Prva maša je bila darovana za mučeniškega dr. Lamberta Ehrlicha (1878–1942) daroval pa jo je prof. dr. Janez Juhant, pisec monumentalne monografije o tem velikem človeku in Slovencu, ki je 26. maja 1942 umrl kot žrtev umora komunistične Varnostno-obveščevalne službe.

Prvi majski petek (3. maja) pa bo ob 19. uri na Tromostovju v Ljubljani sveta maša za beatifikacijo med vojno umorjenega bogoslovca Alojzija Breznika, ki je na seznamu svetniških kandidatov. Somaševanje bo vodil župnik iz njegove rojstne župnije Brdo pri Lukovici Bernard Rožman, pel bo Župnijski pevski zbor iz Lukovice. Bogoslužje boste lahko spremljali tudi po GOLD TV in YouTube kanalu.

Alojzij Breznik (1919-1943). FOTO: arhiv Družine

Kdo je bil bogoslovec Alojzij? Njegovo zgodbo je za Družino v seriji prispevkov o mučencih 20. stoletja ubesedil zgodovinar dr. Metod Benedik.

Bogoslovec Alojzij se je rodil 29. maja 1919 v Rafolčah, župnija Brdo pri Lukovici. Po maturi leta 1939 je stopil v semenišče. Že v gimnaziji je bil član Katoliške akcije in se ideološko prizadeval proti širjenju brezbožnega komunizma. Ko zaradi nemške okupacije ni več mogel domov v Rafolče, je dobil zatočišče pri župniku v Škocjanu pri Turjaku. V zmedenih časih italijanske kapitulacije jeseni 1943 se je zatekel v grad Turjak, ki so ga branili oddelki protirevolucije. Uvrstil se je med bolničarje. Tolažil jih je in pripravljal na smrt. Iz njegovega dnevnika je razvidno, kako globoko veren je bil.

Dva dni pred zavzetjem gradu ga je zadel drobec granate. Ko so partizani začeli ubijati ranjence, je bil med njimi tudi on. Dejal je drugim: »Morebiti nas bodo ustrelili, morebiti pa zdravili. Če bom ustreljen – na svidenje v nebesih.« Njegova sestra Kati, ki je pomagala ranjenim, je povedala, da je vsak ranjenec moral iz hodnika do vrat. Ko je stopil na prvo stopnico, so ga z revolverjem ustrelili v glavo. Alojzij je malo prej še rekel sestri: »Na svidenje tam gori!«

Dejansko je to fant, rojen za Absolutno in ki hoče svojo življenjsko izbiro – duhovniški poklic – vzeti v totalnosti svojega mladostnega zagona.

Pisatelj Alojz Rebula je leta 1986 v tržaški Mladiki objavil njegov dnevnik. O Brezniku je zapisal: »Dnevnik kaže duha, ki teži k skladnosti. Dejansko je to fant, rojen za Absolutno in ki hoče svojo življenjsko izbiro – duhovniški poklic – vzeti v totalnosti svojega mladostnega zagona. Obenem vidim v izredni poduhovljenosti tega normalnega, zdravega in lepega fanta dokaz, kako demagoška je ocena, ki hoče v slovenskem medvojnem katolicizmu videti eno samo protikomunistično histerijo.«

Skupna usoda in grob treh bogoslovcev

Ko se bomo letošnji prvi majski petek spomnili Alojzija Breznika, je prav, da ob tem prikličemo v spomin še dva bogoslovca, umorjena na Turjaku. Na pokopališču v Škocjanu pri Turjaku so namreč v skupnem grobu pokopani trije bogoslovci ljubljanske nadškofije: Alojzij Breznik, Matevž Krmelj in Jože Logar. »Vsi trije so postali žrtve nesmiselnega sovraštva, a so junaško in vdani v božjo voljo sprejeli smrt,« kot je o njih zapisano v šmarnicah Kraljica mučencev, ki smo jih v slovenskih cerkvah poslušali leta 2006.

Med drugo svetovno vojno se bogoslovci z Gorenjske in Štajerske zaradi nemške zasedbe niso mogli iz Ljubljane vračati na svoje domove. Gostoljubno so jih sprejeli po župniščih in družinah na Dolenjskem in Notranjskem. Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so se mnogi, predvsem tisti, ki so bili nastanjeni blizu Turjaka, pred komunisti zatekli v tamkajšnji grad. Ob partizanskem napadu na Turjak je bilo v gradu 23 bogoslovcev, med njimi tudi omenjeni trije. To niso bili vojaki, ampak civilisti, ki so kot bolničarji opravljali samarijansko službo.

Bogoslovca Matevž in Jože

Povejmo zato še zgodbi Matevža Krmelja in Jožeta Logarja iz šmarnic Kraljica mučencev. 

Matevž Krmelj se je rodil 12. avgusta 1922 v Stari Loki na Gorenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in v Ljubljani. Tudi on je bil član Katoliške akcije in v njenem okrilju je rasel njegov duhovniški poklic. Leta 1941 je začel študirati teologijo. Ob vestnem študiju si je prizadeval za globoko duhovnost. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske je našel gostoljubje v Veliki Račni na Dolenjskem. Od tam je z drugimi odšel na Turjak, kjer se je kot bolničar posebno izkazal v ljubezni do bližnjega. Ko je divjal hud boj in je bil v smrtni nevarnosti, je prenašal ranjence v ambulanto ter jim zvesto stregel. V tej samarijanski službi je bil tudi sam ranjen.

Jože Logar, doma v Vodicah pri Ljubljani, se je rodil 3. marca 1912 v veliki družini. Klasično gimnazijo je končal v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Študiral je pravo na Univerzi v Ljubljani ter se po končanem študiju zaposlil. A Bog ga je klical drugam. Novembra 1942 je stopil v bogoslovno semenišče. Tudi on ni mogel med počitnicami domov, zato jih je preživljal na Dolenjskem. Septembra 1943 se je skupaj z drugimi znašel na Turjaku. Kot bolničar je stregel in pomagal ranjencem, dokler ga ni zadela mina in je tudi sam obležal med ranjenimi v ambulanti.

»Če Bog hoče, radi darujemo svoje življenje«

Ko so se ob padcu turjaškega gradu njegovi branilci vdali partizanom, so le-ti vse vojake, civiliste in bogoslovce odgnali v Velike Lašče. V gradu je ostalo samo 28 ranjencev, med njimi ti trije bogoslovci. Iz bližnjega Škocjana so prišle žene in dekleta, da bi jim pomagale. Med temi je bila tudi Breznikova sestra Kati, ki je bila na počitnicah v Škocjanu. Ker je najbolj spretno stregla ranjencem, je smela ostati med njimi do konca. Bogoslovci so vedeli, da jih čaka smrt. Vdani v Božjo voljo so govorili: »Če Bog hoče, radi darujemo svoje življenje, saj če s Kristusom trpimo, bomo z njim tudi prešli v novo življenje.« Bogoslovec Alojz je svoji sestri še dejal: »Lepo pozdravi gospodinjo v škocjanskem župnišču. Lepo me je sprejela in prijazno stregla. Kati, midva pa se vidiva, kajne? Tam gori!«

Alojzijeva sestra Kati, ki je zadnja zapustila ambulanto, je videla, kaj se je zgodilo z ranjenci. Vsak je moral iz svojega prostora. Ko se je prikazal na vratih in stopil na prvo stopnico, ga je partizan ustrelil v glavo. Drug za drugim so padali v kotanjo pod stopnicami. Tudi trije bogoslovci.

Priprošnjiki za bogoslovce

Bogoslovci Alojzij, Matevž in Jože niso sodelovali v vojni; kot bolničarji so velikodušno stregli ranjencem, a so morali kljub temu umreti pod streli opijanjenih zmagovalcev. Zato verujemo, da so »tam gori«, pri Bogu in Devici Mariji, deležni večnega plačila za svoje zvesto delo usmiljenja. Ni jim bilo dano, da bi dosegli življenjski cilj in kot duhovniki prinašali ljudem odrešenje, naj sedaj prosijo za naše škofije, da ne bi zmanjkalo velikodušnih in zvestih duhovnikov. Naj bodo priprošnjiki za sedanje in bodoče bogoslovce, da se bodo dobro pripravili na odgovorno službo v Cerkvi na Slovenskem.