Celjska Mohorjeva družba je izdala že več knjig del svetovne popotnice iz Celja Alme Karlin. Letos je dodala dve, prva je četrti natis Samotnega potovanja, dnevniško avtobiografska zgodba Daljna ženska pa je noviteta.

12. oktobra lani je minilo 130 let od rojstva Celjanke Alme Karlin, 14. januarja letos pa 70 let od njene smrti. Pred dobrimi sto leti se je Alma odpravila na potovanje po svetu, ki je pomenilo fascinanten podvig nenavadne ženske, ki je z vizijo, hotenjem, znanstveno radovednostjo, voljo, disciplino in talentom uresničila sebe.



Alma Karlin


Četrti natis Samotnega potovanja

Alma Maximiliana Karlin, po rodu Celjanka, je bila svetovna popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja itd. Študijsko potovanje okrog sveta, ki ga je nameravala opraviti v treh letih, je trajalo približno trikrat toliko. Srečanja in spoznanja so se ji vtisnila v dušo in jo preoblikovala za vse življenje. Ker ni hitela, kakor se nam dogaja danes, ampak je potovala v »človeškem ritmu«, si je v vseh deželah našla čas, da se je vživela v dušo domačinov, spoznala njihove notranje stiske in napetosti ter jih nakazala že v potopisih, poglobljeno pa jih je opisala v svojih literarnih delih.

Samotno potovanje sto let po njenem odhodu v svet med bralce prihaja v četrtem natisu in nam izrisuje fascinanten podvig nenavadne ženske, ki je z vizijo, hotenjem, znanstveno radovednostjo, voljo, disciplino in talentom uresničila sebe.

Trilogija o »študijskem« potovanju po daljnem Vzhodu

V prvem delu pisateljičinega popotnega dnevnika, zapisanega leta 1929, spremljamo Almine osebne izkušnje in težave, s katerimi se je kot ženska, ki je potovala sama, spoprijemala od 24. 11. 1919, ko se je iz Celja podala na študijsko potovanje, pa do začetka njenega pustolovskega otoškega življenja, ko se jeseni 1924 odpravi na otočje Fidži. Tukaj se prvi del potovanja, ki ga je Karlinova opisala v Samotnem potovanju, konča.

Iz zapuščine Alme Karlin (NUK) je razvidno, da je Samotno potovanje zasnovala kot trilogijo že kmalu po vrnitvi domov (1928).

Ustanavljali so »klube ljubiteljev Alme Karlin«

Prvi del Samotno potovanje je izšel z letnico 1930 pri založbi Köhler, v slovenskem prevodu vsebinsko nekoliko okrnjeno (Meta Sever, Mladinska knjiga) leta 1969, a je ostalo takrat brez večjega odmeva.

Nato je Celjska Mohorjeva družba izdala tri natise (2006, 2007, 2020). Svoja doživetja z južnopacifiških otokov je Karlinova opisala v drugem delu Urok Južnega morja (Celjska Mohorjeva družba, 1996), kot zadnji del trilogije je pri Mohorjevi izšel še Doživeti svet. Usoda ženske.

Samotno potovanje je bilo prevedeno tudi v angleščino in finščino. Izid je sprožil veliko zanimanje med bralci, ki so želeli Almo srečati ali jo poslušati v živo, zato je v letih 1930–1933 opravila serijo predavanj in javnih branj po Evropi. Njena popularnost je narasla do take mere, da so po Nemčiji, Avstriji in Švici, kakor so poročali različni viri, ustanavljali t. i. »klube ljubiteljev Alme Karlin«. Popolnoma drugače je bilo v njeni domovini.

Spomenik Alme Karlin v Celju. Foto: Ivo Žajdela

Predsodek, da je ženska in, še huje, Slovenka, ki piše v nemščini

Vrnitev v rodno Celje je bila za Karlinovo razočaranje. V časopisu celjskih Nemcev Cillier Zeitung je napovedala svoj prihod, zato je na tihem pričakovala slavnostni sprejem, belo oblečene deklice s šopki rož, slavolok, obraze ljubih prijateljev ..., celjska železniška postaja pa je samevala v sivem jutru, pobeljenem s svežim snegom ...

V slovenskem časopisju tistega časa so sicer omenjali podvig Celjanke, vendar nobena slovenska literarna revija ni prinesla poročila, kaj šele kakšne recenzije o njenih uspešnicah.

Karlinova je bila bržkone prevelika atrakcija in prelahko čtivo (verjetno zato, ker so v njem uživale množice bralcev), da bi se z njim javno utegnili ukvarjati filozofsko naravnani književni recenzenti. Zato je svoj prostor našla v popularnih revijah in časopisih in bržkone se je je zaradi tega prijela nalepka modne, eksotične pisateljice – za ženske. Predsodek, da je ženska in, še huje, Slovenka, ki piše v nemščini, jo je med slovenskim občestvom za desetletja »zakopal«.

Izkušnja ženske z visoko razvito zavestjo o sebi

Samotno potovanje v daljne dežele ni klasičen potopis, v katerem bi avtorica »izstopila« iz sebe in z znanstveno faktografijo opisovala svet. Zaradi tega pristopa Almino pisanje še danes deluje moderno.
Ker je hkrati izkušnja ženske z visoko razvito zavestjo o sebi, svojem spolu in o ustroju sveta, je njeno pisanje še toliko bolj sodobno in nagovarja bralca tudi z drugimi registri, ne samo reportažno-potopisnimi.

Dnevniška avtobiografska zgodba Daljna ženska

Almo Karlin pa prvič spoznavamo v čisto drugačni luči v njeni novi, prvič natisnjeni dnevniški avtobiografski zgodbi Daljna ženska.

Čas neposredno pred drugo svetovno vojno je bil nemiren, poln tesnobe in trhlih medčloveških vezi, ki so se lahko v trenutku pretrgale. V turbulentnem obdobju z Almo Karlin naveže stik protinacistični pisatelj Hans Joachim Bonsack (s psevdonimom Frank von Halen), ki je v strahu za svoje življenje kmalu pripotoval v Celje in pri Almi poiskal zavetje.

Njune poti se prepletejo na življenjsko usoden način, ki ga avtorica rešuje z vsem, kar jo je zaznamovalo: umetnostjo in upornostjo, magijo in molitvijo, sočutjem in jezo.

Čeprav je bil Nemec sprva omikan in uglajen gost, je začel gostoljubje kmalu izkoriščati, kar je Almo in njeno prijateljico Theo Schreiber Gamelin najprej pahnilo v finančno zagato, kasneje pa še v globoko duševno ter duhovno stisko. Laži, prerasle v spletke in celo politične prevare, dajejo vedeti, da bo napeta zgodba prav vse vpletene življenjsko zaznamovala in preoblikovala.
To je verjetno Almina najbolj iskrena literarna izpoved, ki nam odstre nove kamrice njenega srca.

Alma Karlin je govorila in pisala v nemškem jeziku

Alma Maksimiljana Karlin (12. oktober 1889, Celje–14. januar 1950, Pečovnik pri Celju) se je rodila slovenskim staršem, njena mama je izhajala iz narodno zavedne družine prvega slovenskega notarja v Celju, Miheljaka, oče je bil slovenskega rodu s koreninami domnevno plemiškega izvora v Italiji.

Mama Vilibalda je bila učiteljica na nemški dekliški šoli, Almin oče Jakob Karlin je bil upokojen avstroogrski major. Pri Karlinovih doma so govorili nemško in Almo vzgajali ob nemških zgledih iz zgodovine, književnosti in glasbe.

Za Almo je bilo vprašanje narodnosti brez pomena. Potni list je sicer imela od Kraljevine SHS, a kadar je bilo treba, se je predstavila kot Avstrijka.

Govorila in pisala je v nemškem jeziku. Srednjo šolo je končala v Gradcu, nato se je odločila za študij jezikov (angleščine, francoščine, latinščine, italijanščine, norveščine, danščine, ruščine in španščine) v Londonu.

Leta 1914 se je umaknila na Švedsko in Norveško, v Celje se je vrnila leta 1918 in ustanovila šolo za tuje jezike. Leta 1919 se je odpravila na pot okoli sveta in prepotovala Južno Ameriko in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Novo Zelandijo in Jugovzhodno Azijo.

Njeni zbirateljski predmeti so shranjeni v Pokrajinskem muzeju Celje. Med drugo svetovno vojno je imela težave, ker je bila »hkrati antinacistka in antikomunistka«. Pokopana je na Svetini nad Štorami.

Sonetni venec sonetnih vencev

Srečko Lampret je slovenskemu narodu in domovini posvetil prvo pesniško zbirko Slovenski narod. Sonetni venec sonetnih vencev.

Zbirka prinaša 15 domoljubnih sonetnih vencev, kjer avtor z dodelano tehnično formo prepotuje preteklost, sedanjost in prihodnost slovenskega naroda, vse skupaj pa sklene v pozitivnem duhu globoke ljubezni do slovenstva ter naše domovine.

Sonet je stalna pesniška oblika, ki se je pojavila v 13. stoletju, vrh pa dosegla z romantičnimi mojstri, kot je pri nas sloviti France Prešeren.

Zbirka blagozvočnosti prednikov doda udarnost in bojevitost

Srečko Lampret predano nadaljuje izročilo tehničnih lirikov, ki so do zadnje podrobnosti pilili ritem in verz, da so se pesmi uresničile v svojem polnem blagozvočnem potencialu.

Zbirka Slovenski narod tej blagozvočnosti pridoda udarnost in bojevitost, saj se avtor poda po krvavi zgodovini naroda, ki po njegovem služi za nauk in apel sodobnim Slovencem.
»Kri tekla je in duša je trpela,« pravi avtor, ko opisuje zgodovino karantanskih praočetov, ki jo bojevito poveže z dogajanjem v 20. stoletju.

Štirinajst sonetnih vencev nazadnje tvori magistralni sonetni venec, ki prinaša sporočilni vrh pričujoče zbirke, zaključi pa jo s strmim ter upanjem polnim pogledom v prihodnost našega naroda in države.

Pesnik iz Vuzenice

Srečko Lampret (1979) živi v Vuzenici, kraju pod Pohorjem, kjer je nekoč služboval tudi škof Slomšek.

Po uspešno opravljeni maturi se je vpisal na študij enopredmetne matematike na Pedagoško fakulteto v Mariboru. Januarja 2003 je diplomiral z odliko in pridobil strokovni naziv profesorja matematike. Z matematiko se še vedno ukvarja, zlasti ga zanimajo praštevila.

Ljubiteljsko se ukvarja z muziciranjem na klarinet, ima nekaj lastnih skladb, vodi ansambel in amatersko dramsko skupino, ki se ukvarja z uprizoritvami skečev, za katere sam piše scenarije.

Srečko Lampret od leta 2011 dalje opravlja tudi funkcijo predsednika Kulturnega društva Vuzenica. Narodna zavest mu zelo veliko pomeni, slovenskemu narodu in slovenski domovini pa je posvetil tudi svojo prvo pesniško zbirko Slovenski narod. V poeziji zagovarja klasični pristop z urejeno rimo in metriko.

Srečko Lampret

SONET IX/12
Državo mora vsak rojak ceníti,
ki je s krvjó in žúlji priborjęna!
Nihčč nam je ne more podaríti –
na roda volji čvrsti je zgrajęna!

Slovenski narod sam jo je ustvaril,
na karantanskih tęmeljih zgradí jo;
sovrag po njej je mnogokrat rovaril,
uspel pa níkdar, da si pokorí jo!

Če kdo trdí drugače, tá se láže!
Kdor sliši klic srcá iz globočine,
resnico čuva, da se ne umaže!

Slovenec, ki srcá ima vrline,
čast do države svoje naj izkaže,
a prva naj bo skrb do domovine!