Alojzij Pavel Florjančič se je rodil leta 1940 na Uršnih selih. Osnovno šolo je obiskoval v sosedni kočevarski vasi Laze med letoma 1946 do 1949, nižjo gimnazijo v Ribnici, med letoma 1954 in 1957 je obiskoval industrijsko šolo v Mariboru, leta 1962 je v Ljubljani končal višjo gimnazijo. Vmes je delal v novomeški Montomontaži, (kasneje IMV, zdaj Revoz) in pri Geološkem zavodu Ljubljana. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral leta 1970, se poročil in zaposlil kot geolog v Rudniku urana Žirovski Vrh in se čez štiri leta kasneje vselil v lastno hišo.

Specializiral se je na jedrskih surovinah v Franciji, ter tam, na Madžarskem, v Ameriki in na Češkem osvajal znanje za kontrolo kakovosti uranove rude. Sodeloval je na domačih in mednarodnih simpozijih ter objavljal strokovne prispevke. Na gorenjskih osnovnih šolah je več let vodil geološke krožke. Po predčasnem zaprtju rudnika se je leta 1992 predčasno s priznano polno delovno dobo upokojil. V Škofji Loki je aktivno vključen v Muzejsko društvo Škofja Loka in v Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka, Stara Loka. »Uspelo nam je ustvariti Alejo znamenitih Ločanov in Park škofov. Prav v slednjem smo letos, ob 1050 letnici prve omembe Loke, postavili kip škofa Abrahamu in Brižinskim spomenikom.«

Jernej Tavčar in Alojzij Pavel Florjančič med predstavitvijo knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Obilica slik, ki so mu ostale v spominu 

Na vprašanje, kako to, da se kot geolog v zadnjih letih toliko posveča zgodovini, je odgovoril, da je z geologije, ki je dejansko zgodovina zemlje, sčasoma zlahka prešel na klasično zgodovino, predvsem na lokalno polpreteklo zgodovino. »Naš dom med Gorjanci in Kočevskim rogom med vojno in takoj po njej me je namreč že od zgodnjega otroštva »obdaroval« z obilico slik, ki so mi ostale v spominu. Riž, makaroni in tenente s šibo, menažka s slastnim partizanskim golažem za hišo, panični nočni beg v bližnji železniški preduh ter histerično žebranje, ki ga je končal silovit zračni udar eksplozij spuščenih bomb ameriških bombnikov v bližnji hrib. Drugo jutro pa smo tekali po košenicah in nabirali staniolske trakove, ki so jih te iste leteče trdnjave spuščale zaradi zaščite pred nemškim radarjem iz Cerkelj.

Neke noči sem se zbudil in zagledal neznanega moža v sobi in prestrašeno zajokal. Mama me ni mogla prepričati, da je to naš ate, ki je prišel iz taborišča in hoste. Zatem slika nemških vojakov besarabcev s šnelfajercami, ki so nas hoteli postreliti, ker niso dobili »hleba«. Pravočasno jih je nagnal nemški oficir, ki nam je potem v sobi ponudil čokolado.

»Vse to me je trajno zaznamovalo.«

Po vojni smo se preselili v bližnjo vas Laze in ljudi iz dveh hiš nisem razumel. Povedali so mi, da govorijo po kočevarsko? Kaj je to? V internatu so bili z nami sošolci Peter Karabiner, Toni Schönborn in Lovo Udvar, sirote banatski Nemcev. Čez nekaj časa so prišli ponje iz Rdečega križa. Starejši, Peter, je ostal, ker niso našli njegovih sorodnikov.

Vse to in številne zapuščene in porušene hiše v vaseh po Kočevskem me je trajno zaznamovalo, da sem kasneje začel raziskovati razmere in dogodke med vojno in takoj po njej v okolici rojstnega kraja in novega škofjeloškega doma ter to začel objavljati v različnih časopisih, revijah in knjigah. Nekaterim sem bil urednik, ustanovitelj ali avtor.«

Predstavitev knjige Iz paradiža. Tri stoletja Škofjeloškega pasijona 21. septembra 2023 v Škofji Loki: Jernej Tavčar, Alojzij Pavel Florjančič, Jože Šenk in direktor založbe Salve Gašper Berčič. FOTO: Ivo Žajdela

Preteklost je temelj naše kolektivne zavesti

Poleg letošnje knjige Iz Paradiža, o Škofjeloškem pasijonu, je izdal še štiri odmevnejša dela. Leta 2000 je napisal monografijo Rudnik urana Žirovski vrh, leta 2001 pa prispevek Povojna grobišča v Crngrobu v Loških razgledih (št. 48), ki je doživel veliko polemik. Svoji novi fari v Stari Loki je leta 2005 uredil veliko knjižno kroniko Več kot tisoč let, in leta 2015 še velik Zbornik župnije sv. Jurija v Stari Loki. Rojstnemu kraju je leta 2010 poklonil knjigo Uršna sela vas sprejemajo vesela. »Skratka, moj odnos do zgodovine je aktiven in je eden od dejanj mojega življenja.«

Glede negovanja spomina je dejal: »Preteklost je temelj naše kolektivne zavesti, ki nam pomaga razumevati današnji čas ter nas usmerja v pravo in dobro smer. To velja negovati.« In dodal: »Da bi nas bilo čim več deležnih tega. V življenju pa je najbolj pomembno, da ga pošteno, dobro in primerno dolgo preživimo.«

Že dalj časa se posveča Škofjeloškemu pasijonu

Že dalj časa se posveča Škofjeloškemu pasijonu. Pove, da so po izjemnem uspehu z njim v letih 1999 in 2000 leta 2004 začeli s pripravami na naslednjo uprizoritev v letu 2006.

»Zaradi zapletov na občini do uprizoritve ni prišlo. Zato smo pri Mohorjevi družbi tega leta izdali obširen katalog protestne Potujoče razstave Škofjeloški pasijon, s katero smo obvestili širšo javnost o tem neodgovornem dejanju.

Tako so nastali Pasijonski doneski kot vsakoletna periodična mednarodna publikacija, ki sem jo urejeval vse do nedavnega. V njih sem začel sistematsko objavljati slovenske pasijone, zbirati o njih podatke in fotografije, zlasti vseh znanih uprizoritev Škofjeloškega pasijona pri nas in po svetu, objavljati domače in tuje avtorje o pasijonskih igrah. To je še posebej pomembno v letih, ko ne uprizarjamo Škofjeloškega pasijona. Praviloma ga uprizarjamo namreč vsakih šest ali sedem let. V letih, ko ga ne uprizarjamo, imamo celotedenske Dneve Škofjeloškega pasijona v Škofji Loki, Pasijonske večere v Stari Loki, Romualdov dan s pasijonsko dramsko noviteto v loškem kapucinskem samostanu, pasijonske koncerte, pasijonka romanja. Tako vzdržujemo pasijonsko kondicijo.«

Predstavitev knjige Iz paradiža. Tri stoletja Škofjeloškega pasijona 21. septembra 2023 v Škofji Loki, Alojzij Pavel Florjančič in Jernej Tavčar. FOTO: Ivo Žajdela

Škofjeloški pasijon – trajna narodna vrednota

Doda, da je Škofjeloški pasijon dragocena, nenadomestljiva in trajna narodna vrednota. Njeno kulturno izročilo je prepoznal tudi UNESCO, ki je edinega izmed številnih pasijonov po svetu, torej prav našega, uvrstil v register nesnovne kulturne dediščine človeštva. Ni samo prvo zapisano slovensko dramsko besedilo in scenarij z Unescovo kolajno in »ena najlepših pesnitev v slovenski literaturi sploh« (Matija Ogrin) ter kajpak bleščeča predstava v slikovitem mestu, je preprosto in predvsem, aktualen, skoraj nujen, saj nam kaže ogledalo in nas usmerja na pravo pot, resnico in ljubezen. Ponosen je na Škofjeloški pasijon, na avtorja očeta Romualda, Magistra processionis in njegove naslednike ter na pasijonce, ki to slovensko vrednoto tako srčno in predano prenašajo naprej.

Razgibano romanje od prvih izvedb do dvajsetih let 21. stoletja

Kot je v knjigi Iz paradiža. Tri stoletja Škofjeloškega pasijona zapisal p. Metod Benedik knjiga Alojzija Pavla Florjančiča v besedi in sliki bralcu zelo nazorno posreduje, kako je skozi Škofjeloški pasijon (Processio Locopolitana) več kot tri stoletja v različnih jakostih klic angela v Peti podobi Pasijona (Krvavi pot) »Ah človek, prov tojga Odrešenika pomisli« odmeval v Škofji Loki ter po drugih krajih, tudi onstran naših meja. Avtor se je kratko najprej dotaknil širših okoliščin, ki so postopno ustvarjale okolje, v katerem se je v začetkih 18. stoletja rodil Škofjeloški pasijon, potem pa zelo razgibano roma od njegovih prvih izvedb do dvajsetih let 21. stoletja, ko ta prireditev sme obhajati že kar častitljivo tristoletnico.

Predstavitev knjige Iz paradiža. Tri stoletja Škofjeloškega pasijona 21. septembra 2023 v Škofji Loki, Alojzij Pavel Florjančič in Jernej Tavčar. FOTO: Ivo Žajdela

Aleksander Igličar, nekdanji predsednik Muzejskega društva Škofja Loka

»Pavel je izjemen poznavalec Škofjeloškega pasijona. Bil je pobudnik in dolgoletni urednik zbornika Pasijonski doneski, ki od leta 2006 prinaša zapise o pasijonih. Je začetnik ohranjanja pasijonske kondicije z namenom, da se pasijonski dogodki pripravljajo tudi v letih, ko se Škofjeloški pasijon ne uprizarja. Je med pobudniki gibanja Pasijonski veter, ki povezuje slovenske pasijonce. Pri njem najbolj cenim, ker združuje pobudo in izvedbo, saj mnoge knjige in druge dogodke, zasnuje, zapiše besedilo in sodeluje pri njihovem oblikovanju. Takih osebnosti ni prav veliko. Dolga leta deluje v Muzejskem društvu Škofja Loka, kjer je bil tudi predsednik. Je pobudnik Aleje znamenitih Ločanov, v kateri so danes obeležja več kot petnajstih loških osebnosti.«

Na predstavitvi knjige Iz paradiža. Tri stoletja Škofjeloškega pasijona 21. septembra 2023 v Škofji Loki. FOTO: Ivo Žajdela

Alojzija Pavla Florjančiča sem vprašal o raziskovanju Škofjeloškega pasijona in odnosu do dragocene ljudske dediščine.

Kako ste se srečali s Škofjeloškim pasijonom?

Podrobneje sem se njemu posvetil leta 1987, ko je izšla Faganelova preprosta fonetična transkripcija Škofjeloškega pasijona pri Mladinski knjigi kot 238. zvezek v popularni zbirki Kondor, ki sem ji bil zvest še iz študentskih časih. Knjiga v 2.000 izvodih je izšla v sodelovanju s Cankarjevim domom. Poleg replik so dodane tudi prevedene didaskalije, gledališki napotki za inspicienta predstave, torej gre za pravi gledališki scenarij v žepni izdaji. Vemo, da so ga kasnejši režiserji Škofjeloškega pasijona pridno uporabljali. Kasneje smo izvedeli, da so v osemdesetih letih v Ljubljani razmišljali, da bi poživili kulturni in turistični utrip prestolnice prav z atraktivnim Škofjeloškim pasijonom, s katerim bi se lahko začeli vsakoletni poletni dnevi takrat že uveljavljenega Ljubljanskega festivala.

Po letu 1991 smo tudi v Škofji Loki začeli razmišljati o Škofjeloškem pasijonu, katerega po zadnji Debeljakovi uprizoriti v letih 1936 in 1937 ni bilo več »primerno« uprizarjati, razen skromnih poskusov v cerkvah (Karel Gržan, Peter Jamnik), pa seveda v zamejstvu in v Argentini. Leta 1991 je imel Metod Benedik v Loki predavanje o Pasijonu, naslednje leto pa smo na simpoziju o Škofjeloškem pasijonu (Metod Benedik, France Križnar, Marko Marin, Peter Jamnik) s koncertno izvedbo Pasijona na Loškem gradu (glasbena oprema Andrej Misson) sprožili močan pasijonski sunek. Kljub veliki zagnanosti so zahtevni in obsežni organizacijski, tehnični in finančni vidiki uprizoritve odmikali čas izvedbe. Videti je bilo, da nas bo Ljubljana prehitela. Leta 1996, ob 60. letnici Muzejskega društva, smo v t. i. Loški triadi z geslom Iz Paradiža zopet opozorili na Pasijon. Domišljam si, da smo pomagali premakniti pasijonski voz, še posebej zato, ker smo v zamejski Globasnici istega leta videli, da se da Škofjeloški pasijon izvesti z amaterji. Naslednje leto je domači režiser Marjan Kokalj iz Selške doline, začel s pripravami in v velikonočnem času 1999 je Škofjeloški pasijon ponovno zaživel v vsej svoji jezikovni, duhovni, verski in gledališki veličini.

Kaj vse ste (doslej) storili za publiciranje Škofjeloškega pasijona?

Po izjemnem uspehu Škofjeloškega v letih 1999 in 2000 so se leta 2004 začele priprave na naslednjo uprizoritev v letu 2006. Zaradi zapletov na občini do uprizoritve ni prišlo. Zato smo pri Muzejskem društvu tega leta izdali obširen katalog protestne Potujoče razstave Škofjeloški pasijon, s katero smo obvestili širšo javnost o tem neodgovornem dejanju. Tako so nastali Pasijonski doneski kot vsakoletna periodična mednarodna publikacija, ki sem jo urejeval vse do nedavnega. V njih sem začel sistematsko objavljati slovenske pasijone, zbirati o njih podatke in fotografije, zlasti vseh znanih uprizoritev Škofjeloškega pasijona pri nas in po svetu, objavljati domače in tuje avtorje o pasijonskih igrah. To je še posebej pomembno v letih, ko ne uprizarjamo Škofjeloškega pasijona. Praviloma ga uprizarjamo namreč vsakih šest ali sedem let. V letih, ko ga ne uprizarjamo, imamo celotedenske Dneve Škofjeloškega pasijona v Škofji Loki, Pasijonske večere v Stari Loki, Romualdov dan s pasijonsko dramsko noviteto v loškem kapucinskem samostanu, pasijonske koncerte, pasijonka romanja. Tako vzdržujemo pasijonsko kondicijo.

Zakaj je Škofjeloški pasijon pomemben?

Škofjeloški pasijon je dragocena, nenadomestljiva in trajna narodna vrednota. Njeno kulturno izročilo je prepoznal tudi UNESCO, ki je edinega izmed številnih pasijonov po svetu, torej prav našega, uvrstil v register nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Ni samo prvo zapisano slovensko dramsko besedilo in scenarij z Unescovo kolajno in »ena najlepših pesnitev v slovenski literaturi sploh« (Matija Ogrin) ter kajpak bleščeča predstava v slikovitem mestu, je preprosto in predvsem, aktualen, skoraj nujen, saj nam kaže ogledalo in nas usmerja na pravo pot, resnico in ljubezen.

Alojzij Pavel Florjančič FOTO: Ivo Žajdela

Knjiga o Škofjeloškem pasijonu Iz paradiža je veliko delo, gotovo ste ponosni nanj?

 Ponosen sem predvsem na sam Škofjeloški pasijon, na avtorja očeta Romualda, Magistra processionis in njegove naslednike, na naše pasijonce, ki to slovensko vrednoto tako srčno in predano prenašajo naprej.