Andreja Verovšek. FOTO: Domen Pal.


Tudi v letošnjem postnem času se je pričela akcija 40 dni brez alkohola. Odgovor na vprašanje »Ali ponuditi pomoč družini ali je bolje, da se ne vmešavamo?« smo poiskali pri Andreji Verovšek, ki je moderatorka na forumu Zasvojenosti in pomoč na Med.Over.Net.

Kdaj ponuditi pomoč in kdaj ne?

Velikokrat se znajdemo v dvomu, ko v svoji bližini opazujemo nekoga, ki bi potreboval pomoč. Nek notranji glas nas kliče, naj pristopimo, medtem ko drugi pravi, da je to osebna zadeva in naj se ne vmešavamo. Sprašujemo se, kaj naj storimo, komu prisluhnemo.

Na tem mestu je stroka precej enotna. Ko smo priča situacijam, ko gre za fizično, spolno in psihično nasilje, zasvojenosti, duševne stiske, kot so stanja, ki nakazujejo na depresijo, lahko vodijo v samomor, zlorabe in izkoriščanje položaja za doseganje lastnih ciljev in teptanje človekovih pravic in svoboščin, je odgovor na vprašanje, ali priskočiti na pomoč, jasen. Dileme pravzaprav ni.

V situacijah, ki jih omenjamo, in še nekaterih drugih, je zaščita človekovega dostojanstva, integritete, njegovega zdravja in tudi pravic ljudi v njegovi bližini pred njegovo pravico do zasebnosti in svobodnega obnašanja. Če ponazorimo z dvema primeroma, bo slika bolj jasna.

Na primer, da na poti proti domu opazimo opotekajočega se pijanega sovaščana. Lahko bi pomislili, da je njegova svobodna volja, če se je napil. Pravimo si tudi: »Bo že nekako prišel do doma.« Poleg tega se spomnimo domačega reka: »Pijanci imajo vedno srečo.«

V resničnem življenju je lahko mnogo bolj zapleteno. Zamislite si, da se temu človeku na poti nekaj zgodi in se poškoduje? Vi ste ga pred tem videli in bi ga lahko varno pospremili domov. Kako se boste počutili? Večina bi imela občutke slabe vesti in krivde. Težje, kot bi bile posledice, bolj bi jih notranje žrlo. Zato ne pozabite: kar lahko slabega preprečite, poskusite preprečiti.

Kaj pa, ko so razmere bolj zapletene?

Izberimo drugi primer. V sosednji hiši včasih slišite kričanje. Najpogosteje zvečer, ko se oče vrne pijan z dela. Včasih se vpitju pridruži še otroški jok. Kaj storite? Lahko ugasnete luč, zagrnete rolete in greste na drugi konec hiše, da niste priča trpljenju. Lahko drugi sosedi sporočite, kaj ste spet slišali. Lahko pa poskusite družini pomagati.

Kako, da bo za vse sprejemljivo?

Več načinov je, izbrati boste morali enega ali več, saj najbolje poznate situacijo. Več možnosti je: ob priložnosti nagovorite mamo oz. ženo iz sosednje hiše. Poveste lahko, da včasih slišite kričanje in da vas skrbi za njeno varnost in varnost otrok. Poveste lahko, da ste pripravljeni prisluhniti, morda tudi pomagati, če vam pove, kaj je težava in kaj bi lahko storili.

Če se ne odzove in zanika, bodite bolj odločni. Mirno, a odločno povejte, da tu ni samo ona, da so tukaj še otroci in da ste skupaj z njo pripravljeni poiskati strokovno pomoč.


»Ni vseeno, v kakšnem okolju živimo in kakšno dediščino prenašamo na svoje otroke.« FOTO: Pexels.

Druga pot je prek očeta oz. moža, ki naj bi pijan bil agresiven in vpil nad ženo in otroki. Tudi njega lahko nagovorite in poveste, čemu ste bili priča in če mu lahko kako pomagate. Izkažite razumevanje s tem, da se strinjate, da je situacija danes nezavidljiva, da so težave velike, pa vendar, da so zdaj časi, ko moramo stopiti skupaj in si pomagati. Z neposrednim vprašanjem ga boste razorožili in se mu približali. V tem primeru bo laže, če ga bo nagovoril moški iz vaše družine.

Če je situacija nerodna in ne zmorete naravnost vprašati, lahko povprašate po ovinkih, kaj je bilo včeraj v njihovi hiši, da se je nekaj slišalo in da vas je zaskrbelo.

Če nekdo nima dovolj poguma za soočenje, pa bi vseeno rad pomagal, kako lahko to stori?

Če sta en ali drug način v nasprotju z vašim prepričanjem, se ne želite izpostavljati ali se morda celo bojite reakcije, se pozanimajte na telefonu za pomoč ljudem v stiskah ali na forumu Zasvojenost in pomoč na Med.Over.Net, kako lahko še pristopite.

V vsakem primeru ste dolžni, kadar so v taki situaciji prisotni mladoletni otroci, o njihovi ogroženosti poročati na ustrezno ustanovo. V tem primeru sta to policija ali center za socialno delo. Moje priporočilo bi bil center za socialno delo kot prvi korak, saj boste tam lahko s strokovno delavko preverili resnično ogroženost otrok.

Pred očmi imejte zavedanje in misel, da s tem pomagate otrokom, ki vam bodo nekega dne hvaležni, in da se s tem ne vmešavate v nekaj, kar ni vaša skrb, pač pa skrbite za našo skupnost.

Skrb za bližnje se nam v polnosti vrača. Zato naslednjič, ko bomo priča stiski, večkrat premislimo, preden zamahnemo z roko, da to ni naša skrb. Ni vseeno, v kakšnem okolju živimo in kakšno dediščino prenašamo na svoje otroke.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (08/2021).

Preberite še:
- Pridružite se akciji 40 dni brez alkohola [VIDEO]