Zavetnik: Mantove, mladine, študentov

Atributi: lilija, križ, mrtvaška glava in rožni venec

Sveti Alojzij Gonzaga, redovnik, zavetnik mladih, goduje 21. junija

Ime: Izhaja iz latinskega imena Aloisius, ki ga razlagajo kot latinizirano obliko germanskega imena Alwis, zloženega iz starovisokonemških besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Nekateri pa razlagajo, da ima ime enak izvor kot Ludwig (hlut »slaven« in wig »boj«).

Rodil se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione pri Mantovi blizu Gardskega jezera v Italiji,

umrl pa 21. junija 1591 v Rimu.

Družina: Bil je potomec plemiške rodbine Gonzaga, ki je imela v lasti vojvodski prestol v Mantovi. Njegov oče je bil don Ferrante Gonzaga, mati pa grofica Tana di Santena. Bratu, ki se je rodil za njim, je bilo ime Rudolf.

Sodobniki: sveti Karel Boromejski, sv. Robert Bellarmino, papež Gregor XIII., španski kralj Filip II.

Skupnost:: 21. novembra 1585 je kot novinec vstopil v jezuitski red v Rimu in tam po dveh letih naredil zaobljube. Temelje redu je 15. avgusta 1534 postavil sv. Ignacij Lojolski, papež pa je leta 1540 Družbo Jezusovo potrdil. Posebnost članov družbe je med drugim tudi ta, da poleg treh redovnih zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine izrekajo še četrto zaobljubo: popolno pokorščino papežu.

Zavetnik: Mantove, mladine, študentov; priporočajo se mu pri izbiri poklica, proti kugi, proti očesnim boleznim.

Kreposti: Bil je goreč častilec presvete evharistije in Matere božje; pod njeno podobo je tudi naredil zaobljubo čistosti za vse življenje. Kljub nadarjenosti je bil izredno ponižen, veliko se je postil in pokoril ter gojil ljubezen do bližnjega.

Dela: Zapustil je pisma in spise, ki so bili velik zgled zlasti za mladino.

Upodobitve: Na neštetih slikah ga lahko vidimo upodobljenega kot bogoslovca v talarju in koretlju, kako kleči pred razpelom, poleg sebe pa ima bič. Včasih je upodobljen tudi v viteški opremi ali kot paž. Njegovi atributi so lilija, križ, mrtvaška glava in rožni venec.

Grob: Alojzijevo telo počiva pod njegovim oltarjem v cerkvi sv. Ignacija v Rimu, glava pa je shranjena v njemu posvečeni baziliki v Castiglioneju.

Beatifikacija: Za blaženega ga je štirinajst let po smrti, 19. oktobra 1605, razglasil papež Pavel V., za svetnika pa 31. decembra 1726 papež Benedikt XIII.

Goduje: 21. junija.

Misel: »… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga.« (iz pisma materi)



Podoba, ki je včasih visela nad posteljo marsikaterega bogoslovca in duhovnika, predstavlja mladeniča, kako v koretlju kleči pred razpelom. Največkrat ima poleg sebe bič in mrtvaško glavo - znamenji spokornosti. Gre za svetega Alojzija Gonzago iz vojvodske plemiške družine iz Mantove. Že ob rojstvu je njegovo življenje viselo na nitki; šele po zaobljubi k loretski Materi božji je ozdravel. Mati je fantiča vzgajala v pobožnosti in mu privzgojila čut za reveže, oče pa je v njem videl svojega naslednika in ga zato že kot dečka uril v vojaških spretnostih. S sedmimi leti je Alojzij doživel spreobrnjenje »od sveta k Bogu« in veliko molil. V Firencah se je na dvoru izobraževal in še bolj napredoval v duhovnem življenju. Naredil je obljubo čistosti pred Marijo, ta pa mu je od Boga izprosila posebno milost, da ni v življenju občutil nobene skušnjave proti čistosti. Še mladoleten je želel vstopiti v jezuitski red, a ga oče ni pustil; po dolgih in hudih bojih je le dal svojo privolitev, a duhovniškega posvečenja ni dočakal. V letih 1590 in 1591 je v Rimu razsajala kuga. Alojzij je želel pomagati bolnikom. Ko je na cesti pobral zapuščenega bolnika, se je okužil in umrl, star komaj 23 let.

»Ni bolj jasnega znamenja, da je nekdo svetnik in eden izmed zaznamovanih, kot je to, da zapusti lagodno življenje in istočasno izkuša osamelost, trpljenje in preizkušnje.«

»O sveta Marija, moja mati! Tvojemu blagoslovu in v tvoje posebno varstvo, v nedrja tvojega usmiljenja danes, vsak dan in ob uri moje smrti, zaupam svojo dušo in telo. Tebi izročam vse svoje strahove in bolečine, svoje življenje in njegov konec, da bi po tvoji sveti priprošnji in zaslugi, po tvoji volji in volji tvojega Sina vodil in usmerjal vsa svoja dejanja.«

Po prejemu zakramentov za umirajoče ga je prišel pogledat brat provincial. »Brat Alojzij, kaj pa delate?« »Na pot se odpravljamo.« »Na katero pot?« »V nebesa!« In oče provincial je pripomnil okoli stoječim: »Ta govori o smrti, ko da bi šel na izlet v Frascati.«

»… Imeti moramo pogum in hrepeneti po nebesih, kjer bomo v deželi živih hvalili večnega Boga. S svoje strani bi želel oditi odtod in, če iskreno povem, upal sem, da bom že odšel … Sicer pa ti zaupno povem, milostljiva, da se mi duh kar potaplja, ko premišljujem o božji dobroti, v tem morju brez dna in brez mej. Nikakor mi ne uspe, da bi doumel, zakaj se Gospod ozira na to moje malo in kratko prizadevanje in zanj daje večni pokoj ter me iz nebes vabi k najvišji sreči, ki sem jo doslej tako malomarno iskal. Meni, ki sem tako malo solz pretočil zanjo, ponuja zaklad, ki je krona velikega prizadevanja in solza … Ločitev ne bo dolga. Videli se bomo v nebesih ter se skupaj veselili večne radosti združeni z Začetnikom našega zveličanja. Hvalili ga bomo z vsemi zmožnostmi svoje duše ter brez konca opevali njegovo usmiljenje.« (iz pisma materi)