Vsak večer ob pol osmih se je po navadi na našem domačem dvorišču in hiši ustavilo delo. Začel se je čas, ki je namenjen družini, Bogu in počitku. Ko je na prvo adventno nedeljo bila ura pol osmih zvečer, je v naši hiši nastala po težkem trpljenju in bolečinah blagodejna tišina, ki je oznanjala rojstvo za večnost. Ob naši dragi mami je naš dragi ati prestopil prag večnosti v 72. letu življenja in 54. letu sv. zakona. V tem zakonu so se rodili trije otroci, duhovniški poklic, dve vnukinji in dva pravnuka.

Na prvo adventno nedeljo smo se začeli pripravljati, da bomo za letošnji božič zopet v jaslicah gledali novorojenega Jezusa. Naš dragi ati pa ga je že zagledal, mi gledamo tukaj na zemlji Jezusovo podobo ali pa Jezusa pod podobo kruha – svete hostije, prejmemo pri maši, ati pa je Jezusa zagledal v trenutku zemeljske smrti iz oči v oči, da bi predenj položil vse svoje življenje in svojo dušo.

V zadnjih tednih bolečine in trpljenja nam je neštetokrat ponavljal: kak...