Uršulinke so eden od ženskih redov v Katoliški cerkvi, s šestimi skupnostmi pa so že prek tristo let navzoče tudi v slovenskem prostoru. Red je v 16. stoletju v Italiji ustanovila sv. Angela Merici.

Življenjska pot in poslanstvo sv. Angele Merici (1474–1540)

Na poti med Benetkami in Milanom, na vzhodu Lombardije, leži največje italijansko jezero Lago di Garda. Na jugozahodu jezera leži slikovito mestece Desenzano, kjer se je okoli leta 1474 rodila Angela Merici, ustanoviteljica Družbe sv. Uršule.

Hrepenenje srca mlade Angele je bilo v celoti usmerjeno v enega in edinega Ženina, učlovečenega Božjega Sina.

Po smrti staršev je osirotelo dekle in enega izmed bratov vzel k sebi mamin brat iz Saloja Biancoso de Bianchi. Iz preprostega kmečkega okolja je Angela nenadoma prišla v povsem drugačen, gosposki svet. Toda svetni užitki, ki so bili tukaj na dosegu roke, je niso privlačili in niso mogli omajati njene vse večje želje, da bi se povsem posvetila Kristusu. Hrepenenje njenega srca je bilo v celoti usmerjeno v enega in edinega Ženina, učlovečenega Božjega Sina. Zaradi bujnih svetlih las je postala v mestu predmet občudovanja, ta čar pa je hitro zatemnila, ko jih je oprala v lugu. V stričevi hiši je, kot sama pravi, trdo delala, sejala moko, mesila kruh, prala, nosila vodo in opravljala druga vsakdanja gospodinjska dela.

Med bivanjem v Saloju je vstopila v tretji red sv. Frančiška, da bi kot članica Frančiškove družine imela več možnosti za pogostejšo udeležbo pri sveti maši, prejemanje zakramentov, za duhovno vodstvo in za življenje v strožji askezi. Odslej je bila za vse sestra Angela ali v narečju kraja »sur Anzola«. S tem je tudi na zunaj pokazala svojo odločitev, da bo živela svojo posvetitev Bogu v svetu. Pripadnost veliki frančiškanski družini jo je povezala z živimi težnjami Cerkve in jo postavila v tok, ki je ozdravljal notranje rane Kristusovega skrivnostnega telesa in pripravljal tridentinsko reformo.

Mlada Angela je videnje doživela med počitkom ob delu na polju. FOTO: arhiv Družine

Videnje

Po nekaj letih se je vrnila na domačo kmetijo v Le Grezze, kjer je doživela videnje. Spovednik devic Družbe sv. Uršule Francesco Landini pripoveduje: »Ko je delala na polju, se je Angela med opoldanskim počitkom umaknila od drugih, da bi molila. Nekoč se je ob taki priliki zamaknila. Zdelo se ji je, da se je odprlo nebo, iz katerega je prihajala procesija angelov in devic po dve in dve. Angeli so zvonili, device so prepevale. In ta pesem se ji je tako zelo vtisnila v spomin, da jo je znala zapeti.« Takrat ji je bilo rečeno, da bo nekega dne ustanovila družbo devic. Videnje je minilo, ostala pa je gotovost, da je bila izbrana za poslanstvo, ki naj bi ga izvršila v Božjem imenu. Kdaj? Kje? Kako? To ji takrat ni bilo razodeto.

Če je Bog zasadil to Družbo, je ne bo nikoli zapustil.

Njen tajnik Gabriele Cozzano je povedal, da Angela ni hotela ustanoviti Družbe brez še enega Božjega ukaza. Videnje množice devic je mnogo let nosila v svoji duši in ga je šele po dolgem času udejanjila. V svojih spisih sicer ne govori naravnost o tem, toda iz njih lahko zaslutimo, da se je zgodilo nekaj izrednega. Z vso gotovostjo namreč pravi: »Če je Bog zasadil to Družbo, je ne bo nikoli zapustil.« In še: »To Družbo je neposredno zasadila njegova sveta roka.« V njenih besedah se čuti moč in gotovost tega, kar zatrjuje. Po tistem videnju je Angela potrpežljivo čakala na Božje znamenje in naprej opravljala svoja vsakdanja dela.

Družba sv. Uršule je bila s preprostim obredom ustanovljena 25. novembra 1535. FOTO: arhiv Družine

Ustanovitev Družbe sv. Uršule

Družba sv. Uršule je bila s preprostim obredom ustanovljena 25. novembra 1535. Ta dan so se ob Angeli zbrale tiste, ki so se odločile, da stopijo na novo pot. Najprej so bile skupaj pri maši v cerkvi sv. Afre, nato pa so šle v oratorij, kjer je bila pripravljena knjižica z belimi platnicami. Na prvi strani je bilo napisano: 1535, 25. novembra. In nato Madre suor Angela. Pod njeno ime se je vpisalo osemindvajset devic, ki so obljubile devištvo in zvestobo Kristusu z življenjem po Pravilu. To je bil register Družbe. Dekleta, ki so se posvetila Bogu in uresničevala duhovni poklic v vsakdanjem življenju, na svojih domovih, z opravljanjem običajnih opravil, so prihajala iz različnih družbenih slojev.

Iz gorčičnega zrna, vsajenega leta 1535, so sčasoma zrasle različne oblike Bogu posvečenega življenja, kjer sestre živijo in širijo karizmo ustanoviteljice matere Angele.

Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Za svetnico je bila v Rimu razglašena 24. maja 1807. Družba, ki jo je ustanovila, je bila pristen odgovor na nujne potrebe tistega časa. Svetilka, ki jo je ta modra devica prižgala v 16. stoletju, je odtlej nezadržno širila svojo svetlobo najprej po Italiji, nato še prek njenih meja na vse celine sveta, vse do današnjih dni.

Iz gorčičnega zrna, vsajenega leta 1535, so sčasoma zrasle različne oblike Bogu posvečenega življenja, tako sekularne kot samostanske ustanove, kjer sestre živijo in širijo karizmo ustanoviteljice matere Angele. Tako se uresničujejo in potrjujejo njene besede ob koncu Oporoke: »Bodite prepričane, da je to Pravilo zasadila prav njegova sveta roka in da ne bo nikoli zapustil te Družbe, dokler bo trajal svet. Če jo je namreč on sam zasadil, le kdo jo bo mogel izruvati? Verjemite mi, ne dvomite, trdno verujte, da bo tako. Vem, kaj pravim. Blagor tistim, ki se bodo zares zavzeli zanjo.«

Njeno življenje je predstavljeno tudi v knjižici Sveta Angela Merici, ki je izšla v zbirki Naši prijatelji.