(Ne)pravica do poroke v Katoliški cerkvi

Starodavna pravica do poroke se v Katoliški cerkvi v polnosti lahko uresničuje le kot svobodna privolitev moškega in ženske. Če zaročencema manjka potrebna sposobnost in volja za zakon, ni zakona. Zato je treba pravico do poroke braniti pred vsako dvoumnostjo, kdo jo lahko sklene, kajti škoda, ki jo prizadene, je dejansko rana, ki prizadene ne samo Katoliške cerkve, temveč tudi družbo kot tako. 

Pravico do poroke je treba braniti pred vsako dvoumnostjo, kdo jo lahko sklene.

Pri tem se poudarja stabilnost in odgovornost bioloških staršev, trajna in stabilna družinska struktura za varstvo otrok, koristne vezi med starši in njihovimi biološkimi otroki in pomen odgovorne vzgoje, ki jo otrokom lahko dajeta samo biološka starša. Nobenemu od navedenih argumentov pa ne pritrdijo osebe z motnjo spolne identitete in v svoj zagovor poudarjajo, da spol staršev pri razvoju otroka sploh ni pomemben. Njihovo bistveno sporočilo je, da bi se morala pravica do poroke omogočiti vsem, ne glede na spol.

Pravica do poroke je v skladu s cerkvenim pravom v Katoliški cerkvi pridržana zvezi »moža in žene« in je po svoji naravi naravnana v »blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok«. Zakonska zveza nastane s privolitvijo na podlagi načrta Boga, ki je ustvaril moškega in žensko in jima dal moč, da za vedno združita naravne in dopolnjevalne razsežnosti, ki jih imata kot osebi.

Pravica do poroke je v skladu s cerkvenim pravom v Katoliški cerkvi pridržana zvezi »moža in žene«.

Cerkvenopravne razsežnosti zakona v dobrinah, kot so naravna sposobnost za roditev otrok, medsebojna zvestoba in nerazvezljivost, so za Katoliško cerkev srčika nauka o zakonu. Zato je vsak poskus, da bi se pravica do poroke oddaljila od tradicionalnega nauka Cerkve, za cerkveno pravo nesprejemljiv. 

Vir mnogih nesporazumov so prav tako vsi blagoslovi zvez, ki niso heterogene in želijo posnemati zakonski blagoslov, ki se uporablja za moškega in žensko, združena v zakramentu zakonske zveze. Sodobna družba kljub temu skuša s poudarjanjem človekovih pravic doseči, da bi se pravica do cerkvene poroke omogočila vsem, ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Gre za napačne predstave o naravnem redu in o bistvu zakonske zveze.

Gre za napačne predstave o naravnem redu in o bistvu zakonske zveze.

Analiza poskusov sklenitve zakonske zveze oseb z motnjami spolne identitete

Analizirajmo nekatere poskuse sklenitve zakonske zveze, ki so tesno povezani z vprašanjem motnje spolne identitete.

1. poskus: Če bi se ženska želela poročiti z moškim, ki se počuti kot ženska, ali moški z žensko, ki se počuti kot moški, tudi brez kirurške spremembe sekundarnih spolnih znakov, bi bila taka zakonska zveza »de facto« po cerkvenem pravu nična. Zakonca bi bila nesposobna sprejeti bistvene zakonske obveznosti zaradi psihičnih vzrokov.

Zakonska zveza zahteva dopolnjevanje med moškim in žensko, ne le na telesni, temveč tudi na psihološki ravni. Ženska potrebuje moškega, da se ji podari kot moški, in obratno. To pomeni popolno zavedanje in sprejemanje lastne moškosti ali ženskosti. 

Zakonska zveza zahteva dopolnjevanje med moškim in žensko, ne le na telesni, temveč tudi na psihološki ravni.

Poleg tega je zakonska ljubezen popolno vzajemno sprejemanje drugega. Da lahko oseba sprejema drugega v njegovi drugačnosti, mora najprej sprejeti sama sebe. Zakonska zveza pomeni tudi popolno vzajemno podaritev samega sebe. Zato oseba z motnjo svoje lastne spolne identitete ni sposobna takšne ljubezni: je v sporu s samo seboj zaradi zavračanja vsega, kar v njej predstavlja moško ali žensko naravno spolnost. Zato ne more v celoti posedovati same sebe in česar ne poseduje v celoti, ne more niti v celoti dati.

2. poskus: Če bi se ženska pretvarjala, da je moški, in bi se želela poročiti z drugo žensko, ali če bi se moški pretvarjal, da je ženska, in bi se hotel poročiti z drugim moškim, bi bila poroka v tem primeru »de iure« nična, torej neobstoječa, saj je razlika v naravnem spolu med ženinom in nevesto osnova za veljavno sklenitev zakonske zveze v Katoliški cerkvi. 

Dejansko bi v tem primeru šlo za poroko dveh oseb, ki sta istega biološkega spola. Če pretvarjanje o resničnem biološkem spolu drugemu zakoncu ne bi bilo znano, bi to za cerkveno pravo lahko predstavljalo hibo v privolitvi zaradi zmote v osebi ali hibo v privolitvi zaradi zvijačne prevare.[1]

Številne tožbe za ničnost zakona razodevajo razočaranje, da je bil nekdo zaradi »zmote v osebi« ali »zvijačne prevare« pahnjen v nesrečen zakon. S tožbami zakonci navadno prosijo Cerkev, naj jim pomaga najti možne poti za odgovor Bogu in za osebno rast. Ta dejstva so velik izziv za dušno pastirstvo, saj bo vse to treba nujno upoštevati pri konkretnem pastoralnem načrtovanju. 

S tožbami zakonci navadno prosijo Cerkev, naj jim pomaga najti možne poti za odgovor Bogu in za osebno rast.

Papež Frančišek je prav v želji, da bi se zakonske pravde obravnavale hitreje, uvedel še kratek postopek ničnosti pred škofom in med razlogi, da se na ta način ugotavlja ničnost zakona, navedel tudi zmoto, ki vpliva na voljo, zvijačno prikrivanje neplodnosti in krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko. V tožbenih spisih je pogosto zaznati nesposobnost mnogih zakoncev za sklenitev cerkvenega zakona.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (02/2023).

[1] Glej Zakonik cerkvenega prava kan. 1097 § 1 in kan. 1098.