Svoboda v Svetem pismu 

Številni svetopisemski odlomki omenjajo svobodo, ki jo želi Bog podeliti človeku. V Janezovem evangeliju je tako zapisano: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). 

Pavel v Pismu Galačanom svobodo povezuje s Kristusom: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Gal 5,1). In malo naprej nadaljuje: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13). 

Bog je vir in varuh naše svobode. (Jacques Philippe) 

V vsakdanjem življenju pa stvari niso vedno tako preproste, evangeljski predlog svobode in njeno današnje dojemanje se ne ujemata vedno. Philippe pa je prepričan, da je zgolj »Bog vir in varuh naše svobode. Bolj ko smo povezani z Bogom, bolj nas osvobaja. Bolj ko se oddaljujemo od njega, bolj ogrožena je naša svoboda.« 

Sodobni človek in pomanjkanje svobode 

Posameznikova svoboda je v zahodnih družbah v splošnem bolje zagotovljena, družbeni dogovori in družinske vezi so manj obvezujoči, človek se lahko poroči, ne da bi za to potreboval dovoljenje kogarkoli, pestrost sprejemljivega vedenja je dosti večja kot nekoč … in še bi lahko naštevali. 

Čeprav je človek danes objektivno svobodnejši kot v preteklih obdobjih, ima pogosto občutek, da mu svobode manjka. FOTO: Pexels

»Še nikdar ni človek tako močno poskušal ubežati svetu, kakršen je, s tem, da se zamoti ali pobegne. Ta zadnja beseda se pojavlja v vseh oglasih potovalnih agencij. Smo res v ječi, da občutimo tako močno potrebo po begu?« se sprašuje Philippe. 

Zdi se, da v razmerah v katerih smo se znašli v obdobju epidemije, nismo svobodni. Naše življenja kroji virus in nadzorujejo ukrepi, ki so s tem povezani. Mnogi imajo občutek ujetosti, brezupa, brezizhodnosti in malodušja. 

Marijin zgled 

Philippe pa nas opogumlja, da je svoboda mogoča v vsakih, še tako težkih okoliščinah. »V resnici je to mogoče,« pravi. »Nismo vselej svobodni, da bi lahko spreminjali stvari, vselej pa smo svobodni, da živimo v veri, upanju in ljubezni ter tako človeško in duhovno napredujemo v vsakršnih razmerah.« 

Prav je, da se odločamo glede na različne možne izbire. A zavedajmo se, da je najboljša in najrodovitnejša uveljavitev svobode v tem, da pritrdimo stvarem, ki jih sami nismo izbrali, in da za zaupanjem sprejmemo danosti, ki nas presegajo.

Naša resnična ječa smo pogosto prav mi sami – meje našega dojemanja stvarnosti, naša miselna in srčna ozkost. Pretekle izkušnje kažejo, da pogosto prav sprejetje razmer, ki jih sami ne bi izbrali, razbije to ječo in nam odpre nova obzorja, da začutimo globlje, bogatejše in lepše razsežnosti našega življenja.  

»Človeška svoboda ni toliko moč spreminjanja, ampak sposobnost sprejemanja. Najrodovitnejše dejanje svobode, ki jo je izvršil človek, je Marijin fiat – njen 'da' zaupanja in ljubezni,« zaključi Jacques Philippe. In res: odpovedala se je svojim osebnim načrtom in pričakovanjem, da se je uresničil edinstveni Božji načrt za vse človeštvo.