Obisk papeža Frančiška v Združenih državah v letošnjem septembru je številne Američane navdušil nad priljubljenim voditeljem katoliške Cerkve in pri marsikomu zanetil iskrico vere, ki je že dolgo tlela v žejni duši. Za vse tiste, ki želijo o Petrovem nasledniku izvedeti kaj več, je newyorški kardinal Timothy Dolan napisal knjigo o Frančišku in njegovih dveh predhodnikih, ki je zaenkrat na voljo v elektronski obliki.

Tudi slovenski bralci z znanjem angleškega jezika si lahko knjigo z naslovom Duša, razum in srce (Soul Mind and Heart) brezplačno naložijo na tej povezavi . Kardinal Dolan v knjižici v zgoščenem slogu predstavlja življenja in misli papežev Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška.



Takole piše kardinal:

Ob tveganju prevelikega poenostavljanja je o zadnjih treh papežih najlažje razmišljati znotraj teh treh okvirjev: duše, razuma in srca. Cerkev naj bi bila duša sveta, postavljena na Kristusovem razumu in razodevala naj bi jezusovo srce. Predlagam, da si ogledamo papeža Janeza Pavla II. s poudarkom na duši Cerkve, papeža Benedikta XVI. s poudarkom na njenem razumu in papeža Frančiška, ki na prvo mesto postavlja srce Cerkve.

Na katoliškem spletnem portalu Aleteia so objavili nekaj odlomkov kardinalovega zapisa in uvoda v življenje in delo treh papežev, ki v veliki meri temelji na njegovih osebnih izkušnjah in spominih:

O papežu Janezu Pavlu II.:

Poslanstvo svetega Janeza Pavla II. je bilo znova oživeti prvenstvo duhovnosti. On sam je imel izjemno živahno duhovno življenje. Mnogi ljudje, med njimi sem tudi sam, smo prepričani, da je bil mistik. Ali veste, kdo je mistik? Mistik je človek, ki občasno že na zemlji uživa edinost z Bogom na način, kot si ga drugi lahko le predstavljamo in upamo, da ga bomo dosegli v nebesih.

O papežu Benediktu XVI.:

Spomnil nas je na starodavno načelo, da sta razum in vera dobra prijatelja, in se boril proti zgrešenim predstavam, dandanes žal vse prepogosto prisotnim, da si vera in razum nasprotujeta. Daleč od tega! Tesna zaveznika sta.

O papežu Frančišku:

Približno takrat (po Frančiškovi izvolitvi na Petrov sedež) so se vrata Sikstinske kapele odprla in vsi sodelavci so začeli vstopati. Ker smo bili ves čas konklav zaprti, smo imeli celo kopico vprašanj. »Ali se je dim lepo pokadil?« »Koliko ljudi se je zbralo pred baziliko?« Ko je nekdo vprašal, kakšno je vreme, je eden izmed švicarskih gardistov odvrnil, da dežuje in to je papeža nemudoma privzdignilo. Pozdravil nas je šele peščico, vendar je dejal: »Dragi bratje, slišim, da zunaj dežuje. Z vami bom pri večerji in takrat se lahko pogovorimo, nočem pa predolgo zadrževati ljudi. Ven grem in jih pozdravim.« To je bilo spontano, preprosto in iskreno dejanje. Potrdilo je tisto, kar smo kardinali dobro vedeli: to je človek s prirojeno sočutnostjo.



Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia