A bil bi neiskren, če bi trdil, da so vsa naša občutja pozitivna. Sodelavka potoži, da vsako leto dve noči pred koncem dopusta slabo spi, čeprav ji je delo v šoli zelo všeč. Sicer navdušen kolega je nekoliko kislega obraza ob misli na starše svojega učenca, ki so mu poletje začinili z žaljivimi sporočili ob koncu prejšnjega šolskega leta … Če se s cmokom v grlu v šolo ob koncu poletja vračajo učitelji – torej odrasli, ki so si sami izbrali ta poklic –, koliko laže potem razumemo, da stiske ob koncu počitnic doživljajo tudi mnogi učenci!

Pa vendar, zakaj se jim je tako težko vrniti v šolo? Je to res tako neprijeten kraj, ustanova, v kateri tako trpijo? Za nekatere učence, ki so tam žrtev fizičnega, psihičnega, spolnega, spletnega ali katerega koli drugega nasilja, se ob koncu poletja žal zares začenja nočna mora. A takih je kljub pereči problematiki nasilja v šolah, hvala Bogu, majhen delež. Veliki večini otrok se v šoli ne dogaja nič zares hudega. Vseeno pa se mnogi med njimi ne veselijo prvega septembra. Kdo je kriv za to?

Mnogi učenci in dijaki tako šolsko leto dojemajo kot čas, ki ga je treba nekako preživeti, da se prebijemo do počitnic. (Klemen Čeligoj)

Morda lahko krivca iščemo v prodajalcih šolskih potrebščin, ki s svojimi akcijami »Vse za šolo« začnejo z različnih zaslonov in s plakatov skakati že sredi julija. Morda smo krivi starši, ker jim pogosto postrežemo s sicer dobronamerno, a neprijetno in pogosto škodljivo opazko: »Zdaj še lahko poležavaš/se igraš/počneš to, kar te veseli, ampak ko se bo začela šola, pa bo vse drugače!« Otrok pa to razume kot: »Uživaj, dokler lahko, v šoli boš spet trpel!«

Mnogi učenci in dijaki tako šolsko leto dojemajo kot čas, ki ga je treba nekako preživeti, da se prebijemo do počitnic. Tudi nekateri učitelji in profesorji šolo vidijo kot čas priprave – le da zanje za razliko od učencev počitnice niso cilj, pač pa le odmor; leta šolanja pa so zanje čas, v katerem se morajo učenci pripraviti na življenje. Oboji torej šolo vidijo kot obdobje, ko je treba potrpeti, da bo kasneje bolje. A takšen pogled ni dober. Že eden večjih pedagogov 20. stoletja John Dewey je jasno povedal: »Šola ni priprava na življenje. Šola je življenje samo.« Če to misel »prevedem« v odgovor na dilemo iz naslova: šola ne pomeni deset mesecev v letu devet plus tri ali štiri plus še nekaj let trpljenja zato, da bomo živeli (med počitnicami; ali po koncu izobraževanja – odvisno od tega, katero od napačnih perspektiv upoštevamo), pač pa je že šola sama čas, v katerem moramo živeti polno.

Šola ni priprava na življenje. Šola je življenje samo. (John Dewey)

To bi gotovo svojemu otroku privoščili vsi starši šolarjev. A kako to doseči? Bo delovalo že, če otrok ne bomo strašili s komentarji o vsem neprijetnem, kar jih čaka v šoli? Bi bolj pomagalo, če bi o šoli, tam pridobljenem znanju in celo učiteljih rekli kakšno pohvalno besedo? Antični filozof Seneka je znan po izreku: »Dolga je pot z nauki, kratka in učinkovita z zgledi.« Besede, pa čeprav primerne, tudi v tem primeru ne bodo zadoščale. V čem pa smo šolarjem, ki so ob koncu počitnic v stiski, lahko za zgled odrasli? Morda že v tem, da tudi sami ne živimo le za tista dva tedna v letu, ko smo na dopustu. Da znamo tudi v vsakdanjiku kljub tegobam in skrbem vedno poiskati razlog za veselje. Namesto prebrisanim trgovcem, ki nas prepričujejo, kaj še potrebujemo, da bi bili srečni, pa raje sledimo modremu Pridigarju, ki pravi: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umirjanja, čas sajenja in čas ruvanja nasada.« Če bi prebral naslov tega komentarja, pa bi najbrž odgovoril še: »Je čas počitnic in čas šole. In oboje je dobro, oboje je v Božjih rokah.«

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (35/2023).