FOTO: Pexels.


Vprašanje bralke:

Nacionalni inštitut za javno zdravje nas že ves čas epidemije koronavirusa na različnih plakatih obvešča o pravilnem in doslednem razkuževanju rok. Pri tem opažam, da nekateri duhovniki pred obhajanjem to naredijo precej površno in ne tako, kot določajo priporočila NIJZ. Marsikoga to zmoti in je v dilemi, ali bi sploh šel k obhajilu. Kako ravnati v tem primeru?

Odgovarja Alojzij Cvikl, mariborski nadškof:

Navodila slovenskih škofov za čas epidemije covida-19 so nedvoumna in jasna: »Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke.«

Umivanje in razkuževanje rok je preprost, osnovni higienski ukrep, s katerim lahko preprečimo širjenje mnogih nalezljivih bolezni, tudi virusa covid-19. V običajnih razmerah se morda premalo zavedamo, da se z rokami dotikamo različnih predmetov, kjer so mikroorganizmi, ki jih z neumitimi ali slabo razkuženimi rokami lahko vnesemo v svoje telo in okužimo sebe ali druge.

V času večje nevarnosti in strahu pred okužbo, kot je v sedanjih razmerah, se tega bolj živo zavedamo, zato je določilo, da si mora delivec obhajila temeljito razkuži roke, preden pristopi k obhajanju vernikov, in prav tako tudi po končanem obhajilu, toliko bolj na mestu.

Opozorite duhovnika, da velja razkuževanju rok posvetiti vso pozornost

Prepričan sem, da večina duhovnikov in delivcev obhajila dejanje razkuževanja rok opravi temeljito, z vso potrebno pozornostjo. So pa seveda tudi izjeme. Da bi bilo takšnih izjem čim manj, menim, da lahko k temu pripomoremo vsi, ki se zbiramo pri bogoslužju in želimo biti dejaven del krščanske skupnosti.

Večkrat poudarjamo tesno medsebojno povezanost vseh posameznikov znotraj krščanskih skupnosti in prav je, da se ta povezanost kdaj tudi dejansko pokaže. Zato bi vas kar opogumil: Če ste bili priča dejanju, kot omenjate, potem se mi zdi na mestu »bratski opomin«. Se pravi, da jasno opozorite tistega, ki je tako storil, da vendarle velja tudi razkuževanju rok posvetiti vso potrebno pozornost.

Celo Jezus sam nam glede bratskega opominjanja daje kar nekaj navodil in spodbud v evangeliju. Glede takšnega opominjanja smo že večkrat slišali, pa vendar ni nikoli odveč, če ponovimo: Zelo pomembno je, da je takšen opomin storjen na pravi način. Ne kot očitek ali obsodba, ampak prijazno, spodbudno, z izrazom razumevanja in ljubezni!

Pristopiti k obhajilu: da ali ne?

Prav tako razumem tudi vašo dilemo: ali v takšni situaciji sploh pristopiti k obhajilu? Res je, da so škofje na 2. vatikanskem koncilu priporočili, naj verniki, ki so navzoči pri maši, prejmejo tudi obhajilo. Prejemanje sv. obhajila nas namreč združuje s Kristusom ter ohranja in pospešuje v nas rast Božjega otroštva. Varuje nas pred grehi ter ustvarja v nas vez edinosti z brati in sestrami.

Ko pomislimo, kako velik dar je obhajilo za vernika, potem bolje dojamemo, da je res škoda, če nas nekdo prikrajša za prejem, še posebej, če se to zgodi zaradi malomarnosti nekoga, ki podcenjuje resnost razmer.

Kljub vsemu povedanemu o veliki in neprecenljivi vrednosti obhajila pa se mi vendarle zdi prav, da v primeru skrbi za svoje zdravje in še posebej še, če je navzoč še strah, da v tem primeru poslušamo svoj notranji glas in v dvomu, ali je za naše zdravje prejem varen, takrat ne gremo k obhajilu in prejmemo samo duhovno obhajilo.

Upam, da bo ta zapis spodbuda duhovnikom in izrednim delivcem obhajila, da se bodo res dosledno pripravili na delitev Najsvetejšega zakramenta.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (45/2020).