Kdo si, Jernej? Kaj bi povedal o sebi?

Sem Ljubljančan, najmlajši od petih otrok. V letih odraščanja me je najbolj zaznamovalo intenzivno treniranje teka ter odkritje filmske umetnosti, kot študenta pa na novo odkrita vera ter to, da sem spoznal svojo ženo Barbaro. Imava štiri čudovite hčerke. Ker sem doma obkrožen s samimi ženskami, manj govorim in več poslušam, kar mi čisto ustreza. Delo filmskega režiserja zadnja leta dopolnjujem s pedagoškim poklicem. Lahko rečem, da sem srečen in hvaležen za vse, kar imam. Je pa res, da v sebi nosim tudi še precej neizpolnjenih želja in ambicij predvsem s področja filmskega ustvarjanja.

Lahko rečem, da sem srečen in hvaležen za vse, kar imam.

Kako dolgo sta si z Jezusom na ti? Kaj te je pripeljalo k njemu?

Odraščal sem v krščanski družini, hodil sem k verouku, bil sem ministrant. Ker v župniji nisem imel prave družbe, sem se po birmi od nje oddaljil. Vpisal sem se na katoliško gimnazijo, a mi to okolje v najstniških letih ni najbolj ustrezalo, zato sem se v tretjem letniku prepisal na drugo šolo. Več let v mojem krogu prijateljev ni bilo nikogar, ki bi bil zares veren. Čeprav sem se vedno imel za kristjana ter o obstoju Boga nisem dvomil, je bila Cerkev zame neprivlačna, Bog pa neki oddaljen, nedejaven pojem. 

Ko sem bil proti koncu prvega študija, sem se odzval vabilu na program za mlade, ki se je imenoval Abram, šola za misijon. Tam sem se prvič srečal z veselimi kristjani, ki so vero živeli na zelo konkreten in oseben način – kot odnos z Bogom in med seboj. Na tedenskih srečanjih sem tudi sam začel prejemati veliko veselja, na novo sem odkrival molitev, Sveto pismo, vero v Jezusovo navzočnost v evharistiji, občestvo in modrost Cerkve ... Bog zame ni bil več oddaljen pojem, ampak sem ga začutil kot osebo, ki mi je blizu in ki želi, da sem srečen. Po koncu tega enoletnega programa, ki ga je organizirala Skupnost Emanuel, sem se ji tudi sam pridružil in z ženo sva še danes njena dejavna člana.

Tam sem se prvič srečal z veselimi kristjani, ki so vero živeli na zelo konkreten in oseben način.

 Zakaj si se odločil ravno za poklic režiserja?

Želja po tem poklicu se je v meni pojavila hipoma in zelo intenzivno. Pri sedemnajstih sem si na velikem platnu ljubljanske Kinoteke ogledal film Modra poljskega režiserja Krzystofa Kieslowskega. Morda je bil to sploh prvi avtorski film kakšnega evropskega režiserja, ki sem ga v življenju videl. Iz kinodvorane sem odšel z metuljčki v želodcu, kot bi se zaljubil. Prvič sem imel po odhodu iz kina občutek, da moje življenje v primerjavi z avanturami likov na platnu ni dolgočasno, ampak barvito, z okusom in vonjem. Tisti večer sem si rekel, da bi tudi jaz nekoč rad ustvarjal podobne filme. In še danes mislim tako. (smeh)

V zadnjem desetletju in več se snema vse več filmov s krščansko vsebino. Kakšen je tvoj kriterij za dober krščanski film?

Krščanski film je zame v resnici precej dvoumen pojem. Če s tem mislimo na določen filmski žanr, ki se je v zadnjih letih razvil predvsem v Ameriki in za katerim stojijo produkcijske in ustvarjalne ekipe krščanskih filmskih ustvarjalcev, potem moram priznati, da nisem ravno njegov navdušenec. Zgodbe se mi zdijo precej šablonske in predvidljive, tudi v režijskem smislu so ti filmi ustvarjalno pogosto precej skromni. Zaradi specifičnega načina obravnavanja verskih tematik težko prebijejo izven mehurčka določenega dela krščanskega občinstva. 

Kot izjemo bi v tem pogledu omenil spletno serijo The Chosen (Izbrani), ki smo jo v zadnjem času začeli gledati z družino. V režijskem smislu serija sicer v ničemer ne izstopa, me pa zelo nagovarja premišljeno in spretno scenaristično prepletanje dogodkov in besed iz Svetega pisma ter domišljijskih prizorov, ki marsikateri evangeljski odlomek osvetlijo v popolnoma novi luči ali poglobijo razumevanje zapisanega.

Sicer pa je moj kriterij za dober »krščanski film« podoben kriteriju za dober film nasploh.

Sicer pa je moj kriterij za dober »krščanski film« podoben kriteriju za dober film nasploh; film mora imeti zanimiv in dramaturško dovršen scenarij, ki ga nadgradi jasna vizija izvirne avtorske režije. Če se omenjeno spoji še s krščansko tematiko oz. sporočilom, potem nastane dober film, ki daleč presega okvire krščanskega občinstva. Takšen je na primer francoski celovečerec Božji možje (Des hommes et des dieux) režiserja Xavierja Beauvoisa, ali pa zadnji film kultnega ameriškega režiserja Terrenca Malicka Skrito življenje (A Hidden Life). Oba filma sta imela uspešno mednarodno festivalsko pot, med drugim sta bila prikazana tudi na ljubljanskem Liffu.

Če bi zdajle tu sedel Jezus, kaj bi ga najprej vprašal?

Zanimalo bi me, ali v nebesih imajo kino in ali bom lahko tudi tam še ustvarjal, ker me skrbi, da se na tem svetu ne bom mogel do konca izraziti. Prosil ga bi tudi, naj mi razloži, kaj pomeni: ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih (Mr 12,25). Upam, da ni mislil čisto dobesedno, ker nameravam tudi v večnosti živeti s svojo ženo. Če ne bo več poroke, bova pa na koruzi.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v prilogi revije Božje okolje (02/2023), Alfa in omega.