Mirjam Dujo Jurjevčič piše o početju italijanskega okupatorja v Loški dolini leta 1941.

Loško dolino je aprila 1941 zasedel italijanski okupator, ki v prvih mesecih okupacije ni izvajal večjega nasilja nad prebivalstvom. Vsakdanje življenje ljudi je kljub odredbam italijanskih oblasti potekalo naprej vse do partizanskega napada na italijansko posadko v Ložu 19. oktobra 1941.

Čeprav pri tem napadu civilisti niso sodelovali, je postal okupator do prebivalcev nezaupljiv, zato je nekatere posameznike aretiral, zaslišal in zaprl.

Prebivalci Loške doline so bili deležni dveh obiskov visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziolija: prvič julija 1941, ko je prišel na »prijateljski« obisk, in drugič po partizanskem napadu na Lož. Takrat naj bi ob odhodu Ložanom zagrozil, da jim je tokrat prizanesel, v prihodnje pa da bo Lož ob najmanjšem deliktu uničen.

Aleš Brecelj o pomembnem šolniku Alojziju Geržiniču

Alojzij Geržinič (1915–2008) je bil šolnik, kulturni delavec, publicist, glasbenik in šahist. V prvem delu prispevka je prikazal njegovo mladost, izobrazbo in svetovnonazorsko opredelitev za zelo načelno katolištvo.

V drugem delu, ki obsega drugo svetovno vojno in čas neposredno po njej, je prikazal njegovo poklicno pot. Kot nasprotnik komunistične revolucije se je na poziv vodstva domobrancev na Primorskem začel ukvarjati z obnavljanjem slovenskih šol, ki jih je zatrl fašizem.

Ob prihodu jugoslovanske vojske v Trst se je umaknil v begunska taborišča v Italiji. Na vabilo dr. Srečka Barage se je vrnil v Trst in sodeloval pri obnavljanju slovenskega šolstva.

Kljub nasprotovanju Italijanov in tistega dela Slovencev, ki ni sprejemal zavezniške uprave in protikomunističnih učiteljev – beguncev, je to na Tržaškem in tudi Goriškem uspelo.

Vendar je moral Geržinič zaradi svoje domobranske preteklosti in nevarnih razmer kmalu zapustiti Trst in je emigriral v Argentino.

Tretji del prispevka obravnava njegovo življenje v Argentini, kjer si je kmalu našel primerno zaposlitev in si ustvaril družino. Živahno je sodeloval v organizacijah in listih, ki jih je ustanovila tamkajšnja slovenska povojna emigracija. Ob tem je tudi veliko komponiral.

Pogled na Stari trg pri Ložu, levo grič Ulaka s komunističnim spomenikom, na sredini zadaj vrh Slivnice, desno Križna gora nad Ložem z božjepotno cerkvijo. FOTO: Ivo Žajdela

Tranzicijska pravičnost od Trsta do Monoštra

Jernej Letnar Černič v prispevku Tranzicijska pravičnost od Trsta do Monoštra: med utopijo in resničnostjo obravnava odnos slovenske družbe do tranzicijske pravičnosti.

Ugotavlja, da slovenska družba in država v letih po prehodu iz nedemokratičnega v demokratični sistem in osamosvojitvi nista znali v polnosti sprejeti ter izpeljati vseh potrebnih ukrepov za odpravo prestanih krivic in kaznovanje storilcev.

Na tem področju je bil sicer dosežen napredek, predvsem kar zadeva vprašanje poprave krivic, pozitivno vlogo je odigralo tudi ustavno sodišče, predvsem v svojem prvem mandatu.

Nasprotno pa na področju povračilne pravičnosti ni bilo doseženega preboja, saj ni za kršenje človekovih pravic v nedemokratičnem režimu nihče sodno odgovarjal. Posledice slovenska družba in njeni ljudje čutijo v vsakdanjem življenju tako v ustanovah državne oblasti kot tudi v zasebnem sektorju.

Zapisa o Lovru Šturmu in Janezu Arnežu

En prispevek je objavljen v hrvaščini, dva pa v angleščini: Martina Grahek Ravančić, Institucija javnog tužitelja u Hrvatskoj nakon završetka Drugoga svjetskoga rata; Aron Máthé, Attempts at Justice during the Regime Change in Hungary (Poskusi dosege pravičnosti med spremembo režima na Madžarskem), Peter Jašek, Coming to Terms with the Communist Regime in Slovakia (Pomiritev s komunističnim režimom na Slovaškem).

Objavljena sta zapisa ob smrti dveh pomembnih Slovencev: Tamara Griesser Pečar piše o dr. Lovru Šturmu, Andreja Škofljanec pa o dr. Janezu Arnežu.

Koroški plebiscit – sto let kasneje

Slovenska matica je v zbirki Odstiranja izdala zbornik Koroški plebiscit – 100 let kasneje; uredil ga je Danijel Grafenauer.

Zbornik s prispevki enajstih slovenskih in avstrijskih avtorjev ter enega madžarskega osvetljuje dogodke pred sto leti v času koroškega plebiscita (1920), a posega tudi v kasnejši čas.

Dotika se mitologizacije dogodkov, kulture spominjanja in znanstvenih diskusij o plebiscitu vse do refleksije na dogodke ob obeleževanju 100. obletnice plebiscita leta 2020 na Koroškem.

Je prvi zaokrožen pogled na pomembno zgodovinsko obdobje v slovenskem prostoru po letu 1970.

Objavljeni so naslednji prispevki:

Danijel Grafenauer, Koroški plebiscit – 100 let kasneje. Zgodovinske izkušnje in pogled v prihodnost (uvod v zbornik),

Teodor Domej, Narodnopolitična diferenciacija med Slovenci na Koroškem in njen vpliv na plebiscitni rezultat,

Matjaž Klemenčič, Germanizacijski procesi na južnem Koroškem kot dejavnik plebiscitne odločitve,

Andrej Rahten, Diplomacija ob Vrbskem jezeru: medzavezniška plebiscitna komisija v luči slovenskih pričakovanj in razočaranj,

Philipp Jernej, Osvoboditelji ali okupatorji: jugoslovanska uprava na Koroškem 1918–1920,

Klaus Schönberger, »... ustrelitev po mojem naročilu«. Hans Steinacher – koroški »junak« kot agent nacionalnega terorizma,

Ulfried Burz, Refleksije o »duhovnem (obrambnem) boju« pred 10. oktobrom 1920 in po njem,

Tina Bahovec, »/P/rosimo, da si zapomnijo take junakinje«. Ženske in plebiscit med spominom in pozabo,

Brigitte Entner, »Narodni hujskači in agitatorji!« Miselni utrinki o internacijah koroških Slovencev in Slovenk spomladi 1919,

György Lukacs, »Civitas fidelissima« – plebiscit v Šopronu,

Danijel Grafenauer, Koroški Slovenci – begunci po plebiscitu 1920 v slovenski kulturi in družbi, njihova družbena integracija ter prizadevanja za skupen slovenski kulturni prostor,

Štefan Pinter, Plebiscitne proslave na Koroškem,

Marija Wakounig, Pogled v zgodovino in pro futuro: o položaju koroških Slovenk in Slovencev 1920–2020.

Razstava Odjuga, zgodbe o identitetah na prepihu

Muzej novejše zgodovine Slovenije je ob razstavi Odjuga. Zgodbe o identitetah na prepihu izdal tudi istoimenski katalog.

Razstava in katalog sta v središče postavila zgodbe priseljencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Slovenijo iz ostalih držav nekdanje Jugoslavije, in njihovih potomcev.

Kot so zapisali ustvarjalci razstave, je omogočila »intimen vpogled v razvejane osebne zgodbe posameznikov in družin treh generacij, njihove družinske dinamike, vključenost v novo okolje, ki mu pravijo dom, vpliv osamosvojitve Slovenije in vojn v Jugoslaviji na usode ljudi ter mnoštvo mogočih identitet, ki se sestavljajo v posameznem pričevalcu.

Pri tem je počlovečila procese pripadanja, samo-spoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije, drugačenja – in nenehnega gibanja med njimi.«