Papež Frančišek je ob 800-letnici porcijunkulskega odpustka poromal v baziliki Marije Angelske v Assisiju. Najprej je v Porcijunkuli tiho molil, nato pa vodil meditacijo, v kateri je spregovoril o odpuščanju. Nato pa je vernike povabil k spovedi, med spovedniki je bil tudi on sam.

Ponovil je besede sv. Frančiška Asiškega: »Vse vas želim poslati v nebesa!« Nebesa so po papeževem mnenju skrivnost ljubezni, ki nas za vedno povezuje z Bogom. Vendar vere nikoli ne živimo sami, saj so ob nas sveti in blaženi, pa tudi naši dragi, ki so živeli po veri.

Da pa bi dosegli prostor v nebesih, moramo znati odpuščati, kar pa je težko, je dejal papež Frančišek. »Tukaj, v Porcijunkuli, vse govori o odpuščanju! Kakšen velik dar nam je dal Gospod s tem, da nas je naučil odpuščati – ali vsaj da bi želeli odpustiti – da bi se z roko dotaknili Očetovega usmiljenja!« Na vprašanje, zakaj odpustiti, je odgovoril, da je bilo najprej nam odpuščeno, in to neskončno več. Tudi sami smo že storili slabe stvari, a nam je Gospod odpustil. »Kakor Bog odpušča nam, tako moramo tudi mi odpuščati tistim, ki grešijo zoper nas. Gre za nežnost odpuščanja, srce, ki odpušča, daleč od žuganja s prstom. Prav tako, kot v molitvi, ki nas jo je naučil Jezus: 'Odpusti nam naše dolge' (Mt 6,12). Dolgovi so naši grehi pred Bogom in naši dolžniki so tisti, katerim moramo tudi mi odpustiti.«

Vsi imamo veliko napak in ponavljamo iste grehe, Bog pa nam vedno odpusti, se nas usmili in nas ne neha ljubiti, z nami je potrpežljiv. »Božje odpuščanje ne pozna meja,« je dejal sveti oče. Medtem pa človek ravna drugače. »Ko mi dolgujemo drugim, zahtevamo usmiljenje; ko pa smo upniki drugi dolgujejo nam, se sklicujemo na pravičnost.« Tako kristjan ne sme ravnati.

Po spovedovanje je papež obiskal bolne in ostarele patre ter njihove skrbnike, nato pa je pozdravil vernike pred baziliko. Tudi njih je pozval k odpuščanju. »Najlepše se vam zahvaljujem za vaš sprejem in prosim Gospoda, naj vas blagoslovi. Hvala, da ste želeli biti blizu. In ne pozabite: vedno odpustiti. Vedno! Odpustiti iz srca in če je mogoče, približati se drugemu, vendar odpustiti. Saj če mi odpustimo, nam Gospod odpusti; in vsi potrebujemo odpuščanje... Ali kdo tukaj ne potrebuje odpuščanja? ... Naj dvigne roko! ... Vsi ga potrebujemo.«

Viri in foto: Radio Vatikan