V časniku Delo je bila v teh dneh objavljena odločitev vodstva UKC v Ljubljani, da se v kapeli UKC ne sme moliti in darovati maše za nerojene otroke. Ob tem so svojo prizadetost v izjavi za javnost izrazili pri Zavodu Božji otroci, saj bogoslužje za nerojene otroke ni imelo namena kogar koli žaliti, ampak poskrbeti za dušni mir vseh, ki jih je takšna življenjska izkušnja globoko prizadela.

Izjavo predstavnice Zavoda Božji otroci Valentine Pikelj objavljamo v celoti:

ALI MOLITEV ZA NEROJENE OTROKE RES PRIZADENE

Pretresla nas je objava v Delu o odločitvi vodstva UKC-ja, da se v kapeli UKC ne sme moliti in darovati maše za nerojene otroke. V Zavodu Božji otroci pri svojem delu prisluhnemo tudi ženam, ki so naredile splav. Dolga leta v podzavest potisnjena travma, nerazumljive depresije in telesne bolečine, neprestani očitki vesti, porušeni odnosi in sreča v družini, vse to postane pretežko breme, da bi ga človek sam mogel nositi. Ko so preizkušena vsa mogoča zdravila in zdravilci, ostane, kar se zdi mogoče najbolj nesmiselno: molitev, upanje v ljubezen, ki odpusti vse, in vero v posmrtno življenje, kjer imajo nerojeni otroci svoje mame radi, kot imajo one rade njih. Po pogovorih, molitvi, maši, se zmorejo ženske zjokati, počasi začnejo odpirati srce miru, ki ga svet ne more dati.

Univerzitetni klinični center, ustanova, ki skrbi za celostno zdravje pacientov, pa prepove ljudem na svojem teritoriju dostop do vira olajšanja, okrepitve, čeprav ni v nasprotju z dognanji medicine.

Sama sem izgubila nerojenega otroka. Preko molitve, maš, mi je dano, da živim odnos z njim in čakam, da se bova enkrat objela. Da bi bila takšna tolažba dana vsem materam nerojenih otrok!

Valentina Pikelj, Zavod Božji otroci

Foto: arhiv Družine (O. N.)