Arnáiz velja za enega največjih mistikov 20. stoletja, vendar zaradi sladkorne bolezni ni mogel uresničiti svoje želje, da bi postal menih trapist, pač je smel prevzeti le vlogo oblata, spominjajo pri ameriškem katoliškem spletnem portalu CNA.

Rodil se je leta 1911 v Burgosu, izobraževal pa se je v šolah Družbe Jezusove v domačem mestu in v Oviedu, kamor se je njegova družina pozneje preselila zaradi dela. Kot otrok je trpel za različnimi boleznimi. Pri desetih letih, ko je ozdravel od vnetja poprsnice, ga je oče odpeljal v Zaragozo, da bi ga v zahvalo za ozdravljenje daroval Pilarski Materi Božji. Leta 1930 je bil Rafael sprejet na madridsko šolo za arhitekturo.

Mladega Rafaela je navdušilo življenje francoskega vojaka Gabriela Mossierja, ki je svoje dni končal kot br. Gabriel, član cistercijanskega reda.

Njegov stric Leopoldo Baron Torres, maquedski vojvoda, se je zavedal risarskih sposobnosti mladega Rafaela in mu je naročil, naj oblikuje naslovnico knjige z naslovom »Z bojišča v La Trappe«: šlo je za prevod zgodbe francoskega vojaka, ki je med francosko-prusko vojno (1870-1871) dosegel slavo in čast v orožarski umetnosti.

Čeprav bi si lahko prizadeval za najvišja odlikovanja in položaje, se je mladi Rafael odločil, da se pridruži trapistom. Navdušilo ga je življenje francoskega vojaka Gabriela Mossierja, ki je svoje dni končal kot br. Gabriel, član cistercijanskega reda. Rafael je kmalu zatem prvič obiskal cistercijanski samostan San Isidro de Dueñas v Palenciji. To so bila nemirna trideseta leta prejšnjega stoletja v Španiji, ki so privedla do državljanske vojne.

Težave zaradi sladkorne bolezni

Po odsluženem obveznem vojaškem roku je bodoči svetnik leta 1934 opustil univerzitetni študij in za štiri mesece vstopil v samostan v Palenciji kot novinec. Ker je resno zbolel za sladkorno boleznijo, so ga predstojniki poslali domov, da bi okreval.

26. aprila 1938 je br. Rafael umrl v svoji celici, star 27 let.

Skoraj dve leti pozneje, leta 1936, je Arnáiz znova vstopil v samostan San Isidro de Dueñas, vendar ne več kot kandidat za meniha, temveč kot brat oblat. Tam je ostal do septembra, ko so ga poklicali v boj z drugimi mladimi. Kljub Rafaelovi odločnosti, da se bo boril proti nasprotnikom Boga in njegove Cerkve, se je čez dva meseca vrnil v samostan, saj so ga zaradi bolezni razglasili za nesposobnega za boj.

Že leta 1937 so se predstojniki zaradi posebnih težav samostanskega življenja med vojno odločili, da ga pošljejo nazaj k družini. Toda še pred koncem leta se je Arnáiz decembra vrnil v samostan. Komaj štiri mesece pozneje, 26. aprila 1938, je br. Rafael umrl v svoji celici, star 27 let. Če seštejemo vsa posamezna obdobja, je pravilo reda živel le okoli 20 mesecev.

Dolg proces kanonizacije

Že v štiridesetih letih 20. stoletja so nekateri bratje, prepričani o njegovih junaških krepostih, predlagali, da bi njegov grob prestavili v enega od samostanskih kril, vendar brez uspeha. Leta 1944 je njegov stric, maquedski vojvoda, napisal zgodovino svojega nečaka z naslovom Skrivnost trapistov, ki je vzbudila zanimanje mnogih bralcev.

Šele v šestdesetih letih 20. stoletja se je začel postopek za Rafaelovo beatifikacijo in njegov grob je bil prestavljen v križni hodnik, kot so si pred 20 leti želeli njegovi sobratje.

Med pontifikatom Benedikta XVI. je bil potrjen čudež za Rafaelovo kanonizacijo in 11. oktobra 2009 je bil razglašen za svetnika.

Med svetovnim dnevom mladih avgusta 1989 v Santiagu de Compostela je papež Janez Pavel II. br. Rafaela mladim ponudil za zgled in ga nekaj dni pozneje razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Leto dni pozneje so začeli preučevati možnost čudeža na njegovo priprošnjo in leta 1992 ga je Janez Pavel II. na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

Med pontifikatom Benedikta XVI. je bil potrjen čudež za Rafaelovo kanonizacijo in 11. oktobra 2009 je bil razglašen za svetnika. Dve leti pozneje je bil razglašen za enega izmed zavetnikov svetovnega dneva mladih v Madridu.