Z generalnim sekretarjem Caritas Internationalis se je o odzivanju na krize po svetu v zadnjih letih, še posebej na pandemijo, o Slovenski karitas ter posebni značilnosti Karitas v primerjavi z drugimi dobrodelnimi organizacijami pogovarjal Družinin novinar Marjan Pogačnik.

Na kakšen način se Karitas odziva v pandemiji?

Na tri načine. S projekti, prek katerih v skladu s prošnjo svetega očeta odgovarjamo z gestami solidarnosti do najrevnejših, z ozaveščanjem najrevnejšega prebivalstva in krepitvijo zmogljivosti, pa tudi z razmislekom o zdravstvenem sistemu in preventivi na svetovni ravni. Poleg tega želimo spodbuditi neformalno gospodarstvo, katerega delež v Afriki znaša 40 odstotkov in je zaradi pandemije ogroženo. Ko nek fant prodaja cigarete na križišču, zasluži nekaj centov, kar mu omogoči preživetje za tisti dan. Posvečamo se tudi vprašanju revnih držav in dolgov, ki so jih marsikdaj prejele brez pogojev in razmisleka. Za pomoč kot odziv na pandemijo smo zbrali okoli 4 milijone evrov in vzpostavili okoli 45 projektov.

S pomočjo – higienskimi pripomočki in hrano – smo dosegli skoraj 15 milijonov ljudi. Pri tem je pomembno, da je ta pomoč zgled za druge. Ko muslimani ali hindujci vidijo, da Karitas pomaga, se pomoči tudi sami lotijo. V Bangladešu so lastniki restavracij, ki niso mogli prodati hrane, na primer rekli: to težavo bomo spremenili v solidarnost. Začeli so kuhati in hraniti begunce iz Mjanmara. Naša vloga v okviru Cerkve je poleg tega ozaveščanje o nevarnosti covida, pa tudi o solidarnosti; Karitas ima namreč močno mrežo, saj povezuje 162 Karitas v 200 državah.

Ko muslimani ali hindujci vidijo, da Karitas pomaga, se pomoči tudi sami lotijo.

V Sloveniji ste se srečali z osebjem Slovenske karitas in s škofi. Kakšni so vaši vtisi?

Mislim, da je Slovenska karitas zelo mlada Karitas, saj se je rodila s spremembami, ki so se zgodile v devetdesetih letih. Hitro se je razvila in je pragmatična, išče praktične rešitve. Nekdo na primer opazi, da ljudje s pokvarjenimi kolesi iščejo popravilo; zatem najdejo nekoga, ki popravlja; ta zamisel hitro napreduje, pridruži se še več sodelavcev in danes program odgovarja še na drugo stisko, osamljenost, in potrebo po ozaveščanju. Ključno pri tem je, da je nekdo pripravljen dati svoj čas in biti solidaren skupaj s Karitas. Slovenska karitas ima angažirano ekipo, ki je pri razmišljanju s korakom v prihodnosti, njeno vodstvo pa ima vizijo in vleče naprej. Pri njej vidim tri razsežnosti Cerkve, o katerih je govoril papež Benedikt XVI.: bogoslužje, lomljenje kruha in diakonijo. Ena od teh treh vlog, diakonija, je danes zaupana Karitas in škofje to vidijo kot eno od poslanstev Cerkve.

To sem ugotavljal z zanimanjem in veliko zadovoljstva. To, kar sem bral v teoriji pri Benediktu XVI., tu vidim uresničeno. Eden od škofov je ob tem dejal: »Pazite, da ohranite svoje vrednote, vrednote človeka, da ne postanete navadna nevladna organizacija,« o čemer govori tudi papež Frančišek. To pomeni, da mora Karitas delovati v ponižnosti, biti vir povezanosti in da se mora nekaterim stvarem tudi odreči. Nekega projekta se ne smemo lotiti samo zaradi njega samega, ampak ker je potreba. Program Kupim kozo je primer projekta, ki odgovarja na potrebe. Mislim, da Slovenska karitas lahko veliko prispeva h Karitas na evropskem vzhodu, na jugu, in kaže, kako je mogoče drugače živeti diakonijo.

Slovenska karitas ima angažirano ekipo, ki je pri razmišljanju s korakom v prihodnosti, njeno vodstvo pa ima vizijo in vleče naprej.

Kakšna je posebnost Karitas v primerjavi z drugimi humanitarnimi organizacijami?

To je pokazal papež Benedikt XVI. Pravi: »Karitas je delo ljubezni Cerkve.« Torej: ni Karitas brez Cerkve, ni Cerkve brez Karitas. Kot pravi papež Frančišek, sta obe povezani. Nismo nevladna organizacija. Nevladnih organizacij nočem označiti kot nekaj slabega, imajo humanistične poudarke, a pri Karitas gre za duhovno, teološko in cerkveno razsežnost, ki ji dajejo drugačen pomen. Nekega projekta ne začnemo, ker je treba ustvariti projekt, ampak zato, ker želimo biti v občestvu s tistimi, ki so v težavah, ker branimo interes revnih, jih želimo spremljati, pa tudi pomagati revnim, da spet pridejo do dostojanstva. Z vsem tem pa služimo Cerkvi. In še zadnje. Delo Karitas je delo pričevanja. Papež Frančišek nas je pogosto učil: učite podajati roko, učite Božje nežnosti do ubogih.

Obširnejši intervju je objavljen v novi številki tednika Družina (49/2021).