Gospa, ki jo poznam, je poročena samo civilno, prejela pa je vse druge zakramente. Pred kratkim je bila po dolgem času pri spovedi, začela pa je tudi hoditi k nedeljskim mašam. Možu je predlagala, da bi se poročila tudi cerkveno, pa on ni za to. Ali gre lahko v taki situaciji k obhajilu ali ne? Ali se mora prej vsaj enostransko cerkveno poročiti, da je to potem dovoljeno? Verjetno je takih primerov veliko, se pa po mojem tudi odnos duhovnikov do faranov v posameznih župnijah razlikuje? Ali lahko kaj več napišete o tem in kako bi to moralo biti poenoteno?


Pomembno je, da si vsaj eden od zakoncev želi zakon urediti pred Cerkvijo in da drugi zakonec temu ne nasprotuje. FOTO: Pexels.


Odgovarja Andrej Glavan, novomeški škof:

V današnji vedno bolj sekularizirani družbi tudi verniki neredko sprejemajo nekatere zakramente glede na trenutne življenjske okoliščine. Tako tudi zakrament svetega zakona. So verniki, ki imajo vse pogoje, da bi se cerkveno poročili, pa se žal niso.

Ena od cerkvenih zapovedi naroča, naj vernik sklepa zakon po cerkvenih določbah. Opisujete primer verne gospe, ki je samo civilno poročena, pa sedaj čuti željo in potrebo, da bi se tudi cerkveno poročila. Iz vprašanja tudi ni čisto razvidno, ali je njen mož, ki cerkveni poroki ni naklonjen, vernik in krščen.

Veseli nas, da je gospa po več letih zopet bolj začutila potrebo po globljem duhovnem življenju, povezanem z zakramenti. Vendar cerkveno neurejen položaj njenega zakona, ki objektivno nasprotuje cerkvenim določbam, ne dovoljuje, da bi lahko v tem stanju tudi prejemala zakramentalno odvezo in pristopala k sv. obhajilu.

Vendar Cerkev v svoji materinski skrbi vernikov ne zapušča tudi v njihovih zakonsko neurejenih zadevah, ampak jim s svojo zakonodajo pomaga, da svoje duhovno in zakramentalno življenje lahko uredijo v skladu s postavo Cerkve. V konkretnem primeru bi gospa lahko svoj zakon cerkveno uredila s t. i. »ozdravitvijo v korenini«.

Samo civilno sklenjen zakon dveh krščenih vernikov je za Cerkev neveljaven. Če pa se izpolnijo določeni pogoji, se njun zakon lahko ozdravi v korenini. Temeljni pogoj je, da njuna zakonska privolitev, ki sta jo izrekla že ob civilni poroki, še traja in ni vprašljiva.

»Zakonska privolitev je volja, ki jo izrazita mož in žena, da se drug drugemu dokončno podarita z namenom, da živita zvesto in rodovitno zavezo ljubezni. Zakon nastane s privolitvijo, ki je zato neobhodno nujno potrebna in nenadomestljiva« (KKC 344).

Pomembno je tudi, da si vsaj eden od zakoncev želi zakon urediti pred Cerkvijo in da drugi zakonec temu ne nasprotuje. Če si nekdo samó ne želi bogoslužnega obreda v cerkvi, nima pa nič proti sami cerkveni poroki, mora to pisno izjaviti.

Zakonec, ki si prizadeva za ozdravitev zakona v korenini, v imenu obeh sestavi prošnjo. Zakona ni mogoče ozdraviti v korenini, če drugi temu nasprotuje ali se s tem ne strinja.

V primeru, da gre za zakon, v katerem eden od zakoncev ni krščen, mora krščeni zakonec izjaviti, da bo storil vse, da ne bo odpadel od vere in da bodo otroci v zakonu krščeni in tudi vzgajani v Katoliški cerkvi.

Prošnjo s potrebnimi izjavami gospa lahko posreduje domačemu župniku. Ta pa jo bo s svojim priporočilom posredoval škofu ordinariju, ki podeli ozdravitev zakona v korenini. Župnik jo vpiše v poročno in krstno knjigo. Ko zakonca odločbo prejmeta, velja, da je zakon tudi cerkvenopravno urejen.

Od trenutka dalje, ko škof podeli ozdravitev zakona v korenini, lahko ta oseba v zakramentu sprave prejme zakramentalno odvezo ter zopet v polnosti pristopa k evharistični mizi in se hrani z evharistijo – »kruhom življenja« (Jn 6, 35).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).