Nocoj naj bi iskali alternative »neoliberalni« ekonomiji. Izhodišče organizatorjev je diagnoza, da smo v Sloveniji, v Evropi in v svetu sredi družbene krize, ki sega v vsa področja življenja, za katero naj bi bil kriv »neoliberalizem«.

Nova slovenska levica, ki je bila v Sloveniji še včeraj marksistična, govori danes o neoliberalizmu, kot glavnemu sovražniku celostnega razvoja človeka, ne da bi pojasnila, kaj je to. Nekateri glasovi, z nostalgijo do socialistične ureditve in planske ekonomije, spodkopavajo tudi temelje tržnega gospodarstva. Vendar pa je jasno, da klasični liberalizem Adama Smitha, ki ne more biti »neo«, vsebuje temeljne principe svobodnega trga. Poudarja, da so monopoli, tako privatni in toliko bolj državni, neskladljivi s tržnim gospodarstvom. Pomanjkljivost tega avtorja ni v njegovi knjigi o bogastvu narodov, temveč v knjigi »The theory of moral sentiments«, kjer izhaja iz zgrešenega mnenja o naravni dobroti človeka.

Ali je »neoliberalizem« res vzrok ekonomske krize v svetu in v Sloveniji? Na globalni ravni se je finančna anarhija pričela z globalizacijo, ko državne centralne banke niso več nadzorovale finančnih transakcij, ker še ni prišlo do vzpostavitve globalne finančne avtoritete. Notranji vzgib sta bila verjetno pohlep, pa tudi nuja po nenehni rasti in vedno večjih kratkoročnih zaslužkih, vgrajena v sam sistem odprtih družb, ki svoje kapitalske potrebe pokrivajo s kotiranjem na borzah.

V Sloveniji pa moramo iskati vzroke sedanjega stanja tudi drugje. Vprašajmo se: ali v Sloveniji sploh imamo trg, ki je relativno neodvisen od politike in centrov moči? Uspehi mnogih novih start-upov, nešteto malih in srednjih podjetij z izvoznim potencialom priča, da svobodni trg le imamo, vendar pa sloj gospodarskih subjektov z visoko dodano vrednostjo, ki na globalnih trgih tekmuje z znanjem, trudom in nešteto tveganji nima vplivnega položaja v družbi. Ustroj gospodarstva, ki temelji na velikih »prilaščenih« ali državnih podjetjih, še vedno narekuje model pajdaškega sistema privilegijev. Ali gre tu za »neoliberalizem«? Vzrok naših nadlog ni zgrešena ekonomska teorija, temveč zloraba sistema s strani kontinuitete režima, ki je bivše komuniste in sorodne oportuniste, prelevljene v kapitaliste, podpirala ter jim tudi v času po osamosvojitvi in demokratizaciji dajala priložnosti za okoriščenje mimo zakonov prava, etike in tržnega gospodarstva. V Sloveniji zato ne potrebujemo spremembe gospodarskega sistema temveč vzpostavitev nečesa, česar do sedaj še nismo imeli. Vprašajmo se: ali smo v Sloveniji resnično vsi enaki pred zakonom? Kako smo izvedli privatizacijo? Ali smo na čelu slovenskih podjetij v zadnjih dvajsetih letih imeli resnične podjetnike, ali pa morda politično nastavljene direktorje iz časa socializma in, kasneje, njihove sorodnike in varovance? Če je tajkunska nestrokovna elita skrbno obremenjevala večino večjih slovenskih družb, da si jih je olastninila: ali naj se čudimo, da podjetja niso imela možnosti za razvoj inovativnosti, blagovnih znamk in dobrih praks, za dvig konkurenčnosti, ki bi jim zagotovil trajni obstoj in rast? Zato ne bodimo podložni politični in ekonomski kontinuiteti in ne nasedajmo igri, ki želi pozornost obrniti stran od resničnega vzroka problema.

Vsekakor pa je prav, da se, v teh zahtevnih časih za Slovenijo in globalizirani svet, vprašamo o mejah tržnega gospodarstva in njegovih izboljšavah. Ločiti je treba med samimi zakoni ekonomske znanosti – ki je zmes eksaktnih in družboslovnih spoznanj –, in etično-moralnimi pogoji uporabe le teh, ki slonijo na končnih vzgibih naših dejanj.

Ekonomija odgovarja na vprašanje na kakšen način in po kakšnih zakonitostih se na trgu najbolj učinkovito uresničuje izmenjava dobrin med subjekti. Z zakoni tržnega gospodarstva je tako, kakor z zakoni fizike: veljajo, pa če nam je to všeč ali ne. Sicer pa tržno gospodarstvo potrebuje politični okvir, v katerem lahko deluje. Usmerja ga etični temelj, vrednote, socialna zavest določene družbe, ki posameznikom, vzgojenim v okviru določenih vrednot zagotavlja svoboščine in nalaga neodtujljive dolžnosti. Tukaj se naše ocenjevanje trga deloma razlikuje od klasičnega liberalizma, ki zaupa v njegovo avtomatično socialno uravnovešenost. Na trgu delajo tudi ljudje, brez moralnih principov, ki tržne zakonitosti zlorabljajo. Teh neravnovesij trg sam po sebi ne uravnava. Zato sta potrebni pravna država in ustrezna socialna zakonodaja, ki dodata, kar manjka tržni naravni zakonitosti.

V liberalnem kapitalizmu brez etičnih okvirov sta denar in kapital sama sebi namen. Če malo poenostavim, tak sistem lahko uniči človeka, njegovo odgovornost in svobodo, če skoncentrira lastništvo v rokah nekaj posameznikov ali skupin, tako da ostalim ostaneta le vlogi delavca in potrošnika, ali celo status brezposelnega odvečneža. Vendar pa je, kljub pomanjkljivostim, v tem sistemu še vedno vsem zagotovljena pravica do lastništva ter odprta pot podjetništva in samostojne iniciative.

Socializem, ki je nenazadnje državni kapitalizem, pa uniči osebo, ker človeku vzame odgovornost in svobodo, ne priznava mu dostojanstva gospodarja in odgovornosti lastništva. Lastnik vsega je država. Poseben primer je tu Kitajska, ki ima državni in privatni kapitalizem, ki sicer spominja na fašizem, ker je kapital povezan s totalitarno vlado, brez svobodnega trga. Če je v liberalnem kapitalističnem sistemu država poklicana, da skrbi za delovanje svobodnega trga in varuje posameznika pred zlorabami kapitala, v socializmu te možnosti ni, ker sta lastništvo in politična oblast v rokah iste skupine ljudi. Zato naredi socializem iz ljudi odvisnike, ki niso za ničesar odgovorni, katere potem udomači in pomiri s socialnimi transferji in predvidljivim okvirjem, brez življenjske dinamike. Tak sistem ne more dolgoročno obstajati. Presodimo, čemu je bolj podoben gospodarski sistem, ki trenutno vlada v Sloveniji, ob tem pa premislimo, v kakšnem sistemu bi hoteli živeti.

Rešitve za bolj uspešno in pravično družbo zagotovo lahko najdemo v Katoliškem socialnem nauku. To ni ekonomska teorija saj spada v okvir moralnega nauka, vendar nam jasno pove, da kapital ni sam na sebi namen in da mora središče tržnega gospodarstva biti človek, ki se uresničuje v skupnosti. Naj na hitro spomnimo na štiri temeljne principe Katoliškega socialnega nauka: dostojanstvo človeka, skupno dobro, subsidiarnost in solidarnost. Ob tem velja opozoriti še na poudarek, ki ni nov, vendar je s papežem Frančiškom postal še posebno aktualen in to je skrb za revne in zapostavljene v družbi.

Katoliški socialni nauk ima jasne odgovore tako na vprašanje ustvarjanja kot pravičnega razdeljevanja dobrin. Pri vprašanju ustvarjanja dobrin sprejema pravila trga, se zavzema za svobodo in odgovornost posameznika ter za samoiniciativnost in podjetnost na etičnih krščanskih temeljih. Kar zadeva razdeljevanje dobrin, pa nikakor ne poudarja samo dobrodelnosti, ne zavzema se za neko razdeljevanje nezasluženega, temveč predvsem za razpršitev lastništva, ki s seboj prinese pravice in koristi, pa vedno tudi odgovornosti. To, da je človek svoboden gospodar, Stvarnikov sodelavec, izhaja iz krščanskega principa človekove podobnosti Bogu. Človek, ki dela, ima dostojanstvo, še bolj pa človek, ki je poleg tega še lastnik in je odgovoren za svojo lastnino. Za družbo je dobro, da ima čim več subjektov, ki niso samo delavci temveč tudi odgovorni lastniki, podjetniki in gospodarji. Zato je ta nauk še posebno pozoren na mala in srednja podjetja ter tudi na kooperative – zadruge –, kjer je last velike firme razpršena na veliko število delavcev-lastnikov.

Ker sam nisem ekonomist in na ta vprašanja gledam le iz podjetniške in menedžerske izkušnje, moram povedati, da pogrešam, da v Sloveniji še nismo uspeli na visoki ravni razviti ustanove, ki bi sistematično študirala in v javnosti promovirala bogato tradicijo Katoliškega socialnega nauka. Hvalevredni so poskusi Fakultete za Poslovne vede v okviru Katoliškega Inštituta. Pozdravljam tudi preučevanje dialoga med klasičnim liberalizmom in krščanstvom, od misli modrecev iz Univerze v Salamanci v XVI. stoletju, prek Lorda Actona (1834–1902), Friedricha von Hayeka (1899–1992) in avstrijske šole. Opozoriti pa je treba na že skoraj popolnoma pozabljeno misel Antonia Rosminija (1797–1855) ali pa Oswalda von Nell-Breuninga (1890–1991), ki je s svojimi idejami o subsidiarnosti vplival na okrožnico Quadragesimo Anno (1931) papeža Pija XI. Tu so tudi nekateri elementi Chestertonovega in Bellocovega nesrečno imenovanega distributizma, – ki pa se ne nanaša na distribucijo prihodka, temveč na razpršitev lastništva –, predvsem pa ključni prispevek solidarizma Heinricha Pescha (1854–1926), ki je temelj sodobnega Družbenega nauka Cerkve in je bistveno vplival na okrožnico Rerum Novarum papeža Leona XIII. Nenazadnje pa bi se vsekakor morali posvetiti tudi bogati verigi slovenskih mislecev iz XIX. in XX. stoletja, ki so načrtno preučevali Družbeni nauk Cerkve z različnih pogledov in vidikov in ga tudi preizkusili v praksi: od Janeza Evangelista Kreka, Aleša Ušeničnika, Andreja Gosarja, Franceta Vebra in Ivana Ahčina, pa vse do Marka Kremžarja, čigar knjiga Izhodišča in smer Katoliškega družbenega nauka je leta 1998 izšla pri založbi Družina.

Družbeni nauk Cerkve s klasičnim liberalizmom deli ključno izhodišče. Gre za vprašanje osebne lastnine, ki zagotavlja človeku svobodo in dostojanstvo Bogu podobnega soustvarjalca in gospodarja. Zelo se je treba zavedati, da bi brez gospodarske svobode kmalu bilo konec vseh svoboščin in tudi verske svobode. Svobodni trg je življenje samo, trg smo mi, podjetniki in potrošniki, povpraševanje in ponudba, vrvež novih idej in umirajočih spodletelih izdelkov, delavcev, ki so motivirani in hočejo priti naprej in drugi, ki morda raje živijo na račun drugih. Trg je treba pustiti živeti in se razvijati, vgraditi pa je treba vanj varovalke, da se ne sprevrže. Zato je v tržnem gospodarstvu potrebno državi pustiti možnost usmerjanja in omejitev. Država naj ščiti najbolj ranljive člane družbe, kar pa ne pomeni, da mora zagotoviti varnost in blaginjo vsem. Trg pa ni nedolžen, saj na strani ponudbe ne pokriva samo resničnih potreb temveč ustvarja tudi umetne, ki temeljijo na nepotešenih željah, ki pa jim v principu ni meja. Njegov razvoj lahko pravilno usmerjajo samo globoko ozaveščeni potrošniki, ki so bili vzgojeni v krepostih razumnosti in zmernosti, osebe, ki so zaradi notranje svobode sposobne obvladovati lastne želje. Tu smo pa že pred pomembnim vprašanjem vzgoje v etiki, ki pa je nujna naloga družine, šole in seveda tudi Cerkve.

Ali naj se torej kristjani zavzemamo za neko krščansko ekonomijo? Menim, da ne, saj je to nesmisel, obstaja le ekonomija. V njej naj delajo kristjani po vesti in sicer v makroekonomski, kakor v mikropodjetniški razsežnosti, pa bo ta postala krščanska. Zoperstavljajmo se predvsem neenaki razdelitvi ekonomske svobode. Vsi smo, pred Bogom in pred zakonom, enakopravni in enakovredni, nismo pa enaki. Španski jezuit Juan de Mariana (1536–1624) je v XVI. stoletju pisal, da enakopravnost pred zakonom predpostavlja neenakosti, kakor je že ta, da je pravično, da najbolj produktivni zaslužijo več. Namesto dirigirani redistribuciji dobrin, se posvetimo vzgoji potrošnikov in državljanov ter ustvarjanju urejenega in pravičnega okvira, ki bo omogočil podjetništvo in bo uspešen pri spodbujanju ljudi k osebnemu napredku prek izobraževanja in razvijanja lastnih sposobnosti.

Pri ureditvi družbe in gospodarstva ter iskanju možnih poti iz krize katoličani izbiramo tržno gospodarstvo svobodnega trga v demokratičnem in socialnem okviru. Po eni strani sprejemamo zakone svobodnega trga, vendar nujno tudi etično-moralni okvir, ki človeka postavlja nad kapital. Spodbuda podjetništva tako nikakor ni v konfliktu s kooperativističnimi iniciativami, saj sta podjetnost ter inovativnost predpogoj, da je katerakoli gospodarska družba – tudi kooperativa – lahko uspešna na svobodnem trgu. Tako se različne poti dopolnjujejo, vse pa morajo upoštevati zakonitosti svobodnega trga ter etične temelje družbene ureditve.

Na tem mestu velja premisliti, koliko obetajočih procesov v slovenskem gospodarstvu, ki so bili pred drugo svetovno vojno v Sloveniji v razcvetu, je prekinila revolucija in vzpostavitev titoističnega režima, od cvetočega medvojnega podjetništva do Krekovega zadružništva. Tako moramo danes v marsičem pričeti znova. Na krizo zato ne smemo gledati samo kot na grozečo nevarnost, temveč tudi kot priložnost, da v temelju spremenimo stvari, ki so razlog trenutnega neuspeha. Vzpostaviti bo potrebno pogoje, ki bodo v ljudeh obnovili svobodno zavezanost etično-moralnim temeljem in smisel za skupno dobro, postavili človeka v središče gospodarstva ter oživili duh samoiniciative in podjetništva. Saj, kot je rekel papež Janez Pavel II., »moralni vzroki napredka in blaginje temeljijo na konstelaciji kreposti, kot so: podjetnost, sposobnost, red, poštenost, iniciativa, skromnost, gospodarnost, duh služenja, držati besedo, upati se, skratka, ljubezen do dobro opravljenega dela. Noben sistem ne družbena struktura ne more rešiti, tako, kar magično, problem revščine, brez omenjenih kreposti« (Janez Pavel II., Nagovor pred ekonomsko komisijo za Latinsko Ameriko in Karibe pri Združenih narodih, 1987).

Poleg uspešnih podjetnikov pa naše gospodarstvo potrebuje tudi nove poskuse na področju kooperativizma. Zaradi spomina na to, kar je bilo zadružništvo v prejšnjem režimu se zagotovo marsikomu namrščijo obrvi ob sami besedi ali pa nanjo gleda, kakor da gre za neresno idejo kakega zanesenjaškega krščanskega naivneža. A v svetu ni tako. Primer uspešnega zadružnega podjetja je npr. kooperativna multinacionalka Mondragon Corporation iz Baskije. Mondragon je izjemen zgled, ne le zaradi kooperativne oblike ureditve po načelih Družbenega nauka Cerkve, temveč predvsem zaradi sposobnega podjetništva, ki vlaga večji del dobička v nadaljnjo rast. Mondragon je profitna družba, katero je leta 1956 ustanovila skupina mladih inženirjev s podporo duhovnika Joseja Marije Arizmendiarrieta. Mondragon je osnovan na sledečih načelih: odprtost za vse, ki želijo postati delavci-lastniki, demokratična organizacija in participativno vodenje posameznih družb in skupine, delu podrejena vloga kapitala, določitev plač po načelih solidarnosti, sodelovanje med različnimi kooperativnimi podjetji skupine, zavest poslanstva spreminjanja širše družbe, v kateri delujejo, zavest globalne odgovornosti za skupno ter vzgoja in izobraževanje članov. Ob vsem tem pa seveda uspešno konkurirajo na trgu z inovacijami, kvaliteto, produktivnostjo, konkurenčnimi cenami in obvladovanjem kanalov, tako kot vsako drugo podjetje, ki se bori za obstanek in rast na svetovnih trgih. Mondragon danes šteje 60.000 sodelavcev-lastnikov v sistemu, ki vključuje 150 kooperativnih podjetij z letnim skupnim prometom nad 8 tisoč milijonov evrov. S 34 tovarnami v 12 različnih državah po svetu in se posveča industrijski proizvodnji, trgovini in finančnim storitvam.

Kooperativizem je le ena od podjetniških oblik na svobodnem trgu. V Sloveniji je zelo priporočljiva, ker bi ustvarila plast odgovornih lastnikov, tudi med tistimi, ki bi sicer bili drugače samo delavci ali porabniki na trgu, ter morda ustvarila nove priložnosti tudi za tiste, ki so trenutno zunaj trga dela. Vendar pa je tu, poleg načela solidarnosti, predvsem potreben duh podjetništva. Kjer ni podjetništva tudi zadruge propadejo. Zdravo je, da se razvijajo uspešna podjetja, ki večji del dobička investirajo v lastno rast. Kjer tega ni, tudi delavska last delnic ali kooperativni princip podjetja ne reši. Nesposobna podjetja, taka in drugačna pa morajo propasti, ker sicer plačuje njih nesposobnost vsa družba. To pa ni neoliberalizem temveč tržna zakonitost.

Prepričan sem, da bomo iz krize izšli le s pomočjo novega podjetniškega duha, preko novih gospodarskih pobud in prek investicij iz Slovenije in tujine, ki bodo dvignile zaposlitev in produktivnost ter omogočile inovativnost in izvoz. To je pot svobodnega trga, v okviru demokratične, socialno zavzete, predvsem pa pravne države samoiniciativnih, odgovornih, solidarnih in ozaveščenih državljanov s smislom za skupno dobro. Zato delajmo za dialog in družbeni konsenz, ki bo sposoben vzpostaviti pogoje za uresničitev krepostnega kroga pravičnega in dolgotrajnega razvoja.



Literatura:

1. Kompendij družbenega nauka Cerkve, Papeški svet Pravičnost in mir, Založba Družina, Ljubljana, 2007.
2. Fr. Heinrich Pesch S.J., Ethics and the national economy, translated by Rupert Ederer, Ihs Press, ZDA, 2003. (Izvirnik, Ethik und Folkswirtschaft, Herdersche Verlagshandlung; Freiburg im Breisgau, 1918).
3. Izhodišča in smer Katoliškega družbenega nauka, Marko Kremžar, Založba Družina, Ljubljana, 1998.
4. Stebri vzajemnosti, Marko Kremžar, S.L.O.G.A. Ltda., Buenos Aires, 1988.
5. Solidarist Economics: The Legacy of Heinrich Pesch, Jim Wishloff, Review of Business, St. John's University, College of Business Administration, USA, 2006.
6. Mondragon: A For-Profit Orghanization That Emboides Catholic Social Thought,David Herrera, Review of Business, St. John's University, College of Business Administration, USA, 2004.
7. Beyond Distributism, Thomas E. Woods, Jr., Acton Institute, 2012.
8. Economics of good and evil, Tomas Sedlacek, Oxford Univertsity Press, New York, USA, 2011 (Izvirnik, Ekonomie dobra a zla, Praha, 2009).
9. Zadružna misel, Izbor člankov in razprav, France Veber, S.L.O.G.A. Ltda., Buenos Aires, 1979.
10. Socialna ekonomija, Ivan Ahčin, Družabna pravda, Buenos Aires, 1958.
11. Apostolska spodbuda Veselje evangelija o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu, Papež Frančišek, Založba Družina, 2013.
12. Catholic Social Thought and Modern Liberal Democracy, Thomas W. Smith, Logos: A Journal of Catholic Thought and Culture, Catholic Studies at the University of St. Thomas, USA, 2008.
13. CST 101: Basic Principles of Catholic Social Thought, Review of Business, St. John's University, College of Business Administration, USA, 2006.