Foto: Tatjana Splichal

Zakaj je zvestoba tako bistvena in nezvestoba tako boleča? Zakaj smo vsi ranljivi?

Bog nas je učil in naučil, da če on ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. Eden temeljnih kamnov, ki nam jih je položil v srce, je, naj ne ločujemo, kar je on združil. Ta obljuba parom omogoča, da v težjih obdobjih (ki so normalen del razvoja v zrelo ljubezen in pridejo v vsakem zakonu), ostajata zvesta, da ne zapuščata prostora svoje ljubezni. To je varovalka, ki sproži vso potrebno moč, da premagamo težave, ker bi v človeški krhkosti pred njimi večkrat raje pobegnili. To moč zvestobe lahko par dobi od Boga le, če je trdno zasidran v njem in ga prosi: »Gospod, sam ne morem ostati zvest, ti pa mi daješ milost, da ostajam zvest.«

Če si predstavljamo ljubezen kot zelo nežno, fino tkanino, je nezvestoba tista, ki to tkanino pretrga. Potem je v odnosu raztrganina, ki vedno boli. Nezvestoba se nalepi na najgloblje rane, ki smo jih kot otroci vsi dobili; na dele, ki so bili zapuščeni, prevarani, ker pač ljudje nismo sposobni v polnosti ljubiti. Tudi Jezus je izkusil to nezvestobo na križu in ga je neskončno bolelo, zato je klical k Bogu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Njega in tudi nas Bog ni zapustil, mi ljudje pa se zapuščamo.

Zakonce vabim, da v molitvi vsak dan prosimo za duha zvestosti: da takrat, ko sami ne zmoremo, dopustimo, naj Bog deluje v nas in po nas.

Kaj je nezvestoba in kako jo doživlja moški, kako ženska?

Nezvestoba ni le skok čez plot. Kdor v mislih prešuštvuje, že prešuštvuje. V imago partnerski terapiji štejemo za nezvestobo vsako zaupanje stisk in težav iz zakonskega življenja, ki jih delimo z drugimi namesto z zakoncem. To pomeni, da je nezvestoba lahko čustvena ali spolna.

Moški težko prenašajo, če ženske delimo svoj notranji svet in zakonske težave zunaj zakona. To je zelo nevarno, ker bolečino nerazumevanja v odnosu z možem oz. ženo potolažimo drugje (pri prijateljici, mami …). Posebej nevarno je, če ženske razlagajo svoje stiske kolegom. Ko žensko nekdo posluša, se v njej tvori hormon oksitocin, ki spodbuja k povezovanju, zaupanju. Ženska se naveže na tistega, ki jo posluša, in se vanj zaljubi. To bi moral biti alarm za može.

Po drugi strani pa se možje zelo hitro navezujejo na tiste, s katerimi sodelujejo v skupnih projektih. Če moški dobijo še občudovanje in pohvale, se jim začne izločati oksitocin. Moški se naveže na žensko, ki ga občuduje, ki z njim dela projekte. Zato je po službah toliko afer.
Problem je, da ne zaznamo, ko malo uhaja energija, ko se že malo laže pogovorimo s sodelavko, ko je že bolj priročno ostati na projektih v službi kot pa iti domov. Človek ostaja tam, kjer se počuti povezanega in živega. Če to izgineva med zakoncema, so na stežaj odprta vrata za čustveno in spolno varanje. Treba se je zavedati, da smo odrasli, da smo spolna bitja, da je Bog v nas položil strast, da se energija med nami pretaka. Misliti, da se ženska ne bo zaljubila v prijatelja, ki jo posluša, je tako naivno kot misliti, da ne bo zagorela vžigalica, ki jo prižgemo zraven bencina.

In kdaj se plamen hitreje vname?

Če je prostor povezanosti in živosti med zakoncema sestradan, hitreje zagori. Če se par doma ne osvaja dovolj, je hitro lačen. Komu pa ne gódi občudovanje drugega? Če je omenjeni prostor poln, to pomeni, da mož in žena zavestno delata na tem, da sta živa, da je tudi spolna strast potešena, potem ni take nevarnosti, da bo kar takoj zagorelo. Nama z možem se je zgodilo kar trikrat, da sva se zaljubila.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Kako ostati zvest.