O labodjem paru

V letošnji pomladi sta namreč v Ljubljani gnezdila dva para labodov. Eden ob Gruberjevem prekopu, drugi pa ob Tivolskem ribniku. Ljudje so lahko občudovali vztrajnost labodjega para pri valjenju novega zaroda in se veselili, ko so se ob Gruberjevem prekopu izvalili štirje labodji piščančki.

Opazovanje narave in procesov v njej je vedno zanimivo in sporočilno. Vendar vam v tem primeru ne nameravam toliko govoriti o opazovanju narave, čeprav opazovalca vedno znova navdušuje. Tisto, kar mi je posebej padlo v oči, je napis, ki so ga namestili v bližino obeh gnezd. 

Takole je opozarjal: »Tukaj si svoj dom ustvarja labodji par. Za gnezdenje in vzgojo mladičev potrebuje mir. Prosimo vas, da ptic ne vznemirjate, se jim ne približujete in jih ne hranite. S psi, ki naj bodo na vrvici, se jima ne približujte.« 

Kako rahločutno pozorno naravovarstveniki opozarjajo in vabijo k obzirnosti do labodov, ki gnezdijo. Prav je tako. Pretirana radovednost, s katero lahko začnemo vstopati v bivanjsko okolje živali ali ljudi, povzroča nemir in občutek ogroženosti, kar škoduje »ustvarjanju doma«, kakor so zapisali na opozorilnem napisu. Da bi si mogel vsakdo predstavljati, kako naj poskrbi za to, da labodjega para ne bi vznemirjal, jasno zapišejo, da par za gnezdenje in vzgojo mladičev potrebuje mir.

»Država varuje družino …«

Ob tem sem začel premišljevati o naših družinah: o zakonskih parih, pa tudi zgolj o parih, ki si ustvarjajo dom ter za rojevanje in vzgojo otrok potrebujejo mir. Vendar se zdi, da smo pripravljeni ta mir veliko prej zagotoviti labodom, ki gnezdijo, kakor pa zakonskim parom, ki ustvarijo družino in skrbijo zanjo. Na družino in na njeno potrebo po miru in spoštovanju njene zasebnosti pri vzgoji otrok, žal, ne opozarjajo različni napisi ali spodbude. 

Ta mir smo pripravljeni veliko prej zagotoviti labodom, kakor pa zakonskim parom.

Kot da je družina in njena vzgojna vloga postala polje, na katerem različne ideje in ideologije na vse mogoče načine skušajo dosegati svoje cilje. Poudarjam »svoje cilje«: pred seboj imajo namreč sebe, svojo agendo, ne pa družine in svetosti njenega prostora, da bi mogli znotraj nje rasti samostojni, zdravo kritični in svobodni ljudje.

Res imamo v slovenski ustavi 53. člen, ki pravi, da »država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«.

Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.

Neverjetno: varuje družino, varuje materinstvo, varuje očetovstvo, varuje otroke in mladino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere.

Življenjska skupnost dveh oseb

Potem pa se začne zapletati. Kaj je družina? V pojmovanju velike večine je družina življenjska skupnost moža, žene in otrok. Tudi v zakonu, ki je veljal še lani, je rečeno, da je »pomen zakonske zveze v zasnovanju družine«, »zakonska zveza pa je z zakonom urejena skupnost moža in žene«. 

Potem pa se začne zapletati. Kaj je družina?

Potem pa neko sodišče, vzvišeno nad ljudmi, nad njihovim razumevanjem in nad njihovo voljo, v nekem trenutku razglasi, da to ni tako, ampak da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Logično sledi, da v skladu s pojmovanjem tega sodišča družina ni več življenjska skupnost staršev in otrok, ampak družina postane življenjska skupnost dveh oseb in otrok, ki jih ti dve osebi na tak ali drugačen način, seveda vedno strogo skladno s črko zakona, vključita v to svojo življenjsko skupnost.

»Zlorabljanje« otrok?

Seveda se stampedo po družini in družinskih odnosih ne konča tukaj. Prav v teh dneh lahko naletimo na različne »prireditve« v sklopu tako imenovanega »Festivala Parada ponosa«. 

Med drugim me je posebej zbodlo povabilo na tako imenovani strokovni posvet »Mreža vključujočih šol Slovenije«, ki se bo »osredotočal na področje šolstva in LGBTIQ+ oseb in vsebin. In komu je namenjen? Zaposlenim v izobraževalnem sektorju, od vrtcev, osnovnih in srednjih šol do fakultet in odločevalcev s področja.«

Kaj pravzaprav to pomeni? Kje smo izgubili mamo? Kje smo izgubili očeta? Predvsem pa, kako je mogoče, da tako mirno dovolimo, da se to dogaja našim družinam, našim otrokom?

Ustava Republike Slovenije določa, da imajo »starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke« (čl. 54). Ali sploh še imamo starše, če nimamo več mam in očetov? Če na raznih obrazcih piše »starš 1« in »starš 2«?

Ali sploh še imamo starše, če nimamo več mam in očetov?

Zanima me, koliko mater in očetov, koliko staršev je obveščenih o vsebinah, s katerimi aktivisti »zlorabljajo« njihove otroke. Koliko staršev je potrdilo učni načrt, v katerega so vključene vsebine, o katerih vsak dan beremo in poslušamo iz najrazličnejših medijev? Predvsem pa, koliko staršev se s svojimi otroki pogovori o tem, kaj se dogaja v šoli, kaj jih učijo in tudi, česa ne smejo povedati svojim staršem?

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (03/2023).