Prav te dni, včeraj in danes, potekajo volitve v državni svet, ki ga sestavlja 40 članic in članov, in sicer 22 predstavnikov lokalnih interesov, 6 predstavnikov negospodarskih dejavnosti in po 4 predstavniki delodajalcev, delojemalcev ter kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. V zadnjem mandatu je državni svet pet let vodil Alojz Kovšca, ki je bil zgled preudarnosti, dialoškosti in nekonfliktnosti. Na letošnji mednarodni konferenci DKPS je svojo razpravo naslovil »Poiščimo soglasje«.

Alojz Kovšca se je s še sedmimi kandidati potegoval za mesto predstavnika obrtnikov v novem mandatu državnega sveta, a so elektorji izbrali Aleša Pulka.

Stičišče civilne družbe s politiko

Alojzu Kovšci se izteka predsedovanje šestemu mandatu državnega sveta in, kot je napovedal sam, je s tem verjetno konec tudi njegove politične poti. Državni svet vidi kot stičišče civilne družbe s politiko, nevtralna vrata, skozi katera je lahko civilna družba politiko naslovila s svojimi težavami, predlaganimi rešitvami in z vrednotami, ki jih živi in ob katere se politika včasih obregne ali jih spregleda.

Nič več ni lokalnega

»Živimo v svetu, ki je prestavil v tretjo prestavo: znanost, tehnologija, medicina dosegajo neverjetne uspehe na razvojnem področju. Svet se spreminja, umetna inteligenca postaja resničnost, dogaja se tudi proces globalizacije, s katerim se mednarodni tokovi in dogodki vse bolj izenačujejo. Nič več ni lokalnega, vse je postalo univerzalno in tudi vrednote so na udaru. Vrednote, ki so poganjale našo družbo, nas spremljale skozi zgodovino, postajajo relativne,« je uvodoma podčrtal Kovšca.

Relativiziranje vrednot postaja stalnica

Tako je, je nadaljeval predsednik državnega sveta, relativiziranje vrednot, spreminjanje sveta in resnice, ki dobiva tisoč podob namesto ene same, postalo naša stalnica. In kako se to odraža v našem življenju? Spremembe bodo zaznane šele čez leta, če ne čez generacije. »Kje smo tu Slovenci? Kje je naša kultura? Kako bo naša kulturna dediščina vplivala na to, da bomo ostali Slovenci tudi za prihodnje rodove? Bomo plavali s tokom ali bomo izkoristili tok in plavali hitreje po svoji poti, k svojim ciljem,« se je vprašal govorec.

Najti moramo boljše soglasje med tistimi, ki duhovno ustvarjajo in lahko oblikujejo ta svet v idejah, in tistimi, ki lahko njihove ideje udejanjajo. Želim si, da bi se slovenska kulturna dediščina materializirala v najžlahtnejši obliki.

Mladi so prenašalci dediščine, znanja in vrednot

In to je odvisno od generacij, ki jih vzgajamo danes. Kako mladim generacijam predočiti slovensko kulturo, kako jo uveljaviti v širnem svetu? Kovšca je katoliške pedagoge nagovoril: »To so odgovori, ki jih morate poiskati skupaj, najbolje kar z mladimi. Oni so prejemniki sporočil, oni so prenašalci dediščine ter znanja in vrednot, ki bodo Slovence oblikovale v prihodnjih rodovih.«

Del svoje zgodovine smo pozabili

Slovenija je del globalne družbe – najprej EU in nato tudi svetovne družbe. Ne moremo torej ostati sami zase, se zapreti v svoje vrtičke in gojiti svoje samobitnosti zgolj zase, temveč jo je treba predstaviti svetu in v preteklosti smo marsikaj zamudili. Predsednik državnega sveta upa, da ne bo tako tudi v prihodnosti. »Del svoje zgodovine, iz katere črpamo navdihe, smo preprosto pozabili,« je opozoril.

Zamolčane oteti pozabi zgodovine

»Ne govorim le o zamolčani resnici druge svetovne vojne. Gre za zamolčane dosežke slovenskega naroda pred njo, ki so bili zaradi ideoloških razlogov potisnjeni pod preprogo, z njimi pa tudi mnogi ustvarjalci, pomembni ljudje, ki so pomembno krojili usodo Evrope in sveta. Če želimo Slovenci nadaljevati svojo samobitno prihodnost, moramo vse te ljudi in njihove dosežke oteti pozabi zgodovine in ideološkim prikritjem ter jih postaviti na vidno mesto ne samo Slovenije, temveč sveta, kjer bodo služiti kot vzor in svetilnik za prihodnost,« je bil neposreden Alojz Kovšca.

Nič več ni lokalnega, vse je postalo univerzalno in tudi vrednote so na udaru. Vrednote, ki so poganjale našo družbo, nas spremljale skozi zgodovino, postajajo relativne.

Kulturna dediščina se ne more ohraniti zgolj v duhovnem smislu

Po njegovem se kulturna dediščina ne more ohraniti zgolj v duhovnem smislu, saj so mimo časi, ko smo bili brez posvetne oblasti in smo lahko kulturo ohranili v ozkem krogu inteligence, delno pa smo jo prenašali z ustnim izročilom na podeželju. »Kultura mora biti predstavljena čim širšemu krogu ljudi v Sloveniji in po svetu. Imamo vse tehnične možnosti, moramo pa prepoznati, kaj slovenska kultura je in kaj je tisto, s čimer se želimo razlikovati od drugih,« je poudaril Kovšca.

Plečnika ne bi bilo brez odličnih obrtnikov

Jožeta Plečnika, je nadaljeval, ne bi bilo, če ne bi bilo odličnih obrtnikov, s katerimi je sodeloval. Njegove ideje so se udejanjale le prek sodelovanja z ljudmi, ki niso imeli tako širokega videnja in razumevanja njegove arhitekturne umetnosti, so pa imeli znanje za prelivanje njegovih idej v material in k temu, je prepričan Kovšca, morda težiti tudi v prihodnje.

Gre za zamolčane dosežke slovenskega naroda pred 2. svetovno vojno, ki so bili zaradi ideoloških razlogov potisnjeni pod preprogo, z njimi pa tudi mnogi ustvarjalci, pomembni ljudje, ki so pomembno krojili usodo Evrope in sveta.

Najti je treba boljše soglasje

»Najti moramo boljše soglasje med tistimi, ki duhovno ustvarjajo in lahko oblikujejo ta svet v idejah, in tistimi, ki lahko njihove ideje udejanjajo. Želim si, da bi se slovenska kulturna dediščina materializirala v najžlahtnejši obliki. Žal od slovenske osamosvojitve nismo postavili niti ene monumentalne zgradbe, ki bi simbolizirala našo novo pot, pot v samostojno, neodvisno, suvereno prihodnost. Upam, da se bo to v čim krajšem času zgodilo,« je izpostavil predsednik državnega sveta.

Vrednote prenesti na prihodnje rodove

Katoliškim pedagogom je na srce položil željo, da bi v prihodnje bolje izkoristili državni svet kot stičišče civilne družbe in politike ter v njem v še večjem obsegu zastopali svoje ideje. »Upam, da bo nova sestava državnega sveta z novim predsednikom imela posluh za vaše poslanstvo, da se ne bomo potem spraševali 'Quo vadis, Slovenija?', da bomo vedeli, kam nam kaže pot v prihodnost, in bomo vrednote, ki smo jih prevzeli od svojih staršev, prenesli na prihodnje rodove,« je sklenil Alojz Kovšca.