V zadnjem času spremljam bogoslužja bolj kot nekoč po radiu ali TV-prenosu in tako slišim več različnih duhovnikov in seveda tudi škofov. Ker sem že starejša in občutljiva predvsem na jezik, me pogosto zmotijo malenkosti, ki jih slišim. Ob letu vere sem poslušala dr. Smeja, ki je v radijski katehezi razlagal veroizpoved. Takrat je dejal, da v veroizpovedi molimo tudi verujem sveto Katoliško cerkev … in ne v sveto Katoliško cerkev, saj v cerkev ne moremo verovati, pač pa jo verujemo. Ko zdaj poslušam molitev rožnega venca, me pogosto zbode, da pri apostolski veri molijo »naše vstajenje in večno življenje«. Mi pa smo se v mladosti učili »vstajenje mesa«. Se je obrazec spremenil?


FOTO: Pexels.

Odgovarja: Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof

V dopisu ste načeli zelo zanimiva vprašanja, ki se dotikajo temeljnih resnic naše vere, naše molitve in tudi našega bogoslužja. Pravite, da vas moti, ko vedno pogosteje opažate, da nekateri verniki, duhovniki pa tudi nekateri škofje po svojih željah spreminjajo nekatere besede tako pri molitvi, pri bogoslužju ali celo pri poimenovanju osrednjih resnic naše vere.

Lahko začnemo kar pri zelo priljubljeni molitvi Angelovega češčenja, ko nekateri molijo »in Beseda je meso postala« in drugi »in Beseda je človek postala« ali »in Beseda se je učlovečila«; sklepna molitev pa je, kot pravite, tako ali tako čisto drugačna od tiste, ki ste se je učili pri verouku.

V Cerkvenem molitveniku (Ljubljana 2007), ki je pravilo naše molitve, je rečeno, da se moli: in Beseda je meso postala. Na drugi strani pa ta molitvenik naroča, da se pri tako imenovani fatimski molitvi med desetkami rožnega venca moli: O Jezus … obvaruj nas večnega ognja, vendar mnogi še vedno molijo »po starem«: obvaruj nas peklenskega ognja.

Še bolj zanimivo je pri veroizpovedi. Pravite, da vas je pokojni škof Jože Smej učil, da se pravilno moli »verujem sveto, Katoliško cerkev« … in ne »verujem v sveto, Katoliško cerkev«.

Teologi pravijo, da je oboje na neki način pravilno; odvisno je, pod katerim vidikom motrimo Boga ali Cerkev. V misalu (Ljubljana 1992, str. 266–267) je napisano oboje. Nekatere moti: »verujem v vstajenje mesa« in raje molijo »verujem v naše vstajenje«.
Veliko teže je, ko začnemo »prilagajati in inkulturirati« evharistične in druge bogoslužne molitve in v želji po upravičeni »aktualizaciji« bogoslužja vanje vnašamo izraze iz »dnevne politike«.

Težave so pri prevodih Sv. pisma. Trenutno imamo štiri prevode, pa še nismo zadovoljni. Že nekaj let si strokovnjaki resno prizadevajo, da bi pri prevajanju Rimskega misala, naše osrednje bogoslužne knjige, bili, kolikor je mogoče, zvesti latinskemu izvirniku in naravni izrazni moči ter lepoti in duhovnemu bogastvu našega maternega jezika, pa se zdi, da smo vedno »na poti k cilju«. Tudi drugi narodi imajo podobne težave.

Od kod te težave? Dokler smo imeli bogoslužje in tudi mnoge molitve in Božjo besedo v latinskem jeziku, ni bilo problemov. Večina latinščine ni razumela; nekatere strokovnjake pa se je že dalo pomiriti.

Odkar pa imamo, hvala Bogu, bogoslužje in vse molitve v domačem jeziku, pa velja večkrat stara modrost: »Quot capita, tot sententiae – Kolikor glav, toliko misli.«

Koncilski papež sv. Pavel VI. je svoj čas radostno vzkliknil, da je bogoslužje v domačem jeziku nova pesem Cerkve, ki ne bo nikoli več utihnila.

Tu je seveda potrebna iskrena pobožnost, pa tudi liturgična, biblična in splošna izobrazba; še zlasti zavest, da bogoslužje ni privatna zadeva, ampak zadeva občestva Cerkve, ki ima nalogo, da ta vprašanja ureja po za to usposobljenih in postavljenih ustanovah in službah.

Vse to je pomembno. Še pomembnejše pa je, da bomo v teh dneh vstopili v velikonočno skrivnost našega Gospoda Jezusa Kristusa.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (13/2021).