Pred nami so velikonočni prazniki. O tem, kaj njemu osebno pomeni praznik Gospodovega vstajanja, kako se na velikonočne praznike pripravljajo duhovniki ter tudi o tem, kako iz skrivnostne moči velikonočnih praznikov črpa moč za vsakdanje življenje, smo se pogovarjali z Aljažem Bašo, kaplanom v Murski Soboti in voditeljem Škofijskega odbora za mladino (ŠOM) Murska Sobota. 

Kako ste veliko noč praznovali v vašem otroštvu? 

Spominjam se, da smo na tiho soboto imeli veroučenci pripravo na sveto spoved in nato šli k sveti spovedi. Ker sem bil ministrant, smo nekaj tednov pred velikim tednom začeli tudi z vajami pred prazniki. Iz svoje družine se spominjam, da smo pred veliko nočjo šli nabirat »travo« in »travniške cvetlice«, ki smo jih namestili na jajca ter jih na veliko soboto dopoldan dali kuhat v lupine rdeče čebule, da so postali lepi rdeči pirhi. 

Po blagoslovu velikonočnih jedil na veliko soboto smo si med prijatelji izmenjali pirhe. Mnogi moji vrstniki so se popoldan odpravili na pokanje s karbidom, jaz sem pa to od daleč poslušal zunaj pred cerkvijo, ko smo začeli s praznovanjem velikonočne vigilije. 

Kot kristjan in kot duhovnik o vstajenju ne morem govoriti v preteklem času. FOTO: Osebni arhiv

Z družino smo se vsak večer velikonočnega tridnevja odpravili k obredom v našo župnijsko cerkev. V nedeljo zjutraj pa smo zaradi mene »žegen« – velikonočna jedila – jedli že pred vstajenjsko sveto mašo in procesijo, ker sem ostal še pri ostalih svetih mašah, da sem ministriral. 

Zelo mi ostaja v spominu, kako sta mama in oče skrbno pripravljala velikonočni zajtrk, predvsem kako sta bila pozorna, če so nama s sestro kam padle lupine od pirhov ali drobtine kruha, da smo res vse dali na kup in skrbno pospravili ter zakurili.

Kot ministrant sem župniku »tečnaril« vsako leto, kdaj vse bo potrebna kadilnica, saj sem si vedno želel imeti pri obredih čolniček s kadilom. Včasih mu še med obredi nisem dal miru in sem ga spraševal. Vedno mi je bilo zanimivo opazovati tudi duhovnike, s kakšnim spoštovanjem, zbranostjo in pobožnostjo so se na veliki petek ulegli pred razgrnjen oltar, da so počastili trpečega Kristusa, ki mu je bilo človeško dostojanstvo odvzeto.

Duhovniki imate v teh dneh tudi veliko dela s »tehničnimi pripravami«. Kaj vse vas čaka v dneh, ki prihajajo?

Spominjam se svojih dni v bogoslovju, ko smo imeli na veliki ponedeljek in torek prikaz obredov velikonočnega tridnevja z razlagami, to so vedno poskrbeli diakoni in starejši bogoslovci. Tako smo vsako leto malo ponovili posamezne dele obredov velikonočnega tridnevja. 

Župnijsko občestvo je ena sama družina. FOTO: Osebni arhiv

Podobno se dogaja tudi sedaj, ko sem duhovnik. Z župnikom in škofom gremo vsaj 14 dni pred velikim tednom skozi celotno obredje velikega tedna ter se vse dogovorimo, razdelimo si posamezne zadolžitve. 

Sledijo ministrantske vaje, ko si razdelimo vloge ter gremo čez vse obrede s posebnimi razlagami. Pred posameznimi obredi se z ministranti dobimo vsaj eno uro prej, da vse ponovimo. 

Nekaj tehničnih priprav poteka že nekaj dni pred tiho nedeljo in po njej, nekaj pa še v samem velikem tednu: pisanje in oblikovanje prazničnega župnijskega lista, srečanje z bralci Božje besede, dogovarjanje z organisti in pevci, urejanje, čiščenje, krašenje župnišča in stolnice, pripravljanje prtov za oltarje, čiščenje in priprava liturgičnih oblek, priprava ječe, Božjega groba, bander, priprava »neba«, priprava oblek za stražarje Božjega groba, pa tudi priprava prostorov za pogostitev sodelavcev ...

Seveda vsega ne delava sama z gospodom župnikom. Kot v večini župnij imamo dobre župnijske sodelavce, dobre vernike, ki se vključijo v same priprave za lepo praznovanje praznikov našega odrešenja. 

Lepo je, če se tudi v župniji čuti, da smo ena družina, ki skupaj pripravlja lepe, mirne in doživete praznike. 

Kako uspete krmariti med »tehničnimi in delovnimi obveznosti« ter med »mirnimi in poglobljenimi pripravami« na Gospodovo vstajanje?

Že od bogoslovskih let naprej imam navado, da z začetkom postnega časa začnem prebirati knjigo papeža Benedikta XVI.: Jezus iz Nazareta, od vhoda v Jeruzalema do vstajenja. V tednu pred cvetno nedeljo pa začnem prebirati še Janezov evangelij, in sicer Jezusov pasijon. Letos pa sem si za postni čas izbral še dodatno prebiranje knjige, in sicer križev pot, ki ga je napisal Alessandro Pronzato: Križev pot grešnika.

Knjige prebiram zjutraj pri jutranji molitvi v kapeli, pri meditaciji, zvečer v sobi ali pa v kapeli, ko se vse umiri, ko se umirim tudi sam. Dan ali dva pred cvetno nedeljo pa pristopim tudi k zakramentu svete spovedi, da tudi svoje srce razpoložim za praznovanje noči, da v veri s Kristusom umrem grehu ter po odpuščanju skupaj z Njim vstanem v novo življenje. 

Ogromno slabega se bo zopet umaknilo pred milostmi in darovi Vstalega. FOTO: Osebni arhiv

Še nekaj se mi zdi pomembno. Vse stvari poskušava z gospodom župnikom urediti pred velikim tednom (spovedovanje bolnikov in starejših, velika spoved v župniji in po drugih župnijah, večino tehničnih in delovnih obveznosti), tako da ostane čim manj obveznosti v velikem tednu. 

Gotovo pa je, da velikonočno tridnevje preživiva izključno v praznovanju, brez sestankov, brez dela v pisarni, v teh dneh je tudi izklopljen župnijski telefon in hišni zvonec; takrat sva samo za nujne primere dosegljiva na mobilni telefon. 

Kako doživljate veliko noč kot duhovnik? Kaj vam pomeni?

Moje doživljanje velike noči kot duhovnika sega v moje prvo leto duhovništva. Tega ne morem pozabiti, k temu se vedno znova vračam. Po tem ko smo slovesno obhajali velikonočno vigilijo, v cerkvi vse pospravili in pripravili za naslednji dan – veliko noč, sva z župnikom kratko povečerjala in se nekaj časa zadržala na balkonu župnišča. Okrog 23.30 mi je zazvonil mobilni telefon, klicali so me iz bolnišnice, da neka gospa umira. 

Ko sem se peljal v bolnišnico, mi je odzvanjala velikonočna hvalnica sveči: »V tej milostni noči torej, sprejmi, sveti Oče, to večerno daritev, ki ti jo sveta Cerkev daruje po rokah svojih služabnikov v slovesnem prinašanju sveče, ki je znamenje nove luči.« 

Nalogo vseh kristjanov je, da pričujemo o veseli novici in temelju naše vere. FOTO: Osebni arhiv

Ko sem prišel v bolniško sobo, so me preletavale misli: »Tudi za to gospo se sedaj začenja praznovanje velike noči, začenja se njena daritev, podaritev.« Svoje trpljenje in bolezen ter življenje je takrat začela predajati Nebeškemu Očetu. Bila je kot goreča sveča, »sveča, ki se je sicer manjšala, izgorevala je, a njen plamen in toplota sta bila prijetna za Boga in za nas zbrane v bolniški sobi!« 

Gospe sem prišepnil na uho velikonočno oznanilo: »Kristus je vstal od mrtvih! Prihajam od praznovanja velikonočne vigilije!« Podelil sem ji zakrament bolniškega maziljenja. Ko sem ji podelil bolniško maziljenje, smo z medicinskima sestrama nekaj trenutkov ostali združeni v molitvi. Takrat nas je še pogledala, orosilo se ji je oko, kot da bi nam želela sporočiti: »Sedaj sem pripravljena, odhajam na praznovanje velike noči, ki bo trajalo vso večnost.« Čez nekaj trenutkov je umrla. 

Velika noč je za mene vesela novica. Ta novica mi sporoča, da je Kristus živ, da On živi. Zato se kot kristjan in kot duhovnik moram truditi, da o vstajenju ne bom govoril v preteklem času. To bi pomenilo, da bi vstajenje pokopal v preteklost, ponovno bi dal veljavo smrti. Velika noč pa mi sporoča, da je smrt mrtva. Kristus je vstal, z nami je kot Vstali, živi Bog.

Sam tudi zelo rad pojem. Bogu hvala za naše lepe slovenske velikonočne pesmi. V velikonočnem času, pa tudi ko mi je kdaj težko, ko jamram nad svojimi življenjskimi križi, ko nisem »ta pravi« (tudi to se kdaj duhovniku zgodi), se spomnim na dve velikonočni pesmi, ki mi takoj omehčata srce in me spomnita na sporočilo velike noči ter nalogo vseh nas kristjanov, da pričujemo o veseli novici in temelju naše vere: »Dan presveti, dan veselja, srčno mi pozdravljen bod'! Smrt več nima svoj'ga žela, res je 'z groba vstal Gospod! Glej, kak' svetijo se rane, ki zate jih je prejel. Jezus tvoj iz groba vstane, bodi ga, kristjan, vesel! Aleluja!« In še: »Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan! V nebesih enkrat vsi veseli na veke srečni bomo peli. Aleluja!« 

Verjamem in otroško zaupam, da bo naš Vstali Jezus poskrbel, da nam bo tudi ob letošnji veliki noči natrosil posebne milosti in darove Njegovega vstajenja, o katerih bomo lahko pričevali, pripovedovali, prepevali in se jih spominjali. Ogromno slabega se bo zopet umaknilo pred milostmi in darovi Vstalega!