Zima je že skorajda pri kraju, čeprav je, po pravici povedano, sploh ni bilo. Ampak pusta se otroci veselijo vsako leto, ne glede na to, ali je treba zimo pregnati ali ne. Pa vendar – ali vedo, kaj je pomen oziroma namen pusta?

Foto: Polona Šergon


Kot otrok sem se pusta iskreno veselila. V vrtcu mi je mama zašila plišast kostum zajca, ki sem ga nato nosila še naslednje leto, in nato tigra, ki sem ga tudi nosila leto zatem. Ja, mama je bila varčna, ampak jaz nisem imela nič proti, da sem bila dve leti zapored zajec in dve leti zapored tiger. Kasneje nama je s sestro kostume izdeloval oče, včasih pa smo se otroci na pustno soboto v zadnjem trenutku odločili, da gremo po hišah, poklicali prijatelje in si navlekli tisto, kar smo našli v hiši – prevelika oblačila, lasulje in klobuke. In smo šli – od hiše do hiše. Nikoli, ampak res nikoli pa nismo trkali na vrata in zgolj spraševali: »Imate kaj za pusta?« Zdelo se nam je preveč … no, bedasto. Vedeli smo, da smo maškare tiste, ki moramo nekaj dati ljudem, da bi z našo pomočjo občutili veselje prihajajoče pomladi.

Kam je izginila otroška domišljija?

Nekoč smo s seboj vzeli domačo kozo, ji poveznili klobuk na rogove in se na vse grlo drli po vasi: »Sveže mleko!« Najbrž ni treba posebej poudarjati, da nam na vrata niti ni bilo treba trkati in da smo poželi val odobravanja in smeha. Spet drugič smo privlekli na dan ogromno škatlo, jo prebarvali in ji dodali konjsko glavo, nato pa sva se s sošolcem stlačila pod njo, tako da je konj dobil prednje in zadnje noge. Še zdaj se spominjam, kako me je bolel vrat, ker je bil sošolec, ki je imel vlogo prednjih nog, za nekaj glav manjši od mene in sem se vso pot trudila, da konjska zadnjica ne bi preveč štrlela navzgor. In vendar mi je dogodek kljub temu ostal v spominu kot eno lepših pustnih doživetij. Vedno smo s seboj vlačili kakšen inštrument, enkrat harmoniko, drugič kitaro … in ko smo potrkali na vrata, smo eno zapeli. Nekoč smo se našemili v Beatle in čeprav smo pri vsaki hiši zapeli isto pesem, so bili ljudje navdušeni. To, da smo dobili nekaj v dar, je bilo postranskega pomena.

Danes je najbrž drugače. Našemiti se in hoditi po hišah ter prosjačiti za sladkarije in denar se otrokom izplača. Pomen pusta se je kar nekam izgubil in marsikdo sploh ne ve, kaj je njegov smisel. To, da prinaša veselje ob prihajajoči pomladi in odganja zimo, se je nekako umaknilo preračunljivosti in štetju drobiža ob koncu pustnega torka. Tudi mask se ne izplača več izdelovati, ker se že prav vsakega risanega junaka dobi v trgovskem centru. In otrok čisto nič ne moti, da je v skupini pet Spidermanov. Kam je izginila vsa otroška domišljija, ki bi na dan potegnila izvirne in edinstvene maske? Je izgubila še zadnje upanje ob prezaposlenosti nas, staršev, ki nam je v trgovini veliko laže kupiti neizviren kostum, namesto da bi otroku pomagali izdelati čisto drugačnega in njegovega? Ampak nič hudega – da maškare le še hodijo po hišah in razveseljujejo ljudi, pa čeprav ne več toliko z izvirnostjo doma izdelanih mask in z drugačnim namenom.

»Dajemo vam nekaj za pusta!«

Z možem sva najinim otrokom pomen pusta dodobra vcepila v glave. Hčerki vsako leto s seboj vzameta flavto in violino in igrata po hišah. Letos so se otroci odločili, da bodo našemili naša dva ponija – enega v zmaja, drugega pa v viteškega konja, na katerem bo jezdil eden od njih – oblečen v viteza, seveda. Manjkali pa ne bosta niti kraljični, ki ju bo vitez moral rešiti pred strašnim zmajem.

Upam, da bodo prinesli veselje v okoliške hiše, odgnali zimo in pripeljali pomlad. Najbolj pa si želim, da bodo prišli do spoznanja, da je najlepše dajati, pa čeprav le skromno pesem – da bi tisti »Imate kaj za pusta?« nadomestili z »Dajemo vam nekaj za pusta!«. Poleg tega si bodo vsaj na pustni torek morda dali duška in se sproščeno pretvarjali, da so nekdo drug. Kajti za pustom pride post in takrat se bodo morali nekoliko zresniti in si sneti maske. Mi pa tudi.

Članek najdete v 8. številki Naše družine, ki jo lahko prelistate TUKAJ.

Delite z nami svoje mnenje o tej temi na FB Naša družina!