vek in ko odpade, še vedno ohrani pridih življenja. Takšne so spominske zgodbe in anekdote, ki so zbrane v tej knjižici. Nič izjemnega ne pripovedujejo, pač pa slikajo stvarnost duhovnikovega vsakdanjika.

A kot markacije na njegovi duhovniški poti podajajo njen pravi obraz. Njihov čar ni v briljantnem slogu ne v dražljivih zgodbah pač pa v sporočilu, v katerem je ohranjen utrip srca in živost duha, ki dajeta sporočilu zapisov globlji pomen, kot ga daje vsakdanjost.

Ti zapisi odkrivajo duhovni obraz avtorja in osvetljujejo njegovo življenjsko okolje s kritično hudomušnim pogledom človeka, ki živi zasidran v svoje duhovniško poslanstvo sredi bučnega sveta.

V nadaljevanji si preberimo eno od Kodeljevih črtic, kjer se dotika Ukrajine in Rusije.

Doberdob na razglednici, zadaj Triglav.

Srečanje na tržnici

Na trgu sem se zapletel v pogovor z neko branjevko. Ko se posloviva, mi reče: »Jaz sem gospa Italija!« Mislim si svoje in grem dalje. Med potjo pa mi šine na misel: saj res, tudi pri nas imamo vse polno podobnih »političnih« imen: Tito, Benito, Adolf, Cita, da o Francih Jožefih sploh ne govorimo ...

Naslednji dan sem se srečal z nekim Ukrajincem, ki je iskal sobo, ker je delal v ladjedelnici. V pogovoru sem spoznal, da fant pri 38 letih sploh ne obvlada ukrajinščine, ampak odlično govori rusko.

Beseda je dala besedo in povedal mi je, da je bil v Ukrajini učni jezik v šoli ruščina in da je bilo do nedavnega nekaj običajnega, da so po končani vajeniški dobi šli za nekaj časa v Rusijo. Tam so delali na ustreznem mestu in tudi opravili mojstrski izpit za kvalifikacijo, zato so tudi vsi njegovi dokumenti v ruščini in je tudi nekaj normalnega, da se s sovrstniki pogovarja v ruščini.

Ko sem ga vprašal, če zna kaj ukrajinsko, mi je lepo odgovoril: »Malo. Moja babica govori dobro, ne zna pa pisati. Med kolegi vedno govorimo samo rusko, tudi domov pišemo samo rusko.« Dodal pa je, da je tudi po mestih veliko ljudi, ki so ohranili ukrajinščino in da se ta vrača tudi v šole.

Doberdob, cerkev sv. Martina. Foto: Jože Potrpin

Po padcu komunizma so nastali novi problemi zaradi jezika

Obiskal me je nekdanji diplomat, ki je pol življenja prebil v Moskvi. Kot gospodarski ataše je prekolovratil celo Sovjetsko zvezo. Menda ni bilo pokrajine, kjer ne bi bil. Seveda je bilo samo po sebi umevno, da je bil na celotnem sovjetskem ozemlju uradni jezik ruščina, zato se je tudi prvotno prebivalstvo sčasoma precej porusilo, po padcu komunizma pa so nastali novi problemi zaradi jezika.

Ukrajina na primer ima nizek življenjski standard, v Rusiji pa je znatno višji. To je razlog, da veliko Ukrajincev podpira Rusijo in zaradi tamkajšnjih boljših življenjskih razmer želi bivati pod Rusi, nekaj pa tudi zaradi velike porusenosti. Nobena skrivnost ni, da se vedno velika večina ljudi odloči za boljši standard, četudi bi se morala čemu odreči, tokrat maternemu jeziku. Na žalost je tako in o tem se malo razmišlja.

Zanimivi so krimski kozaki. Kot pripadniki posebnih konjeniških enot v tej mejni krajini nekdanje carske Rusije so vedno preživeli več časa na konju kot v postelji, zato jih nekateri še vedno imajo za nomade, četudi so ustaljeni.

Doberdob, cerkev sv. Martina, mozaik v oknih: sv. Ciril. Foto: Jože Potrpin

Rusi so jim vedno delali preglavice

Krimski kozaki so v preteklosti imeli zelo bogato okrasje tako na svojih oblekah kot na konjski opravi. V tem okrasju je prevladovalo zlato. Sloveli so po umetnem kovaštvu, lahko bi rekli bolj po zlatarski filigranski obrti.

V Moskvi si lahko ogledate sablje neprecenljive vrednosti, ščite, okrašene z dragimi kamni, ki so jih izdelovali na Krimu v preteklih stoletjih. Da je veliko tega v času Sovjetske zveze romalo v prestolnico, je bilo samo po sebi umevno, ker so tam bili vsi centralni muzeji. Ko so kozake pod Stalinom začeli razseljevati s Krima, se je veliko njihovih dragocenosti porazgubilo.

Kljub vsemu pa so krimski kozaki imeli tudi nekaj sreče. Počasi so se začeli vračati na Krim, seveda tisti, ki niso pomrli ali jih niso pozaprli ali celi likvidirali. Skupini mladih je uspelo prebiti se na zahod. Tam so začeli proučevati svojo zgodovino. Med seboj so zelo povezani, ne samo narodnostno, pač pa tudi sorodstveno.

Rusi pa so jim vedno delali preglavice, ker niso želeli, da bi se krimski kozaki imeli za svojo skupnost in ne del ruskega naroda.

Doberdob, cerkev sv. Martina, mozaik v oknih: sv. Metod. Foto: Jože Potrpin