Med številnimi deli svetovne popotnice, pisateljice, poliglotke, ljubiteljske slikarke, etnologinje in antropologinje Alme M. Karlin (1889–1950) je kar nekaj takih, ki že dolga desetletja veljajo za izgubljene, raziskovalke in raziskovalci njenega življenja in dela pa jih večinoma brez uspeha iščejo po različnih knjižnicah, arhivih in zapuščinah v Sloveniji in tujini.

Pošiljka iz Gradca z novim gradivom Alme M. Karlin

Toliko večje je bilo zato veselje, ko je 1. marca 2021 v Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani prispelo pismo dr. Dorothee Wiesenberger-Zwach iz Gradca, ki so mu bili priloženi trije popotni dnevniki Alme M. Karlin z njenih potepanj po domačih krajih med letoma 1934 in 1936.

Sredi osemdesetih let 20. stoletja ji jih je v svoji vinogradniški hišici v Pečovniku izročila Thea Schreiber Gamelin in na prvo stran pripisala, da naj jih, ko jih ne bo več potrebovala, preda v hrambo ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici. Tako so popotni dnevniki našli pot domov v Almino literarno zapuščino v NUK in po njej zdaj v knjigo Peš po domačih krajih.

Ni prepotovala le širnega sveta, ampak je prehodila tudi velik del Slovenije

Poslano gradivo je po zapisanih besedah Wiesenberger-Zwach dragoceno tako za raziskovanje življenja in dela Alme M. Karlin kot tudi za zgodovino slovenske Štajerske. Kot je v knjigi pojasnila Jerneja Jezernik, nam skozi Almine oči prinašajo dragocene opise ne samo slovenske Štajerske, temveč tudi mnogih drugih slovenskih krajev in ljudi izpred slabega stoletja.

Iz popotnih dnevnikov prvič izvemo, da Alma M. Karlin kot ena največjih svetovnih popotnic med letoma 1919 in 1927 ni prepotovala le širnega sveta, temveč je kot navdušena pohodnica ter velika ljubiteljica in poznavalka narave v tridesetih letih 20. stoletja prehodila velik del Slovenije. Nekaj malega se je potepala tudi zunaj domačih logov in odšla na večdnevne obiske k svojim prijateljem ali znancem v Salzkammergut ali pa je v Opatiji obujala spomine na otroštvo in mladost, ko v svoji stari domovini Avstro-Ogrski za prečkanje meja ni potrebovala ne prepustnice ne potnega lista.

Popotni dnevniki so napisani v slogu avtoričinih svetovnih potopisov, ki primarno temeljijo na njenih osebnih doživetjih, s katerimi se lahko bralec poistoveti, v njih pa najdemo tudi zgodovinske, geografske, krajevne, botanične in druge podatke. Še posebej izstopajo opisi narave, v katerih se avtorica izkaže tudi kot dobra poznavalka flore.

Knjigo sta v Ljubljani 10. junija 2023 predstavili urednica Celjske Mohorjeve Saška Ocvirk ter prevajalka in piska spremne besede Jerneja Jezernik. FOTO: Ivo Žajdela

Alma M. Karlin se je po domačih krajih potepala v vseh letnih časih

V mestoma sentimentalnih, liričnih, meditativnih, poetičnih popotnih zapisih, ki imajo poleg literarne tudi dokumentarno vrednost, pohodnico in njeno popotno druščino spremljamo po okolici Celja (Stari grad, Šmarjeta, Celjska koča, Svetina, Štore, Petrovče, Griže, Liboje, Šmohor idr.), po širši celjski regiji (Laško z okolico, Rimske Toplice, Jurklošter in dolina Gračnice, Zidani Most in Kum, Šentjur, Loka pri Žusmu, Žička kartuzija, Slovenske Konjice, Dobrna, Velenje, Huda luknja, Braslovče, Žovnek, Polzela, Gora Oljka, Logarska dolina, Rogaška Slatina, Boč idr.), po Kozjanskem (Virštanj, Olimje, Kozje, Podčetrtek, Podsreda, grad Podsreda, Bistrica ob Sotli, Svete gore nad Bistrico ob Sotli, grad Pišece idr.), po Posavju (Krško z okolico, Trška gora, Leskovec, Šrajbarski turn, Brestanica, grad Rajhenburg idr.), po Dolenjski (Novo mesto idr.), Gorenjski (Tržič, Brezje, Bled, Bohinj, Vrba, Kranjska Gora, Gozd Martuljek, Vršič, dolina Vrata, Nomenj, Koprivnik, Ratitovec, Tuhinjska dolina, Kamnik idr.), po Hrvaškem Zagorju (grad Veliki Tabor, Desinič idr.), pa tudi po zahodnem Kvarnerju (Opatija, Lovran, Moščeniška Draga, Reka idr.), ki je bil v tridesetih letih pod Kraljevino Italijo, ter po Zgornji Avstriji (Salzkammergut, Dachstein, Bad Goisern, Hallstatt idr.).

Alma M. Karlin se je po domačih krajih potepala v vseh letnih časih, na poti je bila večinoma peš, včasih tudi z vlakom ali avtobusom.

Dolge pešpoti ob skromni hrani, neprimerni obleki in slabi obutvi

Njeni pohodi izpred slabega stoletja so za današnji čas skorajda nepredstavljiva popotovanja, dolge pešpoti, in to ob skromni hrani, neprimerni obleki in slabi obutvi. Ob takrat skromnem javnem prevozu je bilo treba velik del poti včasih opraviti tudi v slabih vremenskih razmerah, vendar je bila narava, zlasti tišina v njej, vedno Atenino ljubo zatočišče.

Na potepanja se je Alma M. Karlin le redko odpravila sama. Njeni najzvestejši in najbolj potrpežljivi sopotniki so bili njeni trije psi.

Od človeških sopotnikov in sopotnic v Alminem prvem popotnem dnevniku izstopa Rübezahl, Ludwig Scheu, dobri »gorski duh« in velik ljubitelj narave, drugače vodja Mestne plinarne Celje, pa tudi dejaven član celjskega gasilskega društva.

Alma M. Karlin pred cerkvijo v Ratečah okoli leta 1936. VIR: knjiga

Almina življenjska sopotnica in »sestra po duši« Thea Schreiber Gamelin

V drugem in tretjem popotnem dnevniku v ospredje stopa Almina življenjska sopotnica in »sestra po duši« Thea Schreiber Gamelin (1906–1988). Od drugih gostij, prijateljic, znank, ki jih je Alma ob njihovem obisku vedno peljala na kak daljši pohod po celjski regiji, so bile na primer še slikarka iz Južnoafriške republike po imenu Južna Afrika, pa finska novinarka Anne Marie Kraatz (1899–1981), ki je z nahrbtnikom peš s Finske pripotovala k Almi v Celje in leta 1934 pri njej ostala devet mesecev, ali pa Emmy Kleisner iz Brna, leta 1936 nekaj časa tudi »novinka« v tako imenovanem Sončevem samostanu, ki sta ga sredi tridesetih let ustanovili Alma in Thea.

Pozornosti ni namenila le posameznim krajem, temveč tudi ljudem

Na potepanjih po domačih krajih Alma M. Karlin pozornosti ni namenila le posameznim krajem, temveč tudi ljudem, ki jih je srečevala. Tu so številni kmetje in kmetice, ki jih je videvala na poteh in se z njimi pogovarja po slovensko, rada je prisluhnila njihovim življenjskim modrostim.

Tudi pri oskrbnikih gradov in grajskih gozdarjih ter njihovih ženah je bila vedno lepo sprejeta. Še bolje se ji je godilo med izobraženimi, iznajdljivimi, dobrodušnimi duhovniki, med katerimi sta najbolj izstopala olimski župnik Janez Lorbek (1897–1943), ki ga je Alma večkrat obiskala že pred potjo okrog sveta, in krški župnik Ivan Renier (1866–1934), ki jo je v tridesetih letih do svoje smrti leta 1934 vsako leto povabil k sebi na Trško goro nad Krškim, da je lahko v majhni vili v miru ustvarjala.

Alma M. Karlin v Logarski dolini okoli leta 1936. VIR: knjiga

Gostja pri Alice von Susić v vinorodnem Virštanju

Najvarneje in najbolj navdihujoče se je počutila med samostojnimi, neodvisnimi ženskami s podjetniško žilico. Med njimi izstopa njena dobra znanka in pozneje dobra prijateljica Ličika, Alice von Susić (1877–1945, komunisti so jo po vojni ubili v Bresternici pri Mariboru). Bila je lastnica vinogradov v Virštanju in je v svoji vili Sans Souci večkrat gostila tako svetovno popotnico kot tudi njene goste.

Nekaj posebnega so bili Almini stiki z zadnjimi in večinoma že obubožanimi plemiči na gradovih Šrajbarski turn, prej gradu Thurn am Hart, in na »pravljično lepem« gradu Pišece, prej gradu Pischätz. Na Šrajbarskem turnu je spoznala grofico Adaschko von Lepel (1881–1956), drugo ženo Friedricha von Gagerna (1882–1947), ki je bil avstrijski pisatelj lovskih, živalskih in pustolovskih zgodb. Na gradu Pišece je obiskovala barona Alfreda von Buttlar-Moscona (1898–1972). Po duši je moral biti bolj pesnik kot gospodarstvenik, saj je grad Pišece v desetih letih spravil na boben.

Trije popotni dnevniki se razlikujejo po raznovrstnosti popotniških ciljev

Vsi trije popotni dnevniki tvorijo zaokroženo celoto, med seboj pa se razlikujejo po raznovrstnosti popotniških ciljev, razpoloženjih ter intenzivnosti popotnih doživetij. Prvi popotni dnevnik je še posebej zanimiv zato, ker nam pokaže Almo, kot smo jo lahko doslej le redko doživeli: veselo, optimistično, zadovoljno, zaradi uspeha njenih potopisov materialno preskrbljeno in polno novih literarnih načrtov. Predvsem pa nas preseneti s svojo človeško toplino.

Pod drugi popotni dnevnik se je podpisala kot Isolanthis, »luč sveta«, posvetila pa ga je »Hunki«, svoji »sestri po duši«, Thei Schreiber Gamelin, s katero sta si odtlej delili redke vesele, večinoma pa žalostne trenutke in številne skrbi.

FOTO: Ivo Žajdela

Od optimistične do pesimistične Alme

Alma v tem obdobju na knjižnem trgu že več let ni imela nove knjige, kar je zanjo pomenilo tragedijo, saj je vso svojo bit vezala na literarni uspeh. Doseči ga v podobnih dimenzijah kot s svojimi svetovnimi potopisi je bilo nemogoče, saj je, kot je sama zabeležila, zdaj pisala bolj duhovno obarvana dela, ki naj bi »služila človeštvu«, a jih je razumelo le malo bralcev in bralk.

Zaradi neuspeha in nerazumevanja njenih del ter naraščajočih finančnih skrbi se je v njej začela vse bolj razraščati tesnoba, s katero je vse težje živela, se borila, pisala.

Tretji popotni dnevnik je po razpoloženju od vseh najbolj pesimističen, mestoma celo depresiven. Popotna doživetja po domačih krajih tako Almi kot njeni spremljevalki Thei zaradi zdaj že neobvladljive finančne stiske in drugih skrbi niso več prinašala veliko veselja, obe sta utrujeni, izčrpani tako v fizičnem kot tudi duševnem smislu.

Dnevnike spremlja bogato slikovno gradivo

Vse tri popotne dnevnike spremlja bogato slikovno gradivo, ki je izjemen dokument tedanjega časa ter prostora in je sestavljeno iz originalnih fotografij, ki sta jih posneli Alma in Thea, iz razglednic iz tridesetih pa tudi iz solidno izdelanih Alminih rastlinskih akvarelov.

Popotnim dnevnikom je za lažjo orientacijo dodan ročno risani zemljevid potepanj po krajih, ki so izvirno zapisana še z nemškimi krajevnimi imeni iz časov habsburške monarhije, na voljo pa je tudi slovenski dvojnik. Dodano je tudi geografsko kazalo iz časa Alminih potepanj.

Almini popotni dnevniki bodo zagotovo zanimivo branje tako za ljubitelje literature kot tudi za zgodovinarje, geografe, popotnike in seveda pohodnike ter vse ljubitelje narave. Za popularizacijo knjige so na temo Alminih potepanj po domačih krajih celjske kulturne ustanove, nosilec projekta je Osrednja knjižnica Celje, pripravile občasno/potujočo razstavo.

Jerneja Jezernik in Saška Ocvirk. FOTO: Ivo Žajdela

Alma Maksimiljana Karlin se je rodila slovenskim staršem

Alma Maksimiljana Karlin (12. oktober 1889, Celje–14. januar 1950, Pečovnik pri Celju) se je rodila slovenskim staršem, njena mama je izhajala iz narodno zavedne družine prvega slovenskega notarja v Celju, Miheljaka, oče je bil slovenskega rodu s koreninami domnevno plemiškega izvora v Italiji.

Mama Vilibalda je bila učiteljica na nemški dekliški šoli, Almin oče Jakob Karlin pa upokojeni avstroogrski major. Pri Karlinovih doma so govorili nemško in Almo vzgajali ob nemških zgledih iz zgodovine, književnosti in glasbe. Za Almo je bilo vprašanje narodnosti brez pomena.

Na njenem potnem listu je bil emblem Kraljevine SHS, po potrebi se je predstavila kot Avstrijka, v resnici pa se je imela za državljanko sveta. Govorila in pisala je v nemščini.

Med drugo svetovno vojno se je znašla pod udarom nacistov in komunistov

Srednjo šolo je končala v Gradcu in se odločila za študij jezikov (angleščine, francoščine, latinščine, italijanščine, norveščine, danščine, ruščine in španščine) v Londonu. Leta 1914 se je umaknila na Švedsko in Norveško, v Celje se je vrnila leta 1918 in ustanovila šolo za tuje jezike.

Leta 1919 se je odpravila na pot okoli sveta in prepotovala Južno in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodno Azijo.

Predmeti iz njene popotniške zbirke so shranjeni v Pokrajinskem muzeju Celje. Med drugo svetovno vojno se je znašla pod udarom obeh strani, saj je bila »hkrati antinacistka in antikomunistka«. Pokopana je na Svetini nad Štorami.